"Kar na jok mi gre, oprostite! Maradona je pripravil nepozaben slalom, akcijo vseh časov. Kozmični zmaj! S katerega planeta si se vzel, da si preigral toliko Angležev, da lahko vsi Argentinci s stisnjeno pestjo vzklikajo za Argentino? Argentina - Anglija 2:0. Diegol! Diegol! Diego Armando Maradona! Hvala ti, Bog, za nogomet, za Maradono, za te solze, za izid Argentina - Anglija 2:0."

Opis, ki naježi kožo tako v prevodu kaj šele v originalu, četudi ne znaš špansko. Legendarni TV-komentator Victor Hugo Morales, Urugvajec, živeč in delujoč v Argentini, je imel čast, da je opisal akcijo in uradno najlepši gol svetovnih prvenstev v 20. stoletju.

Sorodna novica Umrl je nogometni bog Diego Maradona

Štiri minute, ki povedo vse
22. junij 1986 in stadion Azteca v Ciudadu de Mexicu sredi pripeke najboljšega svetovnega prvenstva v nogometu – Mehika 1986. V le štirih minutah je svet videl obe plati najboljšega nogometaša. Božja roka in gol stoletja. Pol hudič – pol angel, prvi nogometni D10S (špansko besedno-številčna igra s pomenom bog).

Živeti je življenje
Vse, kar je treba videti, da doumete pomen nogometnega revolucionarja, ki je očaral športni svet vseh, ki so odraščali v 80. letih. Za piko na i je tu še odločilna podaja iz finala teden dni pozneje in prizor, ko je kot kapetan Argentine dvignil zlati pokal svetovnih prvakov.

Če ste še radovedni ali premladi: kateri športnik se lahko pohvali, da so njegovi najlepši vrhunci klubske kariere poplesavanje z žogo med ogrevanjem? Živeti je življenje.

Diego Armando Maradona

Sorodna novica "Zapustil nas je, toda v resnici ni odšel nikamor. Diego je večen."

Iz revščine južnih predmestij
Rojen 30. oktobra 1960 v bolnišnici Evita v Lanusu, na drugi strani južne meje Buenos Airesa. Črna glavica oz. Cabecita negra, slabšalna oznaka s prizvokom rasizma, razrednega zaničevanja in političnega nasprotovanja. Oče Diego starejši prevladujočega domorodskega rodu, mama Dalma (Doña Tota) potomka revnih priseljencev z italijanskega juga. Odrasel je v 10-članski družini v Villi Fiorito, barakarskem divjem naselju, v hiši brez elektrike in tekoče vode. Z obilo kriminala, nasilja, mamil in boja za preživetje.

Mimogrede, le tri kilometre stran je Slovenska vas (Villa Eslovena), srce slovenske skupnosti v Argentini, kjer ne manjka zgodb, kako so igrali z majhnim puhastim črnim fantičem. Ne nazadnje je bilo nogometno igrišče v okviru Hladnikovega doma daleč naokoli najbolj urejeno in pravi raj za fantiče, vajene zaplat zbitega blata med divje rastočimi naselji na jugu argentinske prestolnice.

Otroška senzacija
Pelusa (Puhec) je marca 1969 navdušil na preizkusu kluba Argentinos Juniors, a mu nikakor niso verjeli, da je res star le osem let. Ko so preverili verodostojnost osebne izkaznice, je postal del otroške ekipe Los Cebollitas (Čebulčki) pod taktirko Francisa Corneja, ki je začel pitati podhranjenega fantiča z zrezki za močne noge. 136 tekem so bili Čebulčki neporaženi in začelo se je pisati o Maradoni. Kot 12-letnik je postal senzacija, ko je kot pobiralec žog pred in med tekmami ter po njih z žongliranjem zabaval občinstvo na prvoligaških tekmah na La Paternalu.

"Imam dva sanjska cilja. Moje prve sanje so, da zaigram na svetovnem prvenstvu, druge sanje pa so, da postanem prvak," so se preroško glasile otroške sanje fantiča iz revne delavske družine, v kateri je bila v boju za preživetje tanka črta med dobrim in zlim.

Zlati deček prvič osvojil svet
Za klub iz zahodnega dela Buenos Airesa je debitiral 10 dni pred dopolnjenim 16. letom, s čimer je postal najmlajši igralec v zgodovini argentinske prve lige. Že po nekaj minutah je preigral nasprotnika s tunelom, podajo med nogami. Prvi gol med člani je zabil čez dobre tri tedne, 14. novembra 1976. Senzacionalni nogometaš, ki pa je imel strto srce, ko je leta 1978 ostal brez domačega svetovnega prvenstva. Tik pred začetkom spornega turnirja je selektor Cesar Menotti kot zadnjega iz reprezentance odslovil ravno 17-letnega Maradono.

Že leto pozneje se je proslavil v tako ljubem belo-modrem reprezentančnem dresu: kot št. 10 je popeljal Argentino in vodstvom Menottija do naslova mladinskih svetovnih prvakov. Kot najboljši igralec turnirja je obveljal za zlatega dečka (El Pibe de Oro).

Boca – ko navijač zaigra za svoj klub
115 golov na 167 tekmah v petih sezonah za Argentinos Juniors mu je prineslo prestop v sanjski klub, za katerega je navijal vse življenje. Zasedba Boca Juniors si ga v resnici ni mogla privoščiti, a zavrnil je River Plate in modro-zlati so nekako sestavili odkupno ponudbo. 10 sanjskih mesecev v dresu ljubljenega kluba, za katerega je stiskal pesti do zadnjega. V Argentini se še vedno govori o preigravanju za zadetek ob veličastni zmagi na superclasicu nad Riverjem s 3:0. Sezono (28 golov/40 tekmah) je kronal z naslovom državnega prvaka Argentine.

Barcelona – poroka, ki se je sfižila
Sledilo je za branilko naslova Argentino neuspešno svetovno prvenstvo v Španiji leta 1982. Vseeno je Maradona ostal tam, saj je za takrat rekordnih pet milijonov funtov prestopil v Barcelono. 20. oktobra 1982 je z blaugrano gostoval v Beogradu pri Crveni zvezdi, kjer je v 48. minuti z osupljivim lobom dosegel enega svojih markantnih golov, ki se te dni predvajajo po svetu. Vratar Aleksandar Stojanović je žogo pospremil samo s pogledom, prepolna Marakana pa se je s stoječim aplavzom priklonila malemu zelenemu.

A v Kataloniji so se kljub golom (38 na 58 tekmah) začele težave, pa četudi je ob zmagi na El Clasicu postal prvi igralec Barcelone, ki so mu zaploskali navijači Reala Madrida. Hepatitis, predvsem pa grozljiv zlom gležnja, ki ga je 24. septembra 1983 zakrivil branilec Athletica Andoni Goikoetxea, sta ga iztirila.

Prejšnje zlorabe mamil in alkohola so prerasle v odvisnost, pri čemer mu je družbo delal lastni menedžer Guillermo Coppola. Odnosi z vodstvom kluba, zlasti s predsednikom Josepom Nunezom, so bili porušeni, zlasti ko je ob koncu sezone zakuhal velik pretep med igralci Barcelone in Athletica v finalu španskega pokala.

Odrešenik prispel v Napoli
Poleti je sledila senzacija, najrevnejše italijansko mesto je z novim prestopnim rekordom dobilo najdražjega nogometaša na svetu. Napoli, ki je do leta 1984 imel samo dve pokalni lovoriki, je prepričal Maradono. V mesto je prišel odrešenik in začela se je neverjetna zgodba, v kateri ni bilo več skrivnost nihanje med dvema skrajnostma: šport in zasebnost.

Mehika 1986 – svetovno prvenstvo Diega Maradone

Še preden pa je popeljal Napoli na vrh Italije, in to dvakrat (1987 in 1990), je uresničil svoje otroške sanje. Leta 1986 je 13. svetovno prvenstvo v nogometu, ki je bilo sprva dodeljeno Kolumbiji, prevzela Mehika. Spektakularni turnir najbolje povzemajo tri besede: Diego Armando Maradona. Nikoli prej in nikoli potem – in bržkone nikoli več – ni en sam nogometaš tako močno zaznamoval svetovnega prvenstva.

Argentine pred prihodom v Mehiko nihče ni resno prišteval med favorite, saj je povsem spremenila reprezentanco, ki kljub navzočnosti najboljšega igralca na svetu ni blestela in se je s precej bledimi predstavami prebila med 24 najboljših reprezentanc na svetu, kar je potrdila vsega 10 minut pred koncem zadnje kvalifikacijske tekme.

Znotraj enotni, navzven proti vsem
Med zadnjimi pripravami je selektorju Carlosu Bilardu uspelo povezati gavče v enotno moštvo in jih "naščuvati proti vsemu svetu". Začelo se je s tekmo proti Južni Koreji (3:1), ko pa so remizirali z branilci naslova Italijani (1:1) in bili pri tem boljši tekmec, je postalo jasno, da za njih ni ovir. Po uspehu nad Bolgarijo (2:0) so osvojili prvo mesto, zaradi česar so se v osmini finala, kar je bila novost v tekmovalnem sistemu, pomerili s sosednjim Urugvajem. Nagrada za tesno priborjeno zmago je bil četrtfinale z Anglijo.

Oddolžitev za "falklandsko vojno"
Samo štiri leta prej se je Argentina z Veliko Britanijo zapletla v vojno za Falklandske oz. Malvinske otoke in jo gladko izgubila. Poraz je povzročil padec vojaške hunte in odprl vrata vrnitvi demokracije, kljub temu pa je med Argentinci ostal boleč občutek poraza in tekma z Angleži jim je ponudila priložnost za maščevanje.

"Božja roka" (La mano de Dios)
S tako miselnostjo je desetica (El Diez) vstopil v tekmo, ki jo je končal kot legenda. Tekla je šesta minuta drugega polčasa in izid je bil 0:0. Maradona je Jorgeju Valdanu nakazal dvojno podajo, a je vezist Steve Hodge podajo preusmeril visoko v lastni kazenski prostor. Ob osuplosti 115 tisoč gledalcev na stadionu Azteca je 163 cm visoki argentinski zvezdnik preskočil vratarja Petra Shiltona in z roko na vrhu glave žogo boksnil v angleško mrežo.

Tunizijski sodnik Ali Bennaceur je zadetek priznal kljub ogorčenemu protestiranju Angležev, medtem ko je Diego vabil soigralce, naj se čim bolj veselijo, da prikrijejo način dosega zadetka. "Gol sem dosegel malce z Božjo roko, malce pa z glavo," so slovite besede Diega Maradone na novinarski konferenci po tekmi, na kateri so otoški mediji premlevali le krajo, medtem ko je svet slavil zadetek, ki je padel tri minute pozneje.

"Gol stoletja" (Gol del Siglo)
Hector Enrique je podal žogo desetici približno deset metrov znotraj argentinske polovice, ko se je Maradona zagnal v neustavljiv šprint proti angleškemu golu. V 10 sekundah nogometne poezije je Diego preigral pet angleških reprezentantov, na koncu še Shiltona ter nato po padcu poslal žogo v prazno mrežo. "Gol za bogove" oz. obrat, 12 dotikov z levico, nobeden z desnico, ti preigravanja in strel po 62 metrih teka z žogo. Najboljši strelec prvenstva Gary Lineker je poskrbel za znižanje in dramatično končnico, a izenačujočega zadetka ni bilo od nikoder.

Nemci znova usodni za Francoze
Preostale tri polfinaliste so dale enajstmetrovke, v prvem obračunu za finale pa sta se znova srečali Francija in Nemčija. Na vročem soncu so Nemci unovčili boljšo fizično pripravljenost, za 2:0 sta zadela Andreas Brehme in Rudi Völler. V drugem polfinalu je znova zablestel Maradona, ki je z dvema goloma potopil presenetljive Belgijce, le-ti pa so dosegli najboljšo uvrstitev v svoji zgodovini.

Izenačenje prebudilo genija
Finale med zelenimi Zahodnimi Nemci in belo-modrimi Argentinci se je vpisal med klasike. Gavči so po zadetkih Joseja Browna in Valdana po uri igre vodili že z 2:0, a nepopustljivi elf se ni predal. V šestih minutah, med 74. in 80. minuto, sta izid po akcijah iz kota izenačila Karl-Heinz Rummenigge in Völler. Pobuda je prešla na stran Evropejcev, a se s tem ni strinjal Maradona, ki ga je do tega trenutka odlično pokrival Lothar Matthäus.

Pelusa je na sredini igrišča z izjemno podajo razcepil nemško obrambo in v ogenj poslal hitronogega Jorgeja Burruchago, ki je z umirjenim strelom matiral Haralda Schumacherja, in naslov svetovnega prvaka je drugič v zgodovini romal v Argentino.

Če je po osvojitvi domačega SP-ja leta 1978 obveljalo, da je to naslov generalov, se je Mehika leta 1986 proslavljala kot naslov ljudstva. Vmes se je Argentina po ponižujočem vojaškem porazu za Falklandske otoke znebila vojaške diktature. Z vrnitvijo demokracije je država zadihala, spet je zaživelo upanje, vse to je simbolizirala zmaga na čelu z Maradono.

A kot se prerado zgodi v Argentini, se je vse to prehitro razblinilo, tako upanje na lepšo prihodnost države in prebivalcev kot popolnost nogometaša. Preden pa so sanje povsem izpuhtele, se je odigrala skoraj popolna klubska štiriletka.

Napoli je s svojim božanstvom osvojil Italijo

Pred prihodom Maradone v Napoli ni še prav noben klub z juga Italije postal državni prvak. Na prvi tekmi so ga pričakale zmerljivke, severnjaki so južnjake naslavljali z Afričani in napisi "Dobrodošli v Italiji". A denar ni bil vprašanje, prihajale so okrepitve, predvsem pa je bil Maradona po reprezentančnem triumfu skorajda neustavljiv. V klubu ni igral kot napadalec, temveč kot napadalni vezist, a vseeno je dosegel 115 golov na 259 tekmah.

Dvakrat osvojil Serio A
Bistveno pa je bilo, da je kot vodja modrih premagal vse severne klube in dvojico iz Rima ter klubu prinesel državni naslov leta 1987 in 1990. Ob tem je leta 1989 popeljal Napoli še do slavja v Pokalu Uefa, v katerem je prav v finalu drugič zaigrala njegova Božja roka. Proti Stuttgartu s Srečkom Katancem je pri zaostanku 0:1 s tem izsilil 11-metrovko.

Mamila, mafija, prevare
A vse preveč je bilo motenj: zasebne težave in nezvestoba ženi Claudii, odvisnost od kokaina, druženje s camorro (neapeljsko mafijo), izogibanje davkom, zloraba poživil. Protidopinškemu nadzoru se je izogibal s ponarodelim umetnim penisom, ki je vseboval čist urin. Pozneje je bil silikonski nadomestek podarjen Maradonovemu muzeju, a so ga ukradli med potujočo razstavo.

SP v Italiji leta 1990 končal v joku
Vseeno je sezono 1989/90 sklenil vrhunsko – z drugim naslovom v Serii A. Glavni motiv je bil jasen – obramba naslova svetovnih prvakov na prvenstvu, ki ga je gostila Italija. Vendar je že med pripravami škripalo, Maradoni se je vnel palec, zaradi česar je koktajl protibolečinskih zdravil postal obvezen. Za uvod so gavči izgubili s Kamerunom, proti Sovjetski zvezi so sodniki znova spregledali Božjo roko Diega Maradone, ki je na golovi črti preprečil usodni zaostanek.

Sorodna novica 30 let od nemške poletne pravljice in solz Maradone na Olimpicu

Naveza Maradona – Claudio Cannigia je v osmini finala nekako izločila Brazilijo, proti Jugoslaviji v četrtfinalu so Argentinci vseskozi viseli, a je bil vratar Sergio Goycochea znova veliki junak, tokrat po 11-metrovki. Ivković je ubranil strel Diega Maradone z bele točke, a to ni bilo dovolj za četo Ivice Osima. V polfinalu je Maradona v svojem Neaplju izločil gostiteljico Italijo, vnovič po 11-metrovkah.

V najgršem finalu svetovnih prvenstev v Rimu se je argentinska sreča iztekla. V ponovitvi so bili tokrat že združeni Nemci boljši. Sodnikom so prodali izključitev in odločilno 11-metrovko. Objokani Maradona je vpil o sodniški kraji in zaroti vseh proti njemu ter Argentincem.

V zadnjem poskusu izgnan iz raja
Od 8. julija 1990 je šlo pri Maradoni le še navzdol. Padec na dopinškem testu zaradi jemanja kokaina, po 15 mesecih prisilnega dopusta je sledila neslavna epizoda pri Sevilli (8 golov na 29 tekmah). Vrnil se je v domovino – najprej s kratkim postankom pri klubu Newell's Old Boys, pri katerem se je odločil, da bo zaigral na SP-ju leta 1994. Hitro hujšanje in vrnitev v formo, a znova z nedovoljenimi pripomočki.

V ZDA je leta 1994 udarno začel z izjemnim golom proti Grčiji, a steklene oči besnega proslavljanja zadetka niso skrivale veliko. Po drugi tekmi z Nigerijo ga je z igrišča naravnost na testiranje pospremila zdravniška sestra Igrid Maria. Maradona se je režal, saj je vedel, da je pečen. Odkrili so efedrin in čez nekaj ur je bil izgnan. Po 91 tekmah za Argentino in 34 golih ter naslovu mladinskega in članskega prvaka je bila reprezentančna zgodba končana.

Bog v čisto pravi in uradni Cerkvi
Sledila je še druga bežna epizoda pri klubu Boca Juniors, a Maradona je zdaj polnil stolpce družabnih kronik s svojimi izpadi, zdravstvenimi težavami in osebnimi krizami. Nekdanje božanstvo je za en pol postalo klovn in karikatura, za drugi pol pa samo človek z napakami. Ne nazadnje je zaživela celo uradna Cerkev Diega Maradone.

V Južni Afriki vodil Messija
Njegova trenerska kariera je označena kot serija uspešnih promocijskih epizod, predvsem klubov in mecenov, ki so podpisovali čeke Diegu Maradoni. Četudi je bil v obupu leta 2008 resda imenovan za selektorja Argentine in jo je na SP-ju 2010 v Južni Afriki popeljal do četrtfinala, kjer pa je doživel nov debakl z Nemčijo (0:4), tudi v domovini velja enotna ocena, da je bila to grozovita napaka. Izjemna generacija z Lionelom Messijem je prepoceni zapravila resno priložnost za osvojitev zlatega kipca, ki mu je bila z na papirju šibkejšo postavo tako blizu v Braziliji 2014.

Kot oče ali brat ali pa stric, ki se ga sramuješ

Diego Armando Maradona je razdvajal nogometno, športno in argentinsko javnost. Nogometni genij, ki so ga povzdignili v božanstvo, česar pa osebnostno ni zmogel prenesti. Z osebnim življenjem ali javnim delovanjem, političnimi izjavami, ki niso puščale ravnodušnih, četudi jim je nato nasprotoval v dejanjih. Ravno kot Bog z napakami je tudi ohranil neizmerno priljubljenost v svojih dveh domovinah: Argentini in Neaplju.

Kaj Maradona pomeni za Argentince: "Za nekatere je oče, brat, najboljši bratranec. Za druge stric, ki se ga sramuješ. A prav vsi so zdaj, v sredo, 25. novembra, izgubili družinskega člana, ki je bil del njihovih življenj in spominov." Dokončno je postal del argentinske mitologije ob boku Eve in Juana Perona, katerih zagrizeni levi zagovornik je bil.

Z nogometom do veselja in svobode

V avtointervjuju leta 2005, ko se je v lastni televizijski oddaji spraševal o življenju po nogometu, se je dotaknil tudi smrti. Spraševalec Diego je vprašal intervjuvanca Maradono, kaj bi si napisal na nagrobnik:

"Hvala, ker sem igral nogomet, saj mi je šport dal največ veselja, svobode, kot da bi se dotaknil neba z rokami. Po zaslugi žoge. Da, na nagrobnik bi zapisal: Hvala žogi. (Gracias a la pelota).