Severno ostenje Latoka z vrisano prvenstveno smerjo. Foto: Luka Stražar
Severno ostenje Latoka z vrisano prvenstveno smerjo. Foto: Luka Stražar
Latok
Ledeni žlebovi v spodnjem delu smeri. Foto: Aleš Česen
Latok
Česen v iskanju prehodov v osrednjem delu. Foto: Tom Livingstone
Latok
Plezanje mešanega terena v labirintu snežnih gob severnega grebena. Foto: Aleš Česen
Latok
Prečenje proti sedlu med Latokom 1 in Latokom 2. Foto: Aleš Česen

Aleš Česen, Luka Stražar in Tom Livingstone so 9. avgusta prvič premagali 7145 metrov visoki vrh v Karakorumu z njegove severne strani, ki jo je v zadnjih desetletjih neuspešno oblegala kopica alpinistov.

Želja večine je bila vzpon prek severnega stebra, ki je pridobival na slovesu že od prve legendarne ameriške odprave leta 1978, ko so takrat najizkušenejši ameriški alpinisti pred Česnom, Stražarjem in Livingstonom edini s severne strani dosegli višino okoli sedem tisoč metrov.

Vrh Latoka je pred slovensko-britansko odpravo s pristopom z južne strani osvojila le japonska odprava pod vodstvom Naokija Takade leta 1979. V naslednjih štirih desetletjih je bil Latok 1 cilj več kot 25 odprav vrhunskih alpinistov, leta 2015 sta v severnem razu poskusila tudi slovenska alpinista Luka Lindič in Luka Krajnc, a sta zaradi obilnega sneženja morala obrniti na višini okoli 6200 metrov.

Kot je sporočila Planinska zveza Slovenije, so Slovenca in Britanec 2400 metrov dolgo prvenstveno smer ocenili z ED+, kar je povišana najvišja stopnja francoske šeststopenjske lestvice, in jo poimenovali Česen-Livingstone-Stražar.

Varnost prva skrb
V Pakistan je odprava Choktoi 2018 pripotovala 7. julija in na okoliških vrhovih od 14. do 22. julija opravila dva aklimatizacijska vzpona do višine 6300 metrov. Po dveh tednih nestabilnega vremena so 5. avgusta vstopili v severni raz Latoka 1 in plezali do višine 6500 metrov, nato pa zavili desno proti sedlu med Latokom 1 in Latokom 2. Vrh so dosegli 9. avgusta na peti dan plezanja.

Največ pozornosti so na odpravi namenili varnosti in med bivanjem pod goro preučili številne smeri plazov in podirajočih se serakov. Po analizi so se odločili, da zato smer v zgornjem delu začrtajo nekoliko desno proti zahodnemu sedlu.

"To se nam je zdela najhitrejša in najvarnejša linija v danih razmerah," je dejal Česen in pojasnil, da so pri sestopu iz istih razlogov natančno sledili smeri vzpona, "čeprav je bilo to marsikje tehnično bistveno zahtevnejše kot za sestop izbrati bolj direktno smer."

Vznožje gore so dosegli po dveh dneh napornega in nočnega sestopanja.

Veliko plezanja ponoči
Kot pojasnjuje Stražar, je bilo največ plezanja v strmem ledu in snegu, ki so ga prekinjale bolj ali manj strme, a krajše skalne pregrade, vendar tehnično skoraj noben odsek smeri ni bil skrajno težak. "Glavna težava so bili dolžina smeri, nepregledni prehodi in kako vse skupaj povezati v varno celoto. Snežne razmere v steni nikakor niso bile idealne, vendar bi se pretirano pritoževanje čeznje vseeno zdelo popolnoma neupravičeno,” je vzpon ocenil slovenski član odprave.

Da so po 40 letih neuspešnih poskusov premagali severni urok Latoka, je bila kombinacija kar nekaj dejavnikov. "Da je bilo za preplezano smer treba biti vrhunsko pripravljen, sicer ni dvoma, vendar zgolj z mišicami v taki steni hitro končaš zelo klavrno. Vložiti je bilo treba veliko izkušenj in občutka za iskanje najboljše smeri v labirintu snežnih žlebov, velikanskih snežnih gob in skalnih pregrad. Kot tretje je bilo treba vključiti precej taktičnega razmišljanja, v katerem delu dneva je treba plezati določen del stene. Tako smo veliko plezali ponoči, kar na primer bistveno oteži orientacijsko komponento vzpona. Na koncu pa je seveda treba imeti tudi nekaj sreče z razmerami in predvsem vremenom. Nekako smo znali vse to združiti v celoto in uspeli priplezati prav do vrha,” so Planinski zvezi Slovenije sporočili po vrnitvi v dolino.

Tragedija ruske odprave
Slovensko-britanska trojica je bila julija priča tragičnemu poskusu vzpona ruske odprave na Latok, kjer se je smrtno ponesrečil Sergej Glazunov, z višine 6200 metrov pa je njegovega soplezalca Aleksandra Gukova zaradi slabega vremena helikopter rešil šele v osmem poskusu.

"Reševalno akcijo je iz našega baznega tabora koordinirala predvsem tam prisotna druga ruska odprava z Victorjem Kovalom na čelu. Nudili smo jim podporo z nekaj manjkajoče opreme za reševanje in bili posredniki glede vremenskih informacij, kadar je bilo to potrebno. Ko so Gukova rešili, smo nudili pomoč helikopterski ekipi na ledeniku, v samo dramo pa se nismo po nepotrebnem vpletali. Glede na to, da je bil naš pristop k smeri popolnoma drugačen od nesrečne ruske odprave, smo poskušali vpliv dramatičnih dogodkov spraviti na minimum. Seveda pa te tragedija nikoli ne pusti popolnoma ravnodušnega," je iz Pakistana še sporočil Česen.





Kako je doživljal podvig, je za Radio Prvi povedal Tomo Česen, oče vodje odprave Aleša Česna.