Aleš Debeljak je bil na 42-kilometrski preizkušnji med amaterji najhitrejši. Progo je pretekel v 2 urah, 49 minutah in 10 sekundah. Foto: Nikola Klašnja
Aleš Debeljak je bil na 42-kilometrski preizkušnji med amaterji najhitrejši. Progo je pretekel v 2 urah, 49 minutah in 10 sekundah. Foto: Nikola Klašnja
Maraton
Ekipa slovenskih tekačev, ki so se udeležili teka na različnih razdaljah. Začetek in konec maratona je bil na stadionu Kim-il Sung. Med maratonom so imeli tekači na voljo vodne postaje, na štirih postajah pa je bilo mogoče organizirati, da so tekačem njihovi spremljevalci dali energijske ploščice in gele. Foto: Nikola Klašnja
Pjongjang
Pogled na stolpnice v severnokorejski prestolnici. Foto: Nikola Klašnja
Severna Koreja
Pogled na središče Pjongjanga. Foto: Nikola Klašnja
Pjongjang
Pogled na traso maratona, ki so ga prvič organizirali leta 1981. Foto: Nikola Klašnja
Severna Koreja
Pred kipi severnokorejskega velikega vodje se je treba prikloniti. Foto: Nikola Klašnja
Severna Koreja
Moderni predel prestolnice. Foto: Nikola Klašnja
Severna Koreja
Kolo je običajno prevozno sredstvo. Foto: Nikola Klašnja
Severna Koreja
Večina prebivalcev ne govori angleščine, le redke trgovke govorijo kitajsko. Foto: Nikola Klašnja
Severna Koreja
Nadzor na maratonu je bil milejši kot sicer. Foto: Nikola Klašnja
Severna Koreja
Pogled na severnokorejsko podeželje. Foto: Nikola Klašnja
Kot pravi Klašnja, so ceste široke, a avtomobili na njih so precejšnja redkost. Foto: Nikola Klašnja
V vojaških muzejih so na ogled zaplenjeni ameriški tanki, rakete in drugo orožje. Foto: Nikola Klašnja

Pred dnevi se je iz Severne Koreje vrnila skupina slovenskih popotnikov, ki so med potovanjem po tej najbolj izolirani državi na svetu sodelovali na maratonu v Pjongjangu. In to zelo uspešno: Aleš Debeljak je namreč med amaterji na 42-kilometrski preizkušnji slavil zmago s časom 2:49:10. "Dobil je plaketo in cvetje, medalje in himne pa žal ni bilo," pripoveduje Nikola Klašnja, vodnik in organizator slovenske agencije Shappa.

Pa pojdimo od začetka. Turistične skupine v Severno Koreje so, čeprav je danes manj ovir za vstop v to azijsko državo kot pred nekaj leti, še vedno redkost, slovenske še toliko bolj. Kot pravi Klašnja, je Severna Koreja sicer res ena najbolj zaprtih držav na svetu, a dejansko lahko vanjo vstopi kdor koli. Zbrala se je skupina šestih popotnikov. Kot pravi, se jih je polovica za turo prijavila predvsem zaradi možnosti sodelovanja na maratonu v Pjongjangu. Sam je enega od razpisanih potovanj načrtoval tako, da je sovpadel z maratonom. Maratona (tekači so lahko tekli na 10, 21 in 42 kilometrov) se lahko udeleži vsakdo, je pa prijavnina nanj zelo visoka: za 42-kilometrsko preizkušnjo je bila 100 evrov, za razdaljo 10 kilometrov pa 50 evrov.

Kako gre turist v Severno Korejo?
"Pridobivanje papirjev za vstop v državo je potekalo prek kitajskih posrednikov in ni bilo zahtevno. Približno tako je, kot še vedno velja na Kubi. Vizum je fizično ločen od potnega lista, ki ga uradniki ne žigosajo, tako da potem nimaš težav z obiskom v druge države," mi pove še vedno poln svežih vtisov, saj se je iz Severne Koreje oz. Pekinga (tja so odšli iz S. Koreje) v Slovenijo vrnil v nedeljo.

V Severno Korejo so se odpravili iz Kitajske, in sicer so tja potovali z vlakom, kar je bilo po vodnikovih besedah namerno, na Kitajsko pa so se vrnili z redno letalsko linijo. "Z vlakom lahko prideš v Severno Korejo samo iz Kitajske ali iz Rusije," pripoveduje. "Z vlakom smo šli namerno, ker je fino, da si pogledaš pokrajino, nazaj smo pa leteli z redno državno linijo. Naj pa povem, da so neki drugi skupini turistov, ki je bila na čarterskem poletu, v zadnjem trenutku odpovedali polet. Šlo naj bi za kitajski ukrep v povezavi s smrtjo polbrata severnokorejskega predsednika Kim Džong Una. Tako so potniki, ki so nameravali iti na maraton z letalom, tja morali z vlakom."

Pred mejo so izstopili z vlaka in šli potem z avtobusom do meje, jo prečkali peš, potem pa z drugim avtobusom nadaljevali pot do železniške postaje na severnokorejski strani in potem z vlakom do Pjongjanga. Po njegovih podatkih sicer obstajajo tudi neposredne železniške linije, a naj bi bile v času okoli maratona zaradi njega preobremenjene. "Resničnih informacij glede tega v bistvu nimamo. Sem pa slišal, da so nekateri že potovali z redno neposredno železniško linijo, s to razliko, da so takoj dobili spremstvo, ko so prečkali mejo."

Ob prihodu v državo niso naleteli na nobene posebne kontrole. "Včasih je veljalo, da si ob prihodu v državo moral oddati telefone in računalnike, ob odhodu pa so ti jih vrnili. To je bil problem, če si šel v eno smer z vlakom in v drugo z letalom. Tokrat smo morali pri prihodu oddati telefone in računalnike, ki so nam jih po pol ure vrnili. Naključno so nekaj teh aparatov prižgali, prosili potnike, da jih vključijo in pogledajo vsebino. Velja več pravil: ne smeš imeti pri sebi nobene pornografije, nobenega članka o kateri od obeh Korej, nobenih religioznih vsebin, ne smeš imeti novinarske izkaznice, če nisi akreditiran kot novinar ..." našteje »omejitve,« ki veljajo za turiste.

Tudi njim so se na meji pridružili lokalni turistični vodniki, ki so jih spremljali vse dni bivanja v državi. "Kot so mi povedali, so doslej manjšim skupinam tujcem dovolili, da so bili na vlaku v vagonih skupaj s Severnimi Korejci, seveda pa to niso bili običajni prebivalci, kajti tisti, ki lahko potujejo z vlakom v tujino, so "naši in pravi". V našem primeru pa, ker je bilo na vlaku veliko potnikov za maraton, so nas enostavno zaklenili v dva vagona." Po približno petih urah vožnje so prispeli v severnokorejsko prestolnico.

Kot pravi sogovornik, je Pjongjang izjemno čisto mesto. "Videli smo celo, kako je deseterica s škarjicami z rezilom, dolgim 2—3 centimetre, rezala zelenico. Noro."

Mesto ima vse: od kopališča do mikropivovarn, a kakšne gneče v njih ni opaziti. "Vse imajo, od kopališča, bowlinga, strelišča, kegljišča, pivnice, mikropivovarn, supermarketa ... Toda to je v Pjongjangu, in nikjer ni gneče. Dovolili so nam tudi iti v supermarket, ki je sicer namenjen za elito, ki ima celo uvožene stvari, cene v njem pa so 50-krat višje od običajnih. To je bila edina priložnost, da smo lahko plačevali v lokalni valuti, sicer smo plačevali v evrih, dolarjih ali juanih. Cene so bile približno 50-krat višje kot za njihove prebivalce. Če je pivo v gostilni 2 oz. 3 evrske cente, je bil za nas tam okoli 1,3 evra."

Kot pravi, je na daleč vse videti zgledno, pogled od blizu pa razkriva drugačno podobo, ki jo želijo oblasti pred obiskovalci skriti. "Stolpnice so od daleč videti lepe, niso videti "socialistično", toda ko smo se enkrat z avtobusom izgubili, smo se približali tem blokom in smo videli vanje, in res je kot v vojnem filmu iz leta 1945. Vidiš bedo. Takrat so lokalni vodniki postali panični, začeli so govoriti, da ne smemo fotografirati, in zelo hitro smo se pobrali od tam."

Komuniciranja domačinov s turisti skorajda ni, tudi zaradi jezikovne ovire. Lokalni vodniki po izkušnjah Klašnje "govorijo solidno azijsko angleščino, ki je mogoče celo na višji ravni kot pri lokalnih vodnikih v Pekingu. Sicer angleščine ni. Naj povem izkušnjo kolegice, ki je šla s podobno kitajsko agencijo lani. Sredi dneva sta s sopotnikom ušla lokalnim vodnikom. Eno uro sta se zabavala, ko sta krožila po mestu, ko pa sta želela vrniti v hotel, je nastala velika težava. Ko sta začela spraševati za pot, je bilo tako, da ne le da jima ni nihče pokazal smeri, temveč so vsi bežali proč od njiju, nihče ni želel komunicirati z njima. Začelo se je večeriti in imela sta veliko srečo, da so ju pobrali zaposleni z enega od konzulatov."

Sam je z domačini spregovoril le v trgovinah. "Vsaka peta je govorila kitajsko, kar tudi sam malo govorim, tako da sem se lahko pogovoril vsaj osnovne stvari."

Sicer velja, da se po sončnem zahodu turisti praktično ne smejo gibati zunaj hotela, to je splošno znano pravilo, pojasnjuje Klašnja. Tudi čez dan je gibanje za turiste močno omejeno, samo po ulicah in krajih, kamor te oni vozijo; kjer ustavi avtobus, se lahko potem premikaš 300 metrov gor in dol od njega, seveda v spremstvu, dodaja.

Močno omejen je tudi stik s svetom. Telefonskega signala ni, spleta prav tako ne. "Glede na to, da tam ni spleta ali telefonskega signala, nismo nič vedeli, kaj se dogaja, saj smo bili nedosegljivi. Edini stik s svetom je, da lahko pokličeš iz hotela, klic pa stane 5 evrov na minuto," odgovori na vprašanje, kako so spremljali novice o odzivu na severnokorejske raketne poskuse.

Med obiskom države, poleg prestolnice so jih odpeljali še v več drugih krajev, so si ogledali tudi več objektov z vojaško tematiko, močno prisotno na vsakem koraku je čaščenje večnega vodje Kim Il Sunga. "Treba se je klanjati: ne pred fotografijami, pred kipi, ki jih je pričakovano veliko, pa. Če se kdo ne želi klanjati, ni težav: ostane lahko v hotelu ali avtobusu," v smehu razloži severnokorejski bonton. "Peljali so nas v muzej revolucije, kjer je tudi zaplenjena ameriška vohunska ladja, pa v javni izobraževalni center, kjer je sredi čitalnice gigantska raketa," ponazori »osrednjo turistično usmeritev« države.

Na maratonu nadzor še najmilejši
Razpoloženje na maratonu, ki je potekal 9. aprila, je bilo po Klašnjevih besedah odlično. Na stadionu Kim Il Sunga, ki sprejme 50.000 obiskovalcev, je bil začetek in konec maratona, tekmovalci, razdeljeni v kategoriji ljubiteljev in profesionalcev, pa so se pomerili še na 21-kilometrski in 10-kilometrski razdalji. Ob tem pa sogovornik dodaja, da je bil kar malo presenečen, da na maratonu v nasprotju s siceršnjim nadzor ni bil tako natančen. »Na maratonu za nadzor ni bilo tako zelo poskrbljeno, kot je sicer vsak dan. Dejansko se lahko na maratonu giblješ popolnoma prosto. Če si recimo zavil s trase, te ni nihče nadziral, nihče ni tekel za tabo s piščalko. Sicer velja, da vsi turisti v državi že ob prihodu dobijo spremstvo. Vedno imaš najmanj dva lokalna turistična vodiča, ki se po mojem mnenju potem tudi medsebojno nadzirata.«

Na vprašanje, ali je maraton, podobno kot recimo v Ljubljani, spremljal bogat spremljevalni program, v smehu odgovarja nikalno. "Razen nekaj stojnic, kjer so pekli ražnjiče, se je zadeva hitro končala. Je pa vzporedno potekala nogometna tekma. Tekmovalci, ki smo tekli na 10 kilometrov, smo prispeli v cilj pri izidu 0:0, ko so tek zaključevali tisti na 21-kilometrski razdalji, pa je bil izid 1:0 za lokalno moštvo. Medalj niso podelili, podelili so samo plakete in cvetje, himne ni bilo, so pa povedali poimensko zmagovalce, tudi našega Aleša Debeljaka, ki je na najdaljši razdalji slavil med amaterji. Medalj pa ni bilo, menda zaradi tega, ker bi jo moral vsak tekmovalec vnaprej naročiti in plačati, če bi zmagal oz. bil med prvimi tremi, pa bi jo dejansko tudi dobil. Cena: približno 50 evrov."

Kot pravi, je v zraku ves čas prisotna želja dokazati, da je življenje v Severni Koreji normalno. "Želeli so pokazati, da je pri njih življenje zelo normalno in običajno, verjetno pa to velja le za 20 odstotkov prebivalstva. V kraju Jonsei, muzejskem mestu, kjer je najstarejša univerza, nas recimo v stari del mesta, kjer so edine starejše stavbe (med vojno je bilo vse porušeno), niso pustili. V starem delu, ki je precej razmajano, še vedno živijo prebivalci in povsod, kjer bi mi lahko prišli v stik z bedo, nas niso pustili. Samo od daleč, z dobrim zumom si lahko poslikal takšne prizore."

Ob odhodu iz države niso imeli nobenih težav, ni bilo nobenega posebnega nadzora. "Samo njihovega denarja ne smeš odnesti iz države," sklene Klašnja.

Ksenja Tratnik
Foto: Nikola Klašnja