Tomaž Humar je eden od velikanov slovenskega in svetovnega alpinizma. Foto: Reuters

Rojen 18. februarja 1969 v Ljubljani, živel v Kamniku, imel je dva otroka. Zaposlen je bil na Carinski upravi v Ljubljani. Od leta 1987 je bil član Alpinističnega odseka Kamnik. Opravil je več kot 1.500 vzponov, od tega 70 prvenstvenih doma in po svetu. Leta 1996 je prejel nagrado zlati cepin za vzpon na Ama Dablam.

Življenje Tomaža Humarja se je končalo na gori

V dolini ni imel obstanka
"Ni plezal zaradi slave ali alpinističnih nagrad, čeprav jih je dobil veliko in čeprav ga je po preplezani južni steni Daulagirija leta 1999 poznal praktično ves svet. Plezal je zato, ker je zares zadihal šele na 5000 metrih. V dolini ni imel obstanka – srce, razum in noge so ga, kar je vedel zase, vlekli gor, v stene. Kot je govoril, je plezal zato, ker je bil samo v steni zares blizu Njemu," je možno prebrati na spletni strani, posvečeni Humarju, humar.com.

Daulagiri preplezal v alpskem stilu
Najtežjo steno v svoji karieri, Daulagiri, je preplezal solo, v alpskem stilu. Po uspešni vrnitvi je pri gradnji hiše padel vzvratno v odprtino za stopnice in si močno poškodoval obe nogi. V naslednjih mesecih, ki jih je preživel po bolnišnicah in zdraviliščih, je bil nekajkrat na robu preživetja. Zdravniki so bili prepričani, da ne bo nikoli več hodil.

Tomaž Humar je bil s helikopterjem rešen leta 2005. Foto: EPA

Dolgo okrevanje
Utrpel je zlom desne stegnenice in zdrobljeno levo peto. Po vrsti operacij, skupno jih je imel deset, se je maja 2001 izkazalo, da bo kljub vsemu še lahko uporabljal noge, čeprav je bila desna malce krajša in je bil levi gleženj delno nemobilen. Okreval je in plezal naprej.
Gozdni Joža, kot se je sam poimenoval že v mladosti, se je znova postavil na noge. Nato ga je "poklicala" Gola gora, kot imenujejo Nanga Parbat. Z njeno južno (Rupalsko) steno, ki velja za najvišjo na svetu, se je spogledoval dolgo, preden se je odločil, da se je zares loti.

Vsi so spremljali reševanje
Prvič se je nanjo skušal povzpeti leta 2003, a ga je narava ustavila še pred začetkom: kombinacija slabega vremena in črevesne bolezni, ki je napadla celotno odpravo, mu je onemogočila, da bi vstopil v steno. Vrnil se je dve leti pozneje; zagrizel se je vanjo, a ga je stena na 6000 metrih ukleščila in mu ni pustila ne naprej ne nazaj. Vsem pričakovanjem in dotedanjim izkušnjam navkljub se je reševalni helikopter pakistanske vojske dvignil na omenjeno višino in Humar je bil rešen. Reševalna akcija je bila edinstvena, saj so Humarja rešili z vrvjo, na kateri je visel vse do pristanka v baznem taboru. Akcija, ki je bila takrat pospremljena s prenosom prek interneta in veliko medijsko pozornostjo, je razdvojila slovensko javnost. Humar se je od takrat v gore odpravljal popolnoma sam in daleč od soja žarometov.

Arhiv Številk: Smrt Humarja vplivala na upokojitev Gregorja Kresala

Le malo ljudi vedelo za zadnji vzpon
Za njegov zadnji vzpon na Langtang Lirung niso vedeli niti njegovi najbližji znanci. "Jagat, ta je moj zadnji," je v torek, 10. novembra 2009, sporočil šerpi Jagatu Limbuju, poleg njega edinemu članu odprave. To so bile zadnje besede, ki jih je poslal v svet. Helikopter s švicarskimi reševalci ga je našel v soboto, 14. novembra, zjutraj. Ni mu bilo več pomoči.

Na željo svojcev in prijateljev je ostal v Himalaji.