Nesrečno je pogledoval na vrh lestvice, kjer je iz leta v leto kraljeval Manchester United, ki je po naključju tudi največji Liverpoolov tekmec.

Danes je pogled na lestvico Premier league obraten. Liverpool odločno in prepričljivo vodi po osmem krogu angleškega prvenstva, Manchester United je potopljen v spodnjo polovico lestvice, samo dve točki nad območjem izpada. Navijači rdečih vragov lahko zadnja leta le nemočno gledajo na lestvico in komentirajo: "No, niti letos ne bomo osvojili prvenstva." In razlika? Še pred dvema sezonama so to spoznali spomladi, letos pa jih je klofuta doletela že na začetku oktobra.

Kaj se je torej zalomilo pri Unitedu?

V spodnji tabeli je statistika zadnjih 10 sezon Manchester Uniteda v državnem prvenstvu.

Opomba: Da lahko primerjamo letošnjo sezono (v kateri je bilo odigranih šele osem tekem) s prejšnjimi, sem vse podatke pretvoril v povprečje na tekmo. G+ predstavlja povprečno število doseženih golov na eno prvenstveno tekmo, G- povprečje prejetih golov, Točke pa osvojeno število točk na eno tekmo. V zadnjem stolpcu je končno mesto (letos seveda po osmih krogih).

Seveda ni treba imeti doktorata, da je opazen rez po sezoni 2012/2013, ko je klop zapustil legendarni trener Alex Ferguson. V edini sezoni Davida Moyesa je bila obramba enako uspešna (in relativno skromna), a pravi padec se je zgodil na področju napada. Vragi so izgubili potenco, saj so zabili kar 22 zadetkov manj.

Precej strokovnjakov je opozarjalo, da bo nemogoče stopiti v Fergusonove čevlje. A to še zdaleč ni edini tovrstni primer trenerjev, ki so v enem klubu desetletja vlekli vse niti, nasledniki pa v novem sistemu niso znali (ali mogli?) hitro prevzeti vse vajeti. Praktično vsi igralci so bili leta in leta navajeni na en in edini sistem, ki so ga poznali v tem klubu.

Rekorder po stažu v enem klubu je Francoz Guy Roux, ki je kar 44 let bdel nad usodo Auxerra. Roux je klub popeljal do prve lige, leta 1996 postal državni prvak, v zadnji četrtini pa je klub popeljal do štirih pokalnih lovorik. Nekaj let po njegovem odhodu je Auxerra padel v drugo ligo, zadnja leta je bližje izpadu v tretjo ligo kot vrnitvi med najboljše francoske klube.

Willie Maley je 43 let vodil Celtic in svoje delo končal, ko je škotsko prvenstvo ustavila druga svetovna vojna. V njegovem času je Celtic osvojil 16 naslovov, v prvih 19 prvenstvih po njegovem odhodu so bili zeleni prvaki le še enkrat. Podobnih zgodb je še več.

Eden ključnih elementov Unitedovega nazadovanja je tesno povezana z vodstvom kluba, neuspešnim iskanjem novega trenerja in nato komunikacijo s trenerjem, kar se je pogosto kazalo v (bolj ali manj glasnih) sporih pri nakupovanju novih igralcev.

Ferguson je Unitedovo krmilo uspešno vihtel kar 27 let, od takrat so se zamenjali štirje trenerji (plus začasni trener Ryan Giggs), ki so verjeli v svojo vizijo, v skladu s katero so nato kupovali igralce. Posledica je igralski kader, za katerega bi le stežka ocenili, da je združljiv ali da celo diha in resno verjame v isti cilj.

V športu (pre)pogosto vse zreduciramo na denar. United je v obdobju 2010–2019 po poročilu Mednarodnega nogometnega observatorija za okrepitve odštel 1,27 milijarde evrov, s čimer v Evropi zaseda zelo visoko šesto mesto. Ne, denar ni problem. Problem je nezdružljiv kader, ki ga kritiki slikovito primerjajo s Frankensteinovo pošastjo. Ko dodamo še apatijo, spore in nenehno spogledovanje nekaterih po odhodu, dobimo kombinacijo, ki ni sposobna boja za Evropo, kaj šele za naslov.

Večni tekmec Liverpool je v vmesnem obdobju pod taktirko Jürgena Kloppa, potrpežljivim kadrovanjem in premišljeno vizijo pokazal, kakšna je pot proti vrhu. Brez dvoma se bo tudi United nekoč pobral, a najprej se mora dotakniti dna.