Hrušičan se je nabora Lige NHL udeležil leta 2005, ko ga je 11. izbral Los Angeles. Kopitar je za člansko ekipo prvič zaigral leto pozneje, ko je tudi oblekel dres s številko 11. V svoji krstni sezoni je na 72 tekmah dosegel 61 točk, s čimer je bil tretji najučinkovitejši igralec svojega moštva. Vse naslednje sezone je z naskokom končal na samem vrhu te klubske lestvice. V prvem delu pogovora se je razgovoril predvsem o življenju na zahodu ZDA, v drugem delu, ki ga boste lahko prebrali v četrtek, pa bo govor predvsem o letošnji sezoni in lovu na drugo zaporedno uvrstitev v končnico najmočnejše hokejske lige na svetu.

Sami pravite, da ste zelo prilagodljivi in da niste imeli težav s privajanjem na samostojno življenje v Kaliforniji. Je Los Angeles tudi mesto, primerno za uživanje? Kaj počnete, ko ne igrate hokeja?
Beseda uživati ima več pomenov, tako nočnega življenja prav gotovo ne uživam. Pravila so jasna, kdor resno želi delati kot profesionalni športnik in biti pri tem uspešen, si tega enostavno ne more privoščiti. Po navadi je po koncu treninga vreme sončno in res prijazno, zame je najboljša stvar in užitek že to, da skoraj vse leto živim v 'poletju', to pomeni, da sem lahko vsak dan zunaj na svežem zraku.

Med slabše vidike tega mesta najbrž sodi promet, saj se je skoraj nemogoče v manj kot uri prebiti z juga na sever in obratno. Kako se vi spopadate s tem?
Gneča je res nepopisna, a zdaj tu živim že toliko časa, da vem, kdaj in kje je treba na pot, tako se temu izognem. Res pa je, da živim zelo blizu dvorane za trening.

V Sloveniji ob besedi Kalifornija najprej pomislimo na plaže, a v resnici je to zelo pisana in raznovrstna dežela, saj ima tudi vinorodna območja, visoke gore in puščave. Ste imeli kaj časa za raziskovanje te države?
Moram priznati, da ne. Med sezono za to enostavno ni časa, saj si tekme, treningi in potovanja nenehno sledijo, po sezoni pa rad čim prej odpotujem v domovino. Za gore in puščave seveda vem, da ležijo v Kaliforniji, a enostavno nisem imel časa, da bi jih raziskal.

Veliko več seveda potujete s svojim moštvom. Gostovanja so v primerjavi z Evropo težja, saj so daljša, ne nazadnje skoraj pri vsakem gostovanju prečkate časovne pasove. Kako naporno je to?
Res je naporno, še najbolj to, da prečkamo časovne pasove. Ko potujemo proti vzhodu, po navadi izgubimo uro ali dve, včasih tudi tri. To se po navadi pozna zjutraj, ko se zbudiš ves "zaliman" in je treba na tekmo ter tam dobro igrati. Včasih je to res zelo naporno, a zdaj sem tu že peto leto, tako sem se tega že kar navadil. Zdaj že dobro vem, kaj moram narediti, da čim prej pridem v tekmovalni ritem.

Imajo zaradi tega ekipe z Vzhoda majhno prednost?
Mogoče imajo res nekaj prednosti, saj je na vzhodni obali nekoliko več ekip, ki imajo v povprečju krajša gostovanja in manj menjav časovnih pasov. Tako pač je, s tem se je enostavno treba sprijazniti in enostavno odigrati vse tekme po najboljših močeh.

Gostovali ste že v vseh dvoranah v ligi. V Staples Centru so navijači še dolgo po začetku posamezne tretjine pred stojnicami kupovali hot doge in preostalo hitro hrano. Je taka kultura v vseh dvoranah? Tudi kanadskih?
Mislim, da je v vseh dvoranah podobna evforija v lovu na hrano. Razlika je na samih začetkih tekem, mislim, da se navijači v Ameriki čisto nič ne vznemirjajo, če zamudijo začetek tekme. V Kanadi je to drugače - ko sodnik vrže prvi plošček, so vsi na svojih mestih, saj so v dvorano prišli predvsem zaradi hokeja. Čeprav imajo v rokah hot dog in plastenko pijače (smeh). Sicer bi dejal, da se kanadski navijači bolj kot ameriški vživijo v tekmo. Vseeno moram pohvaliti naše navijače, saj nam vedno stojijo ob strani, velikokrat imamo razprodano dvorano.

Navijačev nimate le v Los Angelesu, številni vas v domovini redno spremljajo, saj vstajajo ob štirih ponoči in gledajo tekme Kingsov. Mnogi svoje vtise o igri vaše ekipe redno delijo tudi na MMC-jevem portalu. Kako gledate na to zvestobo?
Svojim prijateljem sem že večkrat dejal, da sam najbrž ne bi mogel vstati ob taki uri in jih redno spremljati, če bi se znašel v takšnem položaju. Več kot zahvaliti se jim ne morem. Lepo je vedeti, da me v domovini spremljajo, lepo pa je tudi, da hokej v Sloveniji postaja vedno bolj priljubljen, lepo je opaziti rast hokejskih navdušencev.

Imate sicer redne stike z domovino? Z reprezentančnimi soigralci?
Da, z večino reprezentantov sem v rednih stikih, večinoma prek Facebooka, SMS-ov, včasih se s prijatelji tudi slišimo po telefonu. Moji najbližji - starši in punca - pa tako ali tako živijo z menoj v Los Angelesu.

Je kaj časa za spremljanje športnih dogodkov v domovini?
Največkrat preverim dogajanje iz hokeja, če imam seveda čas. Težava je seveda v časovni razliki. Vsakič, ko je v domovini kakšna pomembna tekma, imam praviloma trening.

V zadnjem času ste začeli igrati golf. Hokej je izjemno hiter in dinamičen šport, golf pa je počasnejši, za vsako potezo se je treba izjemno zbrati. Kaj vas privlači v tem športu?
Ne vem, težko razložim. Če povem po pravici, pred petimi leti, ko sem prišel v ZDA, sem se udeležil vsakoletnega turnirja, ki ga Kingsi organizirajo v dobrodelne namene. Najprej se ga sploh nisem hotel udeležiti, saj nisem znal igrati. Tudi na naslednjem turnirju leto pozneje me ta šport še ni privlačil, danes pa lahko rečem, da sem z golfom skoraj obseden. Ta sprememba je neverjetna, saj sem še pred tremi leti mislil, da je golf nekaj najbolj dolgočasnega, zdaj pa sem z njim zasvojen. Ustreza mi predvsem zato, ker se lahko sprostim, vsaj za trenutek odmislim hokej. Sprehod po naravi mi zelo ustreza, saj sicer ves čas menjam samo dvorane, hotele in letala. Vsaka ura, ki jo lahko preživim v naravi (na golfu ali plaži), je dobra za moje telo.

Že peto leto zapored večino časa komunicirate v angleščini. Ali športnik z delom v tujini v tako dolgem času tuj jezik povsem ponotranji in v angleščini tudi razmišlja ali celo sanja?
Vedno sanjam kar v slovenščini (smeh). Ampak imate prav, včasih se res ujamem, da mi v določenih situacijah prej 'v glavo' pride angleška beseda kot pa slovenska. Zgodi se tudi, da včasih oba jezika kar malo pomešam, ampak brez skrbi, tu so me vsi navajeni in me dobro razumejo (smeh).