Caster Semenya je med elito zadnjič tekla 3. maja na mitingu v Dohi. Prepoved je začela veljati pet dni pozneje. Foto: EPA
Caster Semenya je med elito zadnjič tekla 3. maja na mitingu v Dohi. Prepoved je začela veljati pet dni pozneje. Foto: EPA

Zgodba o eni najbolj dominantnih atletinj je dobro znana in opisana. Njen preboj med najboljše tekačice na 800 metrov je bil podoben meteorju. Ko je postala polnoletna, je v Berlinu 2009 nemudoma postala svetovna prvakinja v teku na dva stadionska kroga. V manj kot letu dni je osebni rekord v tej disciplini popravila kar za sedem sekund.

Mednarodna atletska zveza (IAAF) je prižgala vse alarme in sprožila desetletje dolgo bitko z atletinjo. Prvi uradni pomisleki so merili na doping, v resnici pa so želeli preveriti njen spol. Ugotovili so, da ima tudi moški spolni kromosom Y, ki je kriv za povečano produkcijo hormona testosteron.

V Riu je še drugič postala olimpijska prvakinja. Foto: EPA
V Riu je še drugič postala olimpijska prvakinja. Foto: EPA

Na tekmovališču je bila praktično nepremagljiva, dobila je dve zlati olimpijski medalji ter tri medalje enakega leska na svetovnem prvenstvu. A njena največja tekma je ves čas trajala z IAAF-om, zdaj kaže, da je izgubila zadnjo bitko.

Mednarodni atletski zvezi je namreč z letošnjim majem uspelo doseči prepoved za tekmovalke na srednje proge, ki presegajo 5 nanomola testosterona na liter krvi. Večina žensk naj bi imela to vrednost pod 2 nanomoloma, pri Caster Semenyja pa naj bi vrednost očitno precej presegala arbitrarno določeno mejo.

IAAF je Semenyi predlagal tri rešitve ‒ dnevno jemanje tablet, mesečne injekcije ali odstranitev tkiva, ki ustvarja testosteron. Pri IAAF-u so zapisali, da ima atletinja popolnoma proste roke in svobodno voljo. Če ne bo izbrala nobene od predlaganih rešitev, to samodejno še ne bi pomenilo absolutne prepovedi nastopanja, še vedno bi ji ostala možnost nastopanja v moški konkurenci. Njen odziv na Twitterju je kazal v smer, da tega ne bo naredila in bo raje končala kariero: "Modrost je, ko veš, kdaj odnehati. Da to res lahko narediš, je potreben pogum. Odnehati z dvignjeno glavo pomeni dostojanstvenost."

Caster Semenya in njen odvetnik Gregory Nott sta se pritožila. Foto: EPA
Caster Semenya in njen odvetnik Gregory Nott sta se pritožila. Foto: EPA

Njen boj za obstoj v atletskem svetu je v resnici boj za osnovno človeško dostojanstvenost. Ko je morala leta 2009 opraviti preizkus spola, ji tega sprva sploh niso povedali, čeprav je zdravniško osebje opravljalo neprijetne preglede najbolj intimnih organov. Od daleč se zdi, da je IAAF pri svojem početju izrazito selektiven in uperjen proti Južnoafričanki. Po podatkih krovne atletske organizacije ima približno ena od 20.000 žensk (oziroma oseb, ki so vzgajane kot ženske) tudi kromosom Y, ki je kriv za visoko raven testosterona. Pri tem je zanimivo, da obstaja tudi nekaj drugih stanj (denimo sindrom policističnih jajčnikov), ki pri ženskah s spolnima kromosomoma XX povzročijo "nenormalno" visoko raven testosterona, a teh stanj IAAF začuda ne preganja.

IAAF pravi, da naj bi testosteron vplival na to, da so rezultati boljši za od 10 do 12 odstotkov, a Semenya je od primerljive konkurence hitrejša le za dva odstotka, in še to je nemogoče dokazati, kolikšen delež teh dveh odstotkov bi lahko z gotovostjo pripisali prav povišanemu hormonu.

Številni zdravniki in strokovnjaki na etičnem področju poudarjajo pomemben zdravstveni vidik. Caster Semenya je zdrava oseba, nihče (ji) ne more zagotoviti, da bodo predlagane rešitve res stalno znižale raven testosterona ali pa, da posegi ne bi vplivali na njeno (dolgoročno) zdravje.

Vsi si najbrž želimo, da bi imeli športniki pri svojem udejstvovanju čim bolj podobne možnosti in pogoje za uspeh. Kar je seveda že v teoriji popolnoma nemogoče. Pomislite le na moški tek na 100 metrov, v katerem je krepko več kot 100 temnopoltih atletov, ki so prebili nekoč magično mejo desetih sekund. Belopolta atleta, ki jima je to uspelo, sta le dva. Dva. Se manj trudijo? Manj trenirajo? Ali pa nimajo naravne genetske prednosti? Znanstveniki so pri svetovnem rekorderju Usainu Boltu ugotovili, da ima izjemno redko zgradbo mišičnih vlaken. Najuspešnejši olimpijec Michael Phelps ima v primerjavi s konkurenco "nenormalno" dolg razpon rok. Ali pa Shaquille O'Neal, ki je bil v najboljših letih z ogromno postavo pod košem praktično neustavljiv.

Ali nimajo vsi ti v osnovi dane biološke prednosti pred svojo konkurenco? Bi morali tudi njih omejiti zaradi te naravne danosti?

IAAF pravi, da želi s svojo odločitvijo omogočiti čim bolj poštene možnosti za vse tekmovalke, a nikakor se ne morem znebiti občutka, da v resnici odpira Pandorino skrinjico.