Odštevalnik do Pekinga 2022 je na okroglih 100 dneh. Foto: Reuters
Odštevalnik do Pekinga 2022 je na okroglih 100 dneh. Foto: Reuters

Kitajska bi svetu spet rada dokazala, kakšna velesila je. O obetih 100 dni pred slovesnostjo ob odprtju smo se pogovarjali z dvema odličnima poznavalcema dogajanja v Aziji.

"Imam občutek, da smo dobili novo politično-športno disciplino, in sicer olimpijske igre v času pandemije," je v svojem lucidnem slogu začela Zorana Baković, komentatorka časopisa Delo, specializirana za področje Azije. "Najprej so bile na sporedu poletne olimpijske igre v Tokiu, za katere se je dolgo zdelo, da jih ne bo mogoče izpeljati. Potem pa so jih organizatorji po mojem mnenju pripravili zelo dobro. Ambicija Pekinga je, da bodo zimske olimpijske igre organizirane še bolje."

Sorodna novica Olimpijske medalje dobile podobo

Vsi, ki so že bili na olimpijskih prizoriščih, poročajo o tem, da je že dolgo vse pripravljeno. Na Kitajskem ni čakanja na zadnji trenutek. Ali z besedami Bakovićeve: "Že leta 2019, torej pred pandemijo, so bila dokončana vsa prizorišča, vsi stadioni, vsi tereni. Tako da je ves čas jasno, da bo ta 'strojna oprema' olimpijskih iger tako rekoč popolna. Če pa se pogovarjamo o 'programski opremi', torej o organizaciji življenja dobra dva tedna z ogromno omejitvami, pa bomo šele videli, kako bo. So pa Kitajci že sporočili, da gledalcev iz tujine ne bo, športniki bodo morali biti cepljeni z vsemi odmerki ali pa pred igrami 21 dni preživeti v strogi karanteni. Čakajo nas zelo zahtevni ukrepi, nekaj jih že poznamo: vsakodnevno testiranje, vzorce bodo jemali roboti, hrano bodo dostavljali roboti, zelo omejeni stiki, možnost intervjujev tako rekoč ne bo. Organizacija bo brez dvoma izjemna. Vprašanje pa je, ali bodo to takšne olimpijske igre, kot bi morale biti."

Ničelna toleranca do koronavirusa
Organizatorje čaka mnogo izzivov, ki niso neposredno povezani s pripravo tekmovanj in merjenjem rezultatov. Dogajanje na Kitajskem odlično pozna nekdanji dopisnik RTV Slovenija Uroš Lipušček, ki je osem let živel v Pekingu, lani spomladi pa je moral tako kot mnogi drugi tujci oditi zaradi pandemije. "Uspeh je iger odvisen od več dejavnikov: razvoj pandemije, vprašanje morebitnega bojkota in potem še geopolitične razmere na širšem področju," so po mnenju Lipuščka glavne teme, o katerih se morajo pogovarjati v organizacijskem odboru. Zdravstveni vidik je na prvem mestu. "Kitajska je ena redkih držav, ki ima ničelno toleranco do koronavirusa," pojasnjuje Zorana Baković. "Ne želi se sprijazniti s tem, da živi s covidom-19, ampak ga želi popolnoma izkoreniniti. To pomeni, da ob vsakem primeru okužbe ustavijo velik del javnega življenja, zaprejo več 10.000 ljudi. Kitajci na takšen način živijo že od konca leta 2019."

Sorodna novica Olimpijski ogenj spet gori

Osnovni cilj kitajskih oblasti je, da ne bi niti po naključju prišlo do kakršnega koli širjenja okužb iz olimpijskega mehurčka. Predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja Thomas Bach z izbranimi besedami govori o pripravljenosti Kitajske na igre brez covida-19: "Odločenost Kitajske in njenih prebivalcev, da iztrebijo virus, je neverjetna. Zelo učinkoviti so pri zajezitvi okužb. In takšen sistem bo v veljavi tudi med olimpijskimi igrami. Vsi udeleženci iger so torej lahko mirni, da bodo ukrepi proti koronavirusu ustrezni." Na olimpijska prizorišča bodo brez omejitev smeli le polno cepljeni športniki. Necepljeni pa bodo morali v 21-dnevno strogo karanteno. Kar pomeni, da bi bili ves čas zaprti v hotelski sobi, brez možnosti izhoda, le televizijo in internet bi imeli na voljo. Hrano bi jim trikrat na dan dostavili do vrat sobe. Z drugimi besedami – necepljeni športniki brez dvoma ne bodo tekmovali na teh olimpijskih igrah, ker bi tritedenska stroga karantena popolnoma uničila vse predhodne priprave in prizadevanja za vrhunski rezultat.

Velike razdalje? Nobena težava!
Med igrami bodo tri osnovna prizorišča: Peking, Jančing in Džangdžjakov. Razdalje med temi območji so relativno velike. Od Pekinga do Jančinga je 90 kilometrov, do Džangdžjakova celo 220. A po besedah Zorane Baković to ne bo nikakršna težava: "Kitajska ima zelo hitro železnico. Izziv bo le, kako ves ta sistem postaviti v olimpijskem mehurčku. Kdor koli bo del olimpijskih iger (športniki, spremljevalci, novinarji ...), bo lahko uporabljal le prevoze, namenjene izključno njim. Letos na Japonskem so bili na voljo avtobusi in posebni olimpijski taksiji, drugih prevoznih sredstev ni bilo dovoljeno uporabljati. Menim, da bodo na Kitajskem temu dodali še posebno železniško linijo, ki bo namenjena samo olimpijskim prevozom. Prepričana sem, da bo vse potekalo gladko. Za teh 220 km, kolikor je od Pekinga do Džangdžjakova, bodo potrebovali dobre pol ure."

Sorodna novica Zimska sezona 2021/2022 na programih RTV Slovenija

Gume tovornjakov je zamenjala vrhunska smučarska oprema
Kitajska nima nobene tradicije zimskih športov. Že primerjava osvojenih medalj na poletnih in zimskih olimpijskih igrah je zelo zgovorna: na poletnih so kitajski športnice in športniki doslej osvojili 634 medalj, na zimskih vsega 62. Prva medalja v zimskem športu je v kitajski statistiki šele leta 1992. Večina zimskih medalj je v športih na ledu. Sneg pa so Kitajci zares spoznali šele pred kakšnimi 20 leti. Zelo slikovito je to opisala Zorana Baković: "V Jančingu, kjer bodo tekme v alpskem smučanju, je imel konstruktor prog ogromno težav, saj so na tem pobočju tako rekoč samo skale. In je bilo treba najprej sploh ustvariti razmere, da je bilo mogoče narediti smučišče, potem pa načrtovati tako, da bo proga primerna tudi za tekme na najvišji ravni. Spomnim se, kako so Kitajci pred dobrimi 20 leti sploh odkrili sneg oziroma topove za njegovo izdelavo. Potem so se po pobočjih spuščali na gumah tovornjakov. To je bilo njihovo prvo uživanje v zimskem športu. Takrat Kitajcev ni bilo na zimskih tekmovanjih. Zdaj želijo pokazati, kako daleč so prišli v prizadevanjih, da bi bili uspešni tudi v zimskih športih. Spremljala sem, kako se ustvarja družbeni razred Kitajcev, ki smučajo, ljubiteljev tega športa, amaterjev. V Pekingu ne pada sneg, tu je suho podnebje, snega ni. Jančing ima nekaj vrhov nad 2000 m, ampak podnebje je popolnoma suho, podlaga pa skalnata. Kitajci pa so na vsakem hribu, ki je višji od 300 m, naredili smučišče. In to resno smučišče, do vključno črnih (torej najtežjih) prog. Ustvaril se je torej razred ljudi, ki so hodili smučar, kupovali so najdražjo opremo. Tudi Elan, recimo, se je hitro prebil na tržišče, postal je ena od najbolj priljubljenih znamk. Otroci so se učili smučanja. Temelji, da bi Kitajci imeli vrhunske smučarje, so torej postavljeni. Je pa vprašanje, koliko časa še potrebujejo, da bodo ustvarili šampione. Prepričana sem, da jim bo v nekem trenutku to dejansko uspelo."

A kot rečeno – pot je še dolga. Infrastrukturo je mogoče kupiti z denarjem, smučarskega znanja pač ne. Pa ne da Kitajci ne bi poskušali. "Pred nekaj leti so napovedovali, da bo do olimpijskih iger smučalo 200 milijonov Kitajcev," je kitajska prizadevanja orisal Uroš Lipušček. "To se seveda ni zgodilo, danes pravijo, da jih smuča približno 20 milijonov. Tudi to je kazalnik, da so zimski športi še popolnoma na začetku. Posebej dobrih rezultatov na snegu res ne morejo pričakovati, bodo pa naredili vse, da bi se te igre v zgodovino – podobno kot poletne 2008 – vpisale kot ene najbolje organiziranih. Kljub vsem političnim zaprekam, ki lahko skrivajo še kakšno past."

Sorodna novica Damjan strokovni koordinator, Barada organizacijski vodja

Kaj lahko gre narobe?
Lipušček je v zgornji izjavi nakazal na težave, ki bi jih Kitajci najraje skrili. V pripravah na zimske olimpijske igre 2022 smo slišali tudi nekaj pozivov k bojkotu. Razloge je povzela Zorana Baković: "Kršenje človekovih pravic na več območjih: v Sinkiangu proti Ujgurom, v Hongkongu proti političnim aktivistom, stalna tema je že kršenje človekovih pravic Tibetancev. Konec koncev lahko rečemo, da so razlog lahko tako rekoč vse manjšine in svobodomiselni politični aktivisti. Kitajcem je na neki način uspelo utišati te pozive k bojkotu. V veliki meri zaradi tega, da ameriški predsednik Joe Biden ne govori več o tem bojkotu. Stvar je potem malce potihnila, ni pa popolnoma zamrla. Verjetno ste opazili, da je bilo nekaj protestnikov med prižigom olimpijske bakle v Grčiji. Potem pa je spet pandemija po svoje šla na roko kitajskim oblastem, saj ob prihodu bakle na Kitajsko ni bilo nikogar na sprejemu. Le partijski sekretar Pekinga je bil na slovesnosti, prižgal je baklo na olimpijskem stolpu, morebitni protestniki pa zaradi vseh omejitev tako niso imeli dostopa do prizorišča. Ničesar ne moremo izključiti, tudi na Japonskem so bili določeni protesti med OI. Ampak Japonska in Kitajska sta popolnoma različni državi. Težko si predstavljam kakršnekoli demonstracije v Pekingu. Na Kitajskem je bil nadzor tudi v bolj svobodnih, odprtih časih popoln, zdaj pa bo še nekajkrat huje. Menim, da se ne bo zgodilo nič nepričakovanega – niti na biološkem področju, torej glede koronavirusa, niti na političnem področju. Virusa demokracije na Kitajskem že od nekdaj ni več."

Kitajska bo torej naredila vse, da do bojkota ne pride. Še več – vsakršno misel na to želijo kitajske oblasti kar cenzurirati. Zdi se, da bo uspelo. Uroš Lipušček opozarja le na eno malenkost (ki pa lahko postane precej več kot to): "Veliko bo odvisno od odnosov med predsednikoma ZDA in Kitajske. Predvidoma decembra se bosta pogovarjala po video povezavi. Če bi prišlo do nadaljnjih zaostrovanj, ni izključen niti bojkot. Sprožili bi ga v ameriškem kongresu, kajti tam je največji odpor do organizacije zimskih olimpijskih iger na Kitajskem. Razlog je seveda po mnenju Američanov grobo kršenje človekovih pravic na Kitajskem. Vendarle upajmo, da se politika ne bo vpletla v olimpijske igre."

Vse je novo, vse je bleščeče
Olimpijskih prizorišč na najvišji ravno zaradi pandemije tako rekoč ni bilo mogoče preizkusiti, nobenih tekem svetovnega pokala ni bilo tam. Da bi dobili vsaj nekaj informacij o tem, kako tekmovališča delujejo, kako so v praksi videti ukrepi zaradi koronavirusa, organizatorji pripravljajo testne dogodke. Na začetku tega tedna so pripravili tekme v bobu in skeletonu. Nemška tekmovalka v bobu enosedu Mariama Jamanka je dobro povzela razmišljanje večine športnikov: "Malo čudno je, ker se ne moremo pogovarjati iz oči v oči. Ampak med pandemijo smo vajeni s tem povezanih čudnih položajev. Najpomembnejše je, da vsi ostanemo zdravi in da prebrodimo to krizo. V redu je, zmogli bomo." Pomagajo tudi sijajno pripravljena tekmovališča. Stezo za bob in skeleton so dokončali novembra lani. Gre za tudi na pogled lep objekt, impresivna so tudi ostala prizorišča, ki jih je pred dvema letoma obiskal Uroš Lipušček: "Že takrat je bilo tako rekoč vse pripravljeno. Takrat so le še opravljali zadnja dela na železniški progi med Pekingom in Džangdžjakovom. Impresioniralo me je, da je vse novo, vse zelo lepo, vse deluje. Posebej zanimivo pa se mi je zdelo dejstvo, da bodo tekme v smučarskem teku in biatlonu potekale vzdolž velikega kitajskega zidu. Ko smo bili mi na prizorišču, je bilo tudi že nekaj snega. In to bo zelo zanimivo tudi za televizijsko gledalstvo."

Spektakel je zagotovljen
Gledalci bodo zagotovo lahko uživali. Samo spomnimo se poletnih olimpijskih iger leta 2008, že na otvoritvi smo spremljali fantastične koreografije, 10.000 bobnarjev in še mnoge presežke. "Menim, da bo otvoritev še mikavnejša kot je bila pred 13 leti," je prepričana Zorana Baković. Uroš Lipušček pa dodaja: "Dobro obveščeni komentatorji pravijo, da organizatorji pripravljajo nekaj posebnega. Kaj točno, je seveda dobro varovana, kar državna skrivnost. Nekateri pravijo, da bodo postregli s presenečenjem na področju umetne inteligence. Kitajska je na tem področju ena vodilnih držav na svetu, v nekaterih elementih celo popolnoma prva. Na otvoritveni slovesnosti bomo zagotovo videli kakšno presenečenje." Že leta 2008 so Kitajci svetu pokazali, da so pripravljeni zapraviti 30 milijard dolarjev, da svetu pokažejo, kakšna velesila so. Bakovićeva je za konec opisala še veliko spremembo, ki se je zgodila od takrat: "V primerjavi z letom 2008 se je veliko spremenilo na političnem področju. Takrat se je zdelo, da se bo Kitajska – tudi zaradi olimpijskih iger – bolj odprla svetu, postala bolj liberalna. Zdaj je v resnici popolnoma obratno: Kitajska se je zaprla bolj kot kadarkoli prej. Ši Džinping je šef vsega – partije, države, vojske. Kitajska je popolnoma drugačna, kot je bila pred trinajstimi leti." A želja postavljati se pred svetom ostaja. Morda je še celo večja kot tedaj.

Kakšni so obeti pred vrhuncem zime v Pekingu?