"Noro, težko je opisati vse emocije, to je danes povsem nekaj neverjetnega, sem brez besed. Vse sem dal od sebe, nisem vedel, ali sem bil drugi ali tretji, ni pomembno, medalja je medalja," je Tadej Pogačar začel prvo izjavo za TV Slovenija.

Sorodna novica Bronast podvig zlatega dečka. In števec slovenskih medalj se že vrti!

Bronasti kolesar Tokia je v pogovoru s Polono Bertoncelj poudril zahtevnost dirke: "To je bila ena najzahtevnejših dirk, ker je šlo za drugačen način dirkanja, bilo je tudi vroče in vlažno. Od zadnjega klanca naprej sem trpel. Sledili so si številni napadi, težko je bilo ostati zbran, dal sem vse od sebe in prišel do medalje."

Vedno mislil le na zlato medaljo

V zadnjih 33 kilometrih je konkurenca pazila zgolj na Pogačarja in van Aerta, medtem ko je bil olimpijski naslov oddan osamljenemu napadalcu Carapazu. "Bilo je veliko interesa za medaljo, ne pa za zlato. Sam sem imel v mislih vedno zlato medaljo. Ko sem 2 km pred ciljem videl, da to ni mogoče, da je zlato oddana Carapazu, sem se osredotočil na šprint, adrenalin je pospešil, skoraj sem prišel do srebra, to je res neverjetno!"

"Olimpijske igre sem prej začel spremljati kot kolesarstvo, zato mi olimpijska kolajna res veliko pomeni. Vprašajte me čez nekaj let, kako veliko mi to pomeni," se je v cilju na dirkališču Fudži smejalo veselemu in izmučenemu slovenskemu junaku prvega dne tekmovanj v Tokiu 2020.

Napad od daleč tokrat ni uspel

Sorodna novica Slovenija prvič medaljo dobila že uvodni dan

Po 185 kilometrih bega so bili polovljeni še zadnji prvotni ubežniki. Proti najtežjemu vzponu dneva – prelazu Mikuni so vsi najboljši kolesarji odšli tako v veliki skupini. 37,4 km do cilja je napadel Tadej Pogačar, ki sta mu sledila le Brandon McNulty in Michael Woods. A pred skupino s favoriziranim Woutom van Aertom si niso pripeljali dovolj velike prednosti.

Ekvadorec izkoristil nepazljivost

Sledila sta spust in ravnina ob jezeru Jamanaka, kjer se je nabrala vodilna skupina 13 kolesarjev. Na zadnjem prelazu Kogasaka sta nepazljivost drugih, ki so gledali le Slovenca in Belgijca, napadla Američan McNulty in Ekvadorec Richard Carapaz. Naveza McNulty - Carapaz si je ob odličnem sodelovanju na spustu privozila tudi 45 sekund prednosti.

Na dirkališču Fudži, kjer se je končala cestna dirka, je na klančku 5 km pred ciljem Carapaz napadel in se otresel McNultyja ter se odpeljal do zlate medalje za Ekvador. Komaj druge v zgodovini za to južnoameriško državo – prvo je v hoji na 20 km v Atlanti 1996 osvojil Jefferson Perez.

Zaman boj vseh proti Pogiju in WvA-ju

Američan je popustil in zasledovalci so ga ujeli. Začel se je veliki taktični boj za srebro in bron. Nesporni favorit ciljnega šprinta je bi nedavni zmagovalec Elizejskih poljan Wout van Aert. V pravem dirkališčem v zaključku sta največ premetenosti in moči pokazala Belgijec in Tadej Pogačar. Dvakratni prvak Dirke po Franciji je silovito potegnil in na cilju prišel skupaj z van Aertom čez črto.

Srebro ali bron?

Dolgo se je čakalo na uradno sliko fotofiniša, ki je razkrila, da je bil Belgijec za debelino kolesarske gume pred Slovencem.

Vsekakor nov izjemen uspeh 22-letnega šampiona iz Komende, ki je prikolesaril prvo olimpijsko medaljo za slovensko kolesarstvo. S 3. mestom je izboljšal najboljšo slovensko uvrstitev, ki jo je s 5. mestom iz Aten 2004 imel ravno zdajšnji selektor Andrej Hauptman. Seveda je to tudi prvo odličje za Slovenijo na poletnih igrah v Tokiu, in to že prvi dan. Se obetajo rekordne poletne igre za slovenski šport?

Pogačarjeve medalje drugi šprinterji sicer niso resno ogrozili. Četrti je bil Nizozemec Bauke Mollema, peti Kanadčan Michael Woods, šesti osmoljeni Američan Brandon McNulty, sedmi David Gaudu, osmi Kolumbijec Rigoberto Uran ...

Maraton iz Tokia pod Fudži

Druga končna odločitev poletnih iger 32. olimpijade se je začela v parku Musašinonomori na zahodnem obrobju Tokia. Po 10 km nevtralizirane vožnje se je ob prečkanju reke Tama ob 4.20 po slovenskem času začelo zares.

Takoj se je odlepila ubežna skupina, sprva osmih kolesarjev, ki si je privozila kar 20 minut prednosti pred glavnino, prek najdaljšega vzpona na Fudži Sanroku je vztrajala še peterica.

Prvi pomočnik dneva – Jan Tratnik

Več kot 160 km pred ciljem je vajeti v pelotonu prevzela Slovenija, na čelo se je postavil Jan Tratnik, ki je naslednjih 100 km večinoma prevozil na prvem mestu in stopil zaostanek na manj kot pet minut, kar je omogočilo epski razplet 234 km dolge dirke Park Musašinomori – Mednarodno dirkališče Fudži, s kar 4865 višinskimi metri.

Na najtežji cestni dirki v zgodovini olimpijskih kolesarskih preizkušenj in prvi, ki ni bila krožna, je kolesarska reprezentanca Slovenija krojila dan, za kar je bila nagrajeno z bronom Tadeja Pogačarja.