"Po eni strani ni bilo težko odteči zadnjega kroga, po drugi strani pač ... Zadnjič sem tekla s štartno številko na prsih ... Nekaj lepega se je končalo in tega se bomo radi spominjali ... To so bili zelo čustveni trenutki zame," je zadnji krog pokomentirala Fabjanova, ki je nosila dres s številko 4, s katerim je osvojila bronasto olimpijsko kolajno.

Smuči, s katerimi si je pritekla olimpijsko medaljo v Rusiji in na katerih je odtekla tudi zadnji krog, je podpisala in podarila planiškemu muzeju. Ob tej priložnosti so jo imenovali tudi za ambasadorko Planice.

Skrbela bo za razvoj tekačev
Fabjanova bo v prihodnje bedela nad razvojem mladih tekačev: "Ostajam v športu, saj se bom vključila v program razvoja kadrov v športu in bom kot trenerka pomagala mlajšim tekmovalcem v smučarskih tekih ter jim prenašala svoje znanje."

Iz zakulisja OI 2014
Nato je opisala nekaj utrinkov z zanjo zgodovinskega tekmovanja v Sočiju, ki jih niso ujele kamere in mikrofoni: "Hrvaška ekipa nam je med OI v Sočiju posodila kabino, kjer je bila masažna miza. Po četrtfinalu nisem bila najbolj prepričana o maži na smučeh. Trener Marko Gracer mi je dejal, da je še 25 minut do starta in kako da tega ne vem. Bilo je nekaj povišanih tonov, tudi zajokala sem. Vstala sem z masažne mize, udarila in brcnila v kabino ter jezna odšla na start. Marko je po radijski zvezi dejal: 'Fantje, Vesni sem uničil tekmo.' Nato so ugasnili radijsko zvezo ob meni, hvala. A bila sem jezna sama nase in sem to obrnila sebi v korist."

V polfinalu se je zlomil del špice na njeni smučki in servisna ekipa je bila znova v precepu, kaj storiti, ali pokrpati stare in tvegati ali pa prav tako tvegati s popolnoma novimi. "Pred finalom sem dobila čisto drug par smuči, na katerih tudi na prejšnjih tekmah nisem tekla. Dobila sem jih z besedami, da so to najhitrejše danes. Nisem podvomila o tem niti za trenutek, vzela sem jih in odšla na start. Ko sem z dvignjenimi prišla v cilj, pa sta zajokala tako trener kot serviser."

Preostali uspehi
Na svetovnih prvenstvih ni nikoli stopila na zmagovalni oder, najvišje je bila na 4. mestu v Oslu leta 2011, kjer je bron pripadel Petri Majdič. "V Oslu sem nastopila v finalu, v predzadnjem zavoju sem izgubila medaljo. Zanjo tedaj še nisem bila zrela. Napake v Sočiju nato nisem ponovila. Na take trenutke sem se pripravljala, temu sem se bistveno več posvečala, tudi s pomočjo psihologa Mateja Tuška. En sam trenutek odloča, da ujameš zadnji vlak. Ni dovolj le dobra fizična pripravljenost."

V svetovnem pokalu je zmagi dosegla v Ribinsku v Rusiji, prvič v sezoni 2009/10, v naslednji pa je prvo mesto ubranila. Obakrat je bila najboljša v sprintu v prosti tehniki, drugič je za enega največjih slovenskih uspehov v pokalu poskrbela takrat druga Katja Višnar, ki je tudi pred kratkim končala športno pot. "V Rusiji smo tedaj dosegli prvo slovensko tekaško dvojno zmago. Res lep uspeh in upam, da jo bo sedanja generacija kdaj ponovila. Ob prvi zmagi sem bila na čelu od starta do cilja in to je bil tudi sicer moj značilni tek. 'Ful gas' od začetka naprej. Desetinke ali stotinke, s katerimi sem osvajala najvišja mesta, pa so se še večkrat obrnile tudi proti meni in ni bilo vedno tako uspešno kot v Rusiji."

Skupaj je v svetovnem pokalu šestkrat stopila na zmagovalni oder, zbrala je še drugo in tretji mesti, med prvo trojico pa je bila zadnjič v Szklarski Porebi v sezoni 2013/14, tudi v sprintu v prosti tehniki. "Že prve stopničke, ki sem jih osvojila, so bile pomembne. Vedno moraš gledati proti zvezdam, da imaš v očeh tisti najvišji cilj. In ko dobiš priložnost, jo zgrabiš z obema rokama in je potem ne spustiš več."

Z osmim mestom v Pjongčangu, kjer je leta 2018 na odprtju iger nosila slovensko zastavo, je s štafeto 4 x 5 km sklenila olimpijske nastope. "Lepo je bilo nositi zastavo na odprtju, tu pa se je vse lepo zame tudi končalo. Izidi niso bili taki, kot sem si želela, le v štafeti sem tekla. Zaradi vsega dogajanja, tudi zunaj tekmovališč, ker po poškodbah v prejšnji sezoni niso verjeli v moj uspeh, sem čutila med tisto tekmo zelo velik nahrbtnik."

Deset let prej je dosegla prvi večji posamični mednarodni uspeh, ko je osvojila naslov svetovne prvakinje do 23 let. "Ves čas sem bila tekačica, od osmega leta naprej. Z nobenim športom se nisem prej dejavno ukvarjala, mikalo me je sicer tudi alpsko smučanje," se je svojih začetkov spomnila Fabjanova. Za odlične ocene med šolanjem je dobila tudi nagrado Roka Petroviča.

Ob koncu kariere je v pogovoru za Val 202 strnila svoje misli: "Veliko je bilo vsega, veliko lepega, veliko tudi manj lepega, ampak vedno, ko pogledaš nazaj, se spomniš tistih lepših trenutkov. Kljub dolgi karieri se bom vedno spominjala teh najlepših trenutkov." Več v spodnjem pogovoru.