Po razpadu Jugoslavije je Toni Kukoč postal ključni mož hrvaške reprezentance, s katero je leta 1992 na olimpijskih igrah v Barceloni osvojil srebro, na svetovnem prvenstvu leta 1994 in evropskem leta 1995 pa bron. Foto: www.alesfevzer.com
Po razpadu Jugoslavije je Toni Kukoč postal ključni mož hrvaške reprezentance, s katero je leta 1992 na olimpijskih igrah v Barceloni osvojil srebro, na svetovnem prvenstvu leta 1994 in evropskem leta 1995 pa bron. Foto: www.alesfevzer.com
Trikrat je bil izbran za hrvaškega športnika leta, štirikrat je s Splitom postal jugoslovanski prvak, enkrat mu je uspelo državno prvenstvo osvojiti tudi z Benettonom v Italiji. Ob tem pa je edini s po tremi naslovi evropskega klubskega prvaka in prvaka Lige NBA. Foto: AP

Igral sem s številnimi košarkarji po vsem svetu, a samo ena je moja sorodna košarkarska duša. Toliko sva preživela skupaj, da se lahko sporazumevava z zaprtimi očmi. Tudi če bi danes odigrala kakšno veteransko tekmo, bi bilo tako. Med nama nikoli ni bilo nevoščljivosti, ljubosumja, vedno je bila ekipa na prvem mestu. Neviden talent, njegov pogled je bil dva koraka vnaprej, podaje do milimetra natančne, zadel je, ko je bilo treba, vajeti moštva je imel vedno v svojih rokah … Treba je bilo znati z njim igrati, a verjemite mi, bilo je veliko zadovoljstvo.

Dino Rađa

Od leta 1989 do 1998 je bil devetkrat izbran med najboljše tri evropske igralce, pri čemer je petkrat zmagal, bil trikrat drugi in le v letu, ko mu je uspel preboj med najboljše, tretji. Foto: AP

Zato sem tudi, kadar sem lahko, na dresu nosil število sedem. Ravno zaradi Kukoča. Saj sem bil tudi velik občudovalec Dražena, vseh iz te generacije, Rađe, Divca … Najbolj pa Kukoča. Užival sem, ko sem ga gledal. Tako kot ima vsak otrok svoje idole, je bilo povsem normalno, da je moj Kukoč, saj takrat nismo poznali NBA-zvezdnikov. Seveda smo vedeli, kdo sta Magic in Jordan, ampak nismo jih gledali po televiziji. Gledali pa smo Dražena in Kukoča.

Boštjan Nachbar
Trikrat je bil MVP Final Foura Evrolige, bil je MVP svetovnega, evropskega in tudi mladinskega svetovnega prvenstva. Foto: AP
V Ligi NBA je dosegel 9.810 točk, 3.555 skokov in 3.119 podaj. V povprečju torej 11,6 točke, 4,2 skoka in 3,7 podaje. Foto: AP

in z največ trofejami do zdaj. Legendarni Splitčan, ki je po trikrat postal evropski klubski prvak in prvak Lige NBA, je dopolnil 50 let.

Trije hrvaški košarkarji, Krešo Ćosić, Dražen Petrović in Dino Rađa so bili do zdaj sprejeti v košarkarsko hišo slavnih. Ob bok te trojice nedvomno spada tudi Kukoč, in samo vprašanje časa je, kdaj bo tudi on dobil mesto med elitno druščino. Fiba ga je v svoj hram slavnih uvrstila že lani. Čeprav mora nima tako kultnega statusa kot, recimo, Dražen, pa s svojim načinom igre in uspehi, ki jih je dosegel, nedvomno spada v krog največjih. Malo Evropejcev je namreč v Ligi NBA do zdaj pustilo takšen pečat. Malo jih je v tako edinstvenem slogu navduševalo tudi na evropskih parketih. Do leta 2006, ko je končal kariero, je bil brez dvoma evropski košarkar z najboljšo kariero v najmočnejši ligi na svetu.

Težko je popolnoma definirati, kaj je bila glavna odlika vsestranskega košarkarskega velemojstra. Bil je poseben igralec, nenavaden za svoj čas. Čeprav je visok 208 centimetrov, je sijajno obvladoval žogo in imel imeniten pregled nad igro. Na primer: postal je najboljši podajalec v jugoslovanski in italijanski ligi. Je avtor enega najbolj znanih košarkarskih citatov: "Koš osreči enega človeka, podaja pa dva." Za svojo višino je imel neugodni levičar izvrstno koordinacijo, bil je zelo hiter in z dolgim prvim korakom. "Ko je bilo treba", kot pravijo, pa je lahko zadeval praktično z vseh položajev, tudi z razdalje. Večkrat je tudi prenašal žogo in bil lahko celo praktično organizator igre. Bil je polivalenten košarkar, ki je lahko igral na več položajih. Suhljati mladenič z dolgimi rokami si je s svojim gibanjem prislužil vzdevek Pink Panter.

Bil je prototip agilnih visokih košarkarjev, ki so zdaj nekaj vsakdanjega. Vse te različne talente je Beli Magic na svojevrsten način ovil s čarom romantike "Zelo mi je bil všeč Toni Kukoč. Ko sem bil mlajši, sem ga rad spremljal. Bil je igralec, ki si ga z užitkom gledal. Takrat smo se lahko zgledovali po velikih igralcih. V Jugoslaviji so bili vrhunski igralci in že v Sloveniji smo imeli za zgled izjemne posameznike. Ko sem bil pri Olimpiji, je bil recimo Zdovc neverjeten igralec. Lahko si se zgledoval po zvezdah in lahko smo veliko videli," je v intervjuju za MMC pred leti povedal Gregor Fučka.

Prek namiznega tenisa in nogometa do košarke
Toni prihaja iz športne družine. Košarka ni bila njegova prva ljubezen. Kot praktično vsak splitski otrok je tudi on sanjal, da bo nekoč oblekel beli dres Hajduka. Pravijo, da je bil zelo dober, ko je igral v kadetski ekipi splitskega velikana, hkrati pa je bil izvrsten tudi v namiznem tenisu, kjer je na turnirju premagal celo Zorana Primorca, ki je bil pozneje svetovni prvak. Poleti 1983 je Igor Karković, ki je treniral kadete Jugoplastike, na plaži opazil druščino mladeničev, ki so igrali različne športe, med njimi pa je s svojo koordinacijo izstopal visoki 15-letnik, ki je bil med drugim tudi odličen plavalec. Povabil ga je na treninge. Nekaj časa je nato skupaj treniral tako košarko kot nogomet, a vendarle je oranžna žoga prevladala. Zatem je sledil meteorski vzpon med najboljše v Jugoslaviji.

Nekdanja skupna država je bila športna velesila. V ekipnih panogah je bila praktično povsod med najboljšimi na svetu. Zaradi uspehov in pečata, ki ga je pustila, pa je bila nekaj posebnega košarkarska reprezentanca in znamenita jugoslovanska šola, ki je dala množico izjemno nadarjenih posameznikov. Prav pred razpadom je jugoslovanska valilnica talentov dala najštevilnejšo množico resnično kakovostnih igralcev. Če reprezentanco razdelimo na tri zlata obdobja, ko so plavi postali svetovni prvaki, je prav zadnja pustila največji pečat. Njen vodja je bil Dražen, ogrodje pa je sestavljala generacija mladinskih svetovni prvakov iz leta 1987. Ob izjemnih Vladetu Divcu, Rađi, Saši Đorđeviću in druščini pa je med njimi najbolj navdušil prav Kukoč.

Ob vseh velikih uspehih, številnih naslovih evropskega prvaka, treh svetovnih in olimpijski zlati kolajni leta 1980, ima v bogati košarkarski zgodovini legendarne jugoslovanske šole posebno mesto tudi Bormio. V Italiji so jugoslovanski mladinci pod taktirko Svetislava Pešića ob pohodu na svetovni vrh dobili vseh šest tekem, dvakrat so bili boljši tudi od Američanov, ki jih je vodil Larry Brown. V prvem delu turnirja so bili plavi od ZDA boljši s 110:95, Kukoč pa je ob fantastičnem mestu izza črte 11/12 dosegel 37 točk. V finalu, ko so se Američani osredotočili na Tonija, je Jugoslavija, pri kateri sta bila strelsko najbolj razpoložena Divac in Rađa, slavila s 86:76, Kukoč pa je bil izbran za najkoristnejšega posameznika turnirja. Po bleščečih predstavah v mlajših selekcijah – z Jugoslavijo U16 in U18 je postal evropski prvak – je ključno vlogo nemudoma prevzel tudi v članski vrsti.

Stoječe ovacije v Beogradu
"Pri srcu mi je najbolj ostal Kukoč s svojim talentom in tudi pogledom na košarko. Raje je dal dobro podajo, kot pa zadel koš. Zaradi tega je imel tudi v Ligi NBA pozneje kar nekaj problemov. Bil je zares raznovrsten in zame najboljši košarkar v tej generaciji," je v MMC-jevem intervjuju pred leti dejal Jure Zdovc, s katerim sta skupaj dosegala velike uspehe v jugoslovanski reprezentanci. Najprej sta skupaj leta 1988 osvojila olimpijsko srebro v Seulu. Leto pozneje sta bila del reprezentance, ki je dominirala na domačem EuroBasketu, uspeh pa nato nadgradila leta 1990 z naslovom svetovnega prvaka v Argentini in ubranitvijo evropske krone v Italiji 1991. Na zadnjih dveh turnirjih je bil Kukoč MVP, ki je nazive najkoristnejšega posameznika prejemal tudi v klubski košarki. Trikrat je bil tako najkoristnejši košarkar Final Foura Evrolige, kar je do zdaj uspelo le še Vasilisu Spanulisu.

Rađa in Kukoč sta psevdonim za splitsko košarko, ki je ob koncu 80. let dala najboljšo evropsko ekipo vseh časov. Splitčana sta bila stara le 21 in 20 let, ko je Jugoplastika aprila 1989 po sarajevski Bosni in zagrebški Ciboni kot tretji klub nekdanje skupne države stopil na evropski vrh. Ko je Kukoč nosil rumeni splitski dres, je spomladi 1991, ko so bile v nekdanji državi politične razmere že zelo napete, na tretji tekmi finala v beograjski dvorani Hala sportova, čeprav se je Jugoplastika tedaj za naslov borila s Partizanom, ki je bil ob koncu Jugoslavije s prav tako odlično generacijo veliki tekmec Dalmatincev, in ga tudi premagala, dobil stoječe ovacije in dolg aplavz. "Čestitke Jugoplastiki, saj so naravni zmagovalci in imajo zmagovalno mentaliteto. Čeprav je star šele 23, je Kukoč najboljši jugoslovanski košarkar do zdaj," je po tisti tekmi povedal Đorđević.

Splitska in čikaška šampionska dinastija
V Münchnu, kjer so splitski mladenič v finalu ugnali Maccabi, je bil MVP še Rađa. Pri naslednjih dveh slavjih v Zaragozi 1990 in 1991 v Parizu, ko je obakrat v finalu klonila Barcelona, pa je naziv pripadel Kukoču. Ob tretjem slavju, ko je Split nosil novo sponzorsko ime Pop 84, je že manjkal Rađa, ki je odšel v Italijo, na trenerskem mestu pa je Božidarja Maljkovića zamenjal Željko Pavličević. "Najboljši igralec, ki sem ga treniral, je Kukoč. Izjemen talent, polivalenten, sposoben igrati na vseh petih pozicijah, hkrati pa je osvojil toliko naslovov," je o Toniju dejal Maljković, ki je ob tretjem slavju Splitčanov vodil Barcelono. Na nasprotni strani je nekdanji slovenski selektor stal tudi leta 1993 v Pireju, ko je presenetljivo vodil na evropski vrh francoski Limoges, za katerega je takrat igral Zdovc. V finalu so bili boljši od Kukočevega Benettona. Tonijeva tolažilna nagrada na Final Fouru v Grčiji je bil tretji naziv MVP-ja zaključnega turnirja. Zatem je sledila selitev v Ligo NBA, kjer se je pridružil ekipi Chicago Bulls, ki so ga leta 1990 izbrali kot 29. po vrsti.

Vodstvo čikaške franšize se je dolgo navduševalo nad njim in leta 1993 se jim je vendarle pridružil. Ob preskoku v najmočnejšo ligo na svetu je bilo nujno, da se je suhljat Dalmatinec telesno okrepil. Posledično se je nekoliko spremenil njegov način igre, vseeno pa se je Croatian Sensation hitro prilagodil na nov način košarke in tudi kmalu prevzel pomembno vlogo v šampionski dinastiji. Tu se je ustalil na pozicijah krila in krilnega centra. Pri Bullsih sta bili glavni vlogi jasno razdeljeni med Michaela Jordana in Scottieja Pippna, ki je igral na istem položaju kot Kukoč. Toda Toni je odigral pomembno vlogo s klopi, ko je bil leta 1996 tudi izbran za najboljšega šestega košarkarja lige. Tedaj si je tudi nadel prvi šampionski prstan, ki ga je z Biki osvojil še v naslednjih dveh sezonah. Po razpadu dinastije z Jordanom in Pippnom se je leta 2000 preselil k Philadelphii, nato pa je zaigral še za Atlanto in Milwaukee, kjer je tudi končal kariero.

Igral sem s številnimi košarkarji po vsem svetu, a samo ena je moja sorodna košarkarska duša. Toliko sva preživela skupaj, da se lahko sporazumevava z zaprtimi očmi. Tudi če bi danes odigrala kakšno veteransko tekmo, bi bilo tako. Med nama nikoli ni bilo nevoščljivosti, ljubosumja, vedno je bila ekipa na prvem mestu. Neviden talent, njegov pogled je bil dva koraka vnaprej, podaje do milimetra natančne, zadel je, ko je bilo treba, vajeti moštva je imel vedno v svojih rokah … Treba je bilo znati z njim igrati, a verjemite mi, bilo je veliko zadovoljstvo.

Dino Rađa

Zato sem tudi, kadar sem lahko, na dresu nosil število sedem. Ravno zaradi Kukoča. Saj sem bil tudi velik občudovalec Dražena, vseh iz te generacije, Rađe, Divca … Najbolj pa Kukoča. Užival sem, ko sem ga gledal. Tako kot ima vsak otrok svoje idole, je bilo povsem normalno, da je moj Kukoč, saj takrat nismo poznali NBA-zvezdnikov. Seveda smo vedeli, kdo sta Magic in Jordan, ampak nismo jih gledali po televiziji. Gledali pa smo Dražena in Kukoča.

Boštjan Nachbar