Marko Arapović je najbolj zveneča okrepitev Krke pred prihajajočo sezono. Foto: KK Krka
Marko Arapović je najbolj zveneča okrepitev Krke pred prihajajočo sezono. Foto: KK Krka

Krka je drugo leto zapored v svoje vrste zvabila odmevno hrvaško košarkarsko ime. Lani je z njo podpisal veteran Rok Stipčević, ki bo v Novem mestu igral tudi v prihajajoči sezoni, letos pa je prišel še en nekdanji hrvaški reprezentant in član izbrane vrste, ki je nastopila na olimpijskih igrah leta 2016 v Rio de Janeiru. Arapović je bil tedaj star komaj 20 let. Nekoč je 207 centimetrov visoki krilni center ogromno obetal. Blestel je v mlajših reprezentančnih kategorijah, ko je Hrvaška na vseh velikih tekmovanjih z zelo nadarjeno generacijo pobirala medalje drugo za drugo.

Ob uvrstitvi Slovenije v olimpijski polfinale dobil solzne oči

Dobro se je znašel tudi ob prihodu v člansko košarko. Otrok Cibone, s katero je leta 2014 osvojil Ligo ABA, je z 18 leti prestopil k mestnemu tekmecu Cedeviti, pri kateri je imel vse vidnejšo vlogo, nato pa si je leta 2017 hudo poškodoval koleno, zaradi česar je bil z igrišč odsoten kar 13 mesecev. Pred tremi leti je nato prvič odšel v tujino. Oblekel je dres Galatasaraya, v Turčiji pa je sledila še ena težka poškodba. Že lani je bil pripravljen na vrnitev na igrišča, toda po podpisu s Splitom se je zapletlo in po le nekaj dneh je Marko zapustil trikratne evropske prvake. Četudi je imel sin legendarnega Franja Arapovića, ki je bil olimpijski podprvak tako z Jugoslavijo kot s Hrvaško, s Cibono pa je dvakrat postal evropski klubski prvak, zdravniško potrdilo, da je pripravljen, pa je dalmatinski klub, v katerem je nekoč igral tudi njegov oče, izkoristil klavzulo, s katero je želel naknadno spremeniti pogoje dogovora, da bo plačan glede na odigrane tekme. Košarkar se s tem ni strinjal in je zapustil Split.

"Naša želja je, da naredimo dober rezultat, hkrati pa tudi, da klub vrnemo v stare tirnice. Ko je igral za Cedevito v Zagrebu, mi je bil res zelo všeč. Bil je mlad, zelo perspektiven, moderna štirica," je o Arapoviću za MMC dejal trener Krke Dalibor Damjanović. Foto: KK Krka

20 let po očetu v dresu Krke še sin

"Že lani sem bil stoodstotno pripravljen, ko sem prišel v Split. Potem je sledila tista neumna igra, del katere nisem želel biti. Pospravil sem stvari in se vrnil domov. Zahvalil sem se klubu in zaprl to zgodbo. Med sezono sem imel nekaj ponudb, ampak enostavno sem čutil, da moram narediti premor in se maksimalno posvetiti svojemu telesu in sebi. Želel sem začeti popolnoma od začetka. Nisem se želel pridružiti nekaj na pol med sezono in čakati, da ujamem formo ter pridem v ritem. Tako sem si zamislil in imel sem v glavi, kako bi to izpeljal. Zdaj gre vse po načrtih," je za MMC povedal Arapović.

Njegov oče Franjo je pred 20 leti tik pred koncem kariere eno leto nosil tudi dres Krke: "Smešno res, kako se usoda zna poigrati. Sicer se spominjam le določenih situacij iz tiste sezone. Spomnim se dvorane in teh prvih vrst, ko smo z mamo in sestro navijali zanj. Se pa na primer kakšno leto pozneje spomnim, ko smo imeli doma videokasete in sem gledal vse te posnetke tekem. Ko sem že malce bolje razumel, kaj se dogaja, sva z očetom skupaj pogledala kakšno kaseto."

Številka 0 za nov začetek

Prepričan je, da je s prihodom v Novo mesto sprejel pravilno odločitev, dolenjsko okolje pa vidi kot idealno stopničko na poti na zelo visoko raven, na kakršni je že uspešno igral: "V tem trenutku verjamem, da je Krka najboljši izbor zame. Po pogovoru z agentom, Juretom (Balažićem, op. a.) in trenerjem (Dalibor Damjanović, op. a.) sem dobil vse informacije, kaj se od mene zahteva in pričakuje. Všeč mi je in pripravljen sem vse to izpolniti. Mislim, da je trenutno to zame najboljša postaja, brez kakršnega koli preskakovanja korakov. Preprosto grem z ničle. Želim vsem pokazati, da sem zdrav in da sem tu zato, da naredimo dober rezultat."

Lani, ko je prišel v Split, je izbral številko 0 na dresu. Razlog je bil nov začetek po vseh težavah, ki so ustavile razvoj velikega talenta hrvaške košarke. Tudi na zeleno-beli majici Krke bo nosil isto številko: "Spet z ničle. To sem si vcepil v glavo. Sem Marko Arapović, človek, ki v svetu košarke začenja z ničle. Začenjam graditi svoje ime od začetka. Kot pravim, želim pokazati, da sem zdrav in da nisem pozabil igrati. Preprosto želim iz dneva v dan dajati vse od sebe. Želim se iz tekme v tekmo dokazovati in verjamem, da se lahko vrnem še na višjo raven, na kakršni sem že igral."

Številke in statistika niso pomembne

Zelo mi je všeč odnos, ki ga ima trener do igralcev. Ima zelo moderen pristop. Njega pa ima rada cela ekipa, vsi ga cenijo in spoštujejo. Ko se dela, se dela 'na polno', ko je čas za sprostitev, pa je polno smeha.

Marko Arapović o Daliborju Damjanoviću

"Ne morem vam opisati, kako velika je motivacija. Res. Želja je neverjetna in komaj čakam prvo žogo, da se vržem zanjo," je dejal izjemno simpatičen sogovorec, ki velja tudi za izjemno pozitivno osebnost v garderobi. Ob tem je dodal: "Prepričan sem, da je Krka pravi klub zame. Želim pokazati vsem, česa sem sposoben in kako znam igrati. Nisem pa prišel sem za samopromocijo, da bi dajal 20 točk na tekmo, mi bi pa vsako izgubili. Nisem tak igralec. Kjer koli sem igral, sem bil v zmagovitih ekipah. Želim le zmagovati. Zato se tudi ukvarjam s športom. Najbolj bom zadovoljen, če bom dal po pet točk in skokov, pa bomo zmagali za pet. To bi bilo super. Sem tip igralca, ki ne gleda na številke in statistiko, saj iskreno verjamem, da pravi igralec izplava ne glede na številke."

Od leta 2017 je po kalvariji z dvema zahtevnima poškodbama preživel zelo težko obdobje, zato zna vrnitev na igrišče še toliko bolj ceniti: "Bilo je res težko. V tem času rehabilitacije izgubiš identiteto. Ne veš, kaj delaš. Zbudiš se in treniraš kot konj, potem pa se uležeš v posteljo in se vprašaš, zakaj treniraš. In naslednji dan znova. Ob 6.00 vstaneš, tek, trening in naprej… Poškodbe so najtežji del športa. Šele potem znaš ceniti, kakšen privilegij je, ko si zdrav. Vsem nam je težko, ko imamo dva treninga in smo utrujeni "kot psi"… Potem se znajdeš v položaju, ko bi dal vse na svetu, da bi imel dva taka treninga in bi lahko igral tekme, pa ni pomembno, ali so prijateljske, samo da se igra. Te pa ta želja vodi naprej."

Košarkarsko se je razvil v Ciboni, se na evropskem zemljevidu uveljavil pri Cedeviti in hrvaški reprezentanci, nato pa se je preizkusil še pri Galatasarayu. Zdaj se bo skušal na visoko raven vrniti pri Krki. Foto: Cedevita/Marin Šušić
Košarkarsko se je razvil v Ciboni, se na evropskem zemljevidu uveljavil pri Cedeviti in hrvaški reprezentanci, nato pa se je preizkusil še pri Galatasarayu. Zdaj se bo skušal na visoko raven vrniti pri Krki. Foto: Cedevita/Marin Šušić

Z izbranimi besedami o Emilu Tedeschiju in Cedeviti

"Zdaj sem v fazi, ko komaj čakam, da se vse skupaj začne. Zelo sem vesel, kako so me sprejeli v klubu. Všeč mi je ekipa. Smo mladi, z večino smo vrstniki, tu pa sta potem Luka Lapornik in Rok Stipčević, ki sta mlada po srcu (smeh, op. a.). Mislim, da lahko spišemo dobro zgodbo. Samo zdravi moramo ostati. Zavedam se, da sem kljub tem težavam, ki sem jih imel, med izkušenejšimi v ekipi. Vedno tudi želim biti eden izmed vodij. Kot poudarjam, vseeno mi je za številke. Želim biti najglasnejši na terenu, želim se vreči za vsako žogo, da pokažem, kaj želim. Moram prevzeti to vlogo, ki se od mene pričakuje. V njej uživam in zato tudi igram," je dodal Zagrebčan.

Največ izkušenj z najvišje evropske ravni košarke je pridobil v dresu Cedevite, pri kateri je bil štiri leta. Pred dobrima dvema letoma se je zagrebški klub združil z ljubljansko Olimpijo, ki je največji tekmec Krke. Tudi letos bodo Novomeščani glavni domači izzivalci zmajev, Arapović pa o izkušnji v dresu Cedevite govori samo z izbranimi besedami: "Vedno stojim za odločitvami Emila Tedeschija. Od prvega dneva, ko sem prišel v klub, do poškodbe in odhoda ne morem reči niti ene slabe stvari. Je človek pravih vrednot. V življenju mi je ogromno pomagal in res ga zelo spoštujem. Vsaka njegova poteza ali odločitev je narejena z veliko količino inteligence. Človek ve, kaj dela. To je treba podpreti. Zelo mi je žal, da na Hrvaškem ni bilo podpore, kakršno bi si zaslužil. Kar zadeva razmere, je bilo v Zagrebu pri Cedeviti brez dvoma na najvišji evropski ravni. Enako, kot jo imajo najboljši trije evropski klubi. O tem sem prepričan. Nikjer do zdaj še nisem izkusil takšnih. Bil sem v Galatasarayu, ki je veliko športno ime, a ni to primerljivo s tem, kar smo imeli pri Cedeviti. Organizacija je bila vrhunska. Verjamem, da je enak pristop zdaj v Ljubljani. To se mora podpirati in Slovenija ne sme prepustiti takega projekta, kot ga je Hrvaška."