Medtem ko so prvenstva po Evropi večinoma na tak ali drugačen način končana, pa 31-letni odbojkar prav v teh dneh pričakuje nove informacije iz Kitajske o morebitnem igranju državnega prvenstva.

Urnaut bi tej sezoni moral igrati za kitajsko ekipo Šanghaj Golden Age, po koncu sezone na Kitajskem pa se je nameraval vrniti v Italijo in v končnici zaigrati za ekipo iz Monze. A se sezona na Kitajskem sploh še ni začela, najprej so prvenstvo zamaknili zaradi kvalifikacij za olimpijske igre, potem je vse skupaj ustavil koronavirus.

Vmes se je Urnaut vrnil v Italijo, nekaj časa treniral v Monzi, odigral pa le reprezentančne tekme – prijateljske z Nizozemsko in kvalifikacijske za olimpijske igre. Z njim smo se srečali v Stožicah, in še preden smo prižgali mikrofon in kamero, je omenil, da bi se lahko zgodilo, da bo že kmalu moral znova na pot. Nato pa razkril, da še ne razmišlja o koncu reprezentančne poti, ponudil pa nam je tudi vpogled v delovanje klubov v tujini in položaj v odbojki po svetu.

Srečali smo se na prav posebnem mestu, pred dvorano Stožice, v kateri ste pred nekaj meseci na evropskem prvenstvu pisali nova poglavja slovenske odbojkarske pravljice. So vas kaj preplavili spomini?
To so eni lepših spominov, kar se tiče odbojkarske kariere, predvsem pa reprezentančne. Ko sem se danes pripeljal v Stožice, me je prevzel poseben občutek. Res so čudoviti spomini na to, kar se je tukaj dogajalo lani septembra.

Po evropskem prvenstvu ste odšli na Kitajsko, se zaradi zamika prvenstva vrnili v Italijo, potem odigrali reprezentančne tekme, to pa je tudi vse, kajti klubskih tekem niste dočakali. Verjetno še nikoli niste odigrali tako malo tekem.

To je res neverjetno, kako malo tekem sem odigral v tej sezoni. Nekaj neverjetnega pa je tudi to, kar se je dogajalo po tistem, ko sem se vrnil na Kitajsko, pa potem v Italijo in so povsod prekinjali prvenstva, tako da nisem imel nikjer možnosti igrati. Zdaj čakam, ali se bodo na Kitajskem odločili, da ponovno začnemo prvenstvo. Drži, da sem v tem času odigral malo tekem, po drugi strani pa sem se lahko malo odpočil od stresa, ki nas je spremljal v preteklih sezonah, ko smo ves čas igrali skorajda brez prestanka.

Kakšne informacije dobivate iz Kitajske in kako pogosto ste v stiku s klubom?
Vsak teden se slišimo, sporočajo nam, kakšne so razmere in kaj se dogovarjajo, vendar pa tudi oni čakajo na navodila in informacije. Prav zdaj bi se otroci morali vrniti v šole in takrat bo morda sprejeta tudi kaka bolj uradna odločitev glede košarkarskega in potem posledično tudi odbojkarskega prvenstva.

Košarkarski trener Memi Bečirović je že pred časom odpotoval spet na Kitajsko, ampak tudi to prvenstvo ni steklo po načrtih. Ste bili morda z njim kaj v stiku?
Ne, z njim nisem bil v stiku, sem pa videl, da so bili na začetku zelo aktivni, začeli so trenirati in načrtovali izvedbo prvenstva, potem pa so se stvari ustavile in tudi košarkarji čakajo na naslednje odločitve.

Omenili smo že, da je za vami dolgo obdobje brez tekem in da ste si lahko odpočili, to je bila priložnost tudi za regeneracijo in v neki vrsti tudi za odpravo poškodb. Kako pa je bilo vse skupaj s psihološkega vidika?
Moram potrkati na les, da težav s poškodbami zdaj na srečo nisem imel. Največjo težavo so predstavljale dolge prekinitve, pa tudi to, kar se dogaja zdaj, ko se ne sme trenirati, ni najbolj prijetno. Lahko sicer vadimo pred domačo hišo, toda prehod iz takega sistema treninga v tekmovalni proces je nekaj ekstremnega. Kar pa se psihološkega vidika tiče, pa sem na treningih, ko smo jih še lahko opravljali, poskušal čim bolj uprizoriti razmere na tekmah, tako da je bilo nekaj tekmovalnosti tudi na treningih.

Koliko časa bi zdaj, po takem premoru, potrebovali, da se telesno pripravite za tekmovanja, se uigrate z ekipo in da pridete v ritem, v katerem bi lahko začeli prvenstvene tekme?
To je zdaj tisto najtežje, saj je še vedno veliko neznank. Če se bom zdaj moral vrniti na Kitajsko, me čakajo nove težave. Vsi, ki v tem trenutku prihajajo na Kitajsko, morajo namreč v karanteno. 14 dni si v hotelu, kjer ne moreš vaditi, narediš lahko nekaj trebušnjakov ali kaj podobnega, ampak to ni to. Normalne priprave na prvenstvo trajajo približno dva meseca. V Italiji, kjer sem ta del priprav najbolje spoznal, pa priprave pred uradnimi tekmami trajajo osem tednov. Tega časa zdaj zagotovo ne bo, verjetno bo tudi prvenstvo dosti krajše. Ampak, kot sem že dejal, vsaj mesec in pol bi pa zagotovo potrebovali, da pridemo do prave forme, v kateri ne bi bilo prevelikega tveganja za poškodbe.

Če sveta ne bi ustavil koronavirus, bi se zdaj verjetno pogovarjala v dvorani in bi beseda tekla o pripravah na tekmovanje, ki se vam vedno znova nekako izmakne – kot, da vam Liga narodov ni usojena …
Res je, zdaj bi morali biti že v polnem pogonu in v pripravah na Ligo narodov. Ampak glede na položaj moramo zdaj biti veseli, da smo zdravi, obenem pa upati, da se bomo čim prej lahko vrnili na igrišča in tudi v tekmovalni ritem. Igranje v Ligi narodov je nekaj, o čemer sanjam, že odkar sem začel reprezentančno kariero.

Ste bili kaj v zadnjem času kaj v stiku s selektorjem?
Ko sem bil v Italiji, sva se nekajkrat slišala. V tem položaju se je težko kar koli dogovoriti, saj ni znano, kdaj bo naslednja tekma v katerem koli športu. Mislim, da kar se športov tiče, zdaj najprej pride na vrsto nogomet, vsaj kolikor sem to spremljal v Italiji, temu bodo potem lahko sledili še odbojka, košarka in drugi športi. A dokler ni nič uradnega, se težko pogovarjamo.

Prav iz Italije je pred dnevi prišla novica, ki je vnesla veliko razburjenja med igralce. Gre za znižanje plač, ki pa ni bilo dobro usklajeno. Kako je s sindikatom odbojkarskih igralcev, ki se je omenjal že v lanski sezoni, takrat sicer zaradi prenatrpanega ritma, zdaj je položaj nekoliko drugačen, a znova problematičen?
Na srečo sem bil letos nekoliko oddaljen od tega dogajanja v Italiji, kajti tudi ko sem se vrnil tja, še nisem bil registriran, in moja pogodba še ni začela veljati. Po drugi strani pa sem ves čas spremljal te igralce, bil skupaj z njim in videl, kaj se dogaja, in mi ni bilo vseeno. Zagotovo bi bil sindikat v tem primeru lahko koristen, saj so igralci tisti, ki so najmanj zaščiteni. Tisti, ki imajo večletne pogodbe, so v nekoliko boljšem položaju, saj je klubom v interesu, da jih zadovoljijo. Težava je pri tistih, ki so brez pogodb za naslednjo sezono, saj klubom ni v interesu, da take igralce še naprej plačujejo. Ko sem bil v Monzi, je bila predsednica zelo korektna in je igralcem obljubila, da jim bo zagotovila 80 % plač, gre pa večinoma za posamične dogovore med klubi in igralci. Kot rečeno, v takih primerih bi bilo koristno, da bi bili igralci združeni, tako kot so, recimo, predsedniki klubov, ki imajo v Italiji svoje združenje. Tako bi tudi igralci imeli svoje zastopnike in bi bili mogoči dobri in konkretni dogovori.

Kakšen je trenuten položaj v svetovni odbojki, kako potekajo pogovori o novih pogodbah? Pred časom je predsednica kluba iz Modene, recimo, omenila, da se težko pogovarja in da ne more zagotoviti podpisa pogodb z največjimi zvezdniki ekipe, saj je prihodnost negotova.
V svetu odbojke je zdaj položaj zelo negotov, v Braziliji v prihodnje dva glavna kluba ne bosta več delovala, tudi iz Nemčije so prišle novice o zaprtju treh klubov iz najvišjega ranga tekmovanja. V Italiji, ki je zelo prizadeta, se govori o 30- oziroma 40-odstotnem znižanju plač za naslednjo sezono. Se pa tudi tu stvari zelo razlikujejo. Že samo v Italiji so določeni klubi v velikih težavah. Če ostanem pri Modeni, ki ste jo omenili – gre za klub, ki ima večji del prihodkov od navijačev, in igranje pred praznimi tribunami bi za Modeno pomenilo veliko škodo. Gre namreč za klub, za katerim ne stoji močno in veliko podjetje. Na drugi strani pa imamo moštvo Perugie, katere sponzor je imel v teh kriznih časih celo večji prihodek kot prej. Stvari se od kluba do kluba precej razlikujejo, na splošno gledano, pa bodo številni zelo prizadeti zaradi tega koronavirusa.

Kaj pa na Kitajskem, kako pa je tam s tem?
Če se ne osredotočim zgolj na šport, ampak pogledam nekoliko širše, lahko primerjam položaj na Kitajskem in v Sloveniji. Tu imam v mislih obvladovanje širitve koronavirusa. Ko sem nazadnje govoril s svojimi kitajskimi delodajalci, so mi pojasnili, da se je približno 80 odstotkov zadev že vrnilo na raven pred izbruhom in da stvari normalno potekajo. Tudi v Sloveniji se stvari postavljajo na svoje mesto. Drugače je v Italiji. Mislim, da bo tam vse skupaj imelo veliko večji vpliv tako na gospodarstvo kot tudi na šport.

Pred nami so poletni meseci, ki jih v odbojki povezujemo tudi z odbojko na mivki. Načrtujete, da boste lahko vsaj v tem športu odigrali kako tekmo, če bodo razmere to dovoljevale?
Odkar se je začelo to stanje s koronavirusom tako razvijati v Italiji, sem upal, da – če ne bo nič s tekmami v Italiji in na Kitajskem – grem čim prej lahko na mivko. Za nas športnike, ki smo v gibanju ves čas, so namreč te razmere ubijajoče. Če ne bo prvenstva na Kitajskem, že načrtujem, da bom začel trenirati na mivki, seveda v okviru dovoljenih dejavnosti, vprašanje pa je, ali bo mogoče odigrati tudi kako tekmo.

Če do tega le pride, ali bo morda vaš partner na mivki mladenič, na katerega ste pred meseci tudi vi opozorili slovensko športno javnost – govorimo seveda o Roku Možiču?
Z Rokom sva se že pogovarjala in je to v načrtu, seveda pa je vse odvisno od tega, kaj bo sploh mogoče in koliko nam bo dovoljeno trenirati in igrati.

Zagotovo resne treninge in tekmovanja zelo pogrešate. Kdaj pa vam je bilo v tem obdobju najtežje in ste bili morda celo v skrbeh, kaj prinaša prihodnost?
Zagotovo mi je bilo težko, ko sem bil v Monzi in sem lahko samo treniral, ni se pa vedelo, kdaj bom lahko odigral naslednjo tekmo. Ne veš namreč, kako se telesno pripraviti, tehnično to ni težava, telesna priprava pa se razlikuje glede na obdobje, ki te še loči do tekem. In ko ne veš, ali bo naslednja tekma čez 14 dni, čez dva meseca ali celo šele čez osem mesecev, se je težko tudi motivirati. Težki so tudi trenutki, ko ne smeš iz hiše oziroma stanovanja, ko ne veš, kaj prinaša prihodnost. Ampak vse to ni nič v primerjavi s tistimi, ki so bili žrtve ali so trpeli zaradi okužbe s koronavirusom. Že samo zaradi spoštovanja do vseh teh je treba najprej poskrbeti za zdravje in vse drugo, povezano s tem, šele pozneje pride na vrsto tudi šport.

Niste pa nikoli pomisli, da bi končali kariero, verjetno, saj so pred vami še številni izzivi, tudi reprezentančni?
Ne, nikakor! Nikoli nisem pomislil na to, tudi fizično se odlično počutim in sem v vseh pogledih zelo motiviran. Komaj čakam, da bom lahko začel trenirati in igrati. Ta »komaj čakam« se zdaj vleče že nekaj mesecev, tako da sem res zelo motiviran in si želim novih izzivov na igrišču.