Rajmond Debevec je nastopal na vseh olimpijskih igrah od leta 1984 do 2012, na zadnje igre v Riu pa se mu ni uspelo kvalificirati. Nekaj možnosti sicer ima, da bi nastopil naslednje leto v Tokiu, vendar pravi, da realno na to ne more računati. Foto: www.alesfevzer.com
Rajmond Debevec je nastopal na vseh olimpijskih igrah od leta 1984 do 2012, na zadnje igre v Riu pa se mu ni uspelo kvalificirati. Nekaj možnosti sicer ima, da bi nastopil naslednje leto v Tokiu, vendar pravi, da realno na to ne more računati. Foto: www.alesfevzer.com

Debevec je na olimpijskih igrah debitiral že leta 1984. Pogosto je bil v vlogi favorita za eno od medalj, navsezadnje se je leta 1992 ponašal s svetovnim rekordom, toda mozaik je sestavil šele na svojih petih igrah, ko je leta 2000 v Sydneyju ustrelil zlato medaljo. Tisti 23. september je bil res zlati dan slovenskega športa, saj sta prvaka postala tudi veslača Iztok Čop in Luka Špik v dvojnem dvojcu. V spomin na prve olimpijce v samostojni Sloveniji bo v sredo premierni dan slovenskega športa, na MMC-ju pa dneve odštevamo z zlatimi olimpijci. Danes z nami 57-letni legendarni Rajmon Debevec.

Kako ste preživeli letošnje leto, ki ga je zaznamoval novi koronavirus in kje ste porabili turistični bon?
Zaradi epidemije so bile odpovedane večinoma vse mednarodne tekme, sem pa na začetku septembra sodeloval na manjši tekmi v Berlinu. Zadnji konec tedna smo imeli na Pragerskem še državno prvenstvo, postal sem dvakratni prvak v streljanju z malokalibrsko puško. Skratka, to sezono streljanja ni bilo prav veliko, vseeno sem poskušal vzdrževati formo. Je pa tako, da če ni tekmovanj, motivacija pade. Veliko sem hodil v hribe, to so bili dobri kondicijski treningi. Planinarjenje po visokogorju zahteva tudi zbranost, tako da je takšen trening primeren tudi za dolgotrajno koncentracijo. Turistični bon sem porabil v Bohinju, z družino smo se potepali po bližnjih vrhovih.

Vas ljudje še prepoznajo?
V hribih ja. No, tudi v mestu, a me ne ogovorijo. V hribih se radi ustavijo in malo poklepetamo. Vprašajo me, ali sem že končal kariero, nekateri so prav veseli srečanja in pravijo, da sem jim polepšal dan.

Katere olimpijske igre so bile za vas najlepše?
Sydney. Ne le zato, ker sem tam postal olimpijski prvak. Gre za zelo lepo mesto, tam sem se res dobro počutil. Anglosaška mesta so mi pri srcu, tudi v Londonu je bilo lepo. Mi je bil pa Peking zoprn, čeprav sem osvojil medaljo.

Kako komentirate, da imamo po novem v Sloveniji dan športa?
Malo mi godi, da so izbrali ravno 23. september, ko sem osvojil zlato medaljo. Vsekakor je datum primernejši kot razni predlogi, povezani s Sokoli in podobno.

Kako boste preživeli dan športa?
Ne vem še, kakšne načrte ima Olimpijski komite z menoj (smeh). Popoldne vem, da bom na Bledu, dopoldne imamo napovedano tudi srečanje s predsednikom Pahorjem.

Kaj bi sporočili mladim, ki želijo po vaši poti in sanjajo o olimpijski medalji?
Nimam preprostega nasveta, kako do medalje. Težko je postati olimpijski prvak, sam sem to najbolje izkusil in se zelo "matral", preden mi je uspelo. Vsekakor je vztrajnost ena najpomembnejših lastnosti, ki jih mora imeti športnik.

V ponedeljek bo na ista vprašanja odgovarjala judoistka Tina Trstenjak.

OKS: Šport krepi zdravje in povezuje Slovenijo

Pri Olimpijskem komiteju so pred 23. septembrom zapisali: "Naj bo to dan, ob katerem sleherni Slovenec in Slovenka s svojo telesno dejavnostjo izrazi svoj odnos do športnega udejstvovanja, odnos do tiste družbene dejavnosti, ki ima številne pozitivne učinke: krepi zdravje, vzgaja, spodbuja pozitivne vrednote in povezuje Slovenijo."