Ob tako prelomnih trenutkih slovenskega športa očitno niti 15 evrov za pivo ni previsok znesek, da si ga ne bi provoščili v nekaj ponovitvah. Morda je vesela družba na ta način celo štela kroge, ki so jih kolesarji za finiš naredili po Elizejskih poljanah (8), a so pravočasno ugotovili, da bi bilo to na koncu morda le predrago.

Mirko Pogačar: Tega ni verjel nihče
Vzhičenih slovenskih navijačev ni manjkalo. Vsaj 500 jih je spremljalo zadnje kilometre tritedenskega maratona, ki je za novega kralja okronal Tadeja Pogačarja. Že zanje je bil privilegij sredi Pariza ploskati Slovencu v rumeni majici, nepopisno srečo pa so medtem na častni tribuni doživljali Tadejevi starši.

Sorodna novica Pariz je slovenski! Pogačar na Elizejskih poljanah okronan za kralja Toura.

"Gledati svojega otroka, ko se vozi mimo v rumeni majici, je neverjetno. Nismo verjeli, da bo to naredil že prvo leto, ko bo prišel na Tour. Tega pravzaprav ni verjel nihče. Vesel sem, da se nikoli ne preda, zato sem vanj zaupal tudi po tistem zaostanku v etapi na veter. Ampak tole ... V kolesarskem svetu si nihče ni predstavljal, da bo imel na kronometru takšno prednost," nam je povedal Tadejev oče Mirko, ki sprva ni načrtoval, da bo z družino na prizorišču spremljal kakšno etapo: "Ko smo slišali, da na klance zaradi covida ne bodo spuščali navijačev, smo se odločili, da gremo raje naslednje leto, toda po takšnem uspehu smo seveda odleteli v Pariz."

Aplavz za Pogačarjeve starše
In z njim še okrog 400 Slovencev, vsaj 100 navijačev pa je v Francijo prišlo s svojim prevozom. Družina Pogačar je na letalu doživela gromek aplavz, ob koncu dneva pa je bilo čestitk in intervjujev že toliko, da se je oče resno zbal, kam pelje vse skupaj. A se bo treba navaditi, kanibal Tadej utegne namreč še kar nekajkrat takole pohrustati konkurenco.

Kolesarski junaki nekoč z drugega planeta
Klanec pri Komendi, kjer živijo Pogačarjevi, tako postaja nova kolesarska prestolnica. Prve resne poskuse v tem napornem športu je v Komendi sicer naredil Domen Stupica (v osnovni šoli ga je angleščino poučevala Tadejeva mati Marjeta), ki je včeraj prav tako spremljal zadnjo etapo: "Leta 1994 sem sodeloval na maratonu Moste, 80 km. Začel sem trenirati pri Rogu in zraven potegnil še Miho Konciljo, ki je bil zelo uspešen. Bil je državni prvak v kronometru pri mladincih in nato Tadejev trener. Neverjetno, kaj jima je uspelo, če se samo spomnim, kako so nam govorili, da je v Italiji dva milijona registriranih kolesarjev in da ni nobenih možnosti, da bi lahko na večji dirki uspelo kakemu Slovencu."

Pogija in Roglo na vsako letalo!
A to se je na presenečenje vseh zgodilo in naše junake nam zavida ves svet. Osebje letalske družbe Croatian Airlines ‒ v Pariz je v nedeljo polovico navijačev odpeljalo eno njihovo letalo ‒ nam je večkrat čestitalo za uspeh, stevardesa je razgrnila tudi transparent "Slovenija v rumenem". Morda ideja: lahko bi se že zdaj dogovorili, da bi naš novi nacionalni letalski prevoznik (če ga bomo še kdaj imeli) izpostavil Pogačarja in Rogliča na način, kot Hrvatje opevajo svoje "ognjene" nogometaše (na letalih piše: "bravo, vatreni").

Podelitev le poslušali, ne pa gledali
In kako je bilo videti pozno nedeljsko popoldne, ko je zahajajoče sonce škrlatno rdeče obarvalo pariško nebo? Za navijače bi bila lahko kulisa še lepša, če bi si ogledali zgodovinsko podelitev priznanj najboljšim na 107. Dirki po Franciji, tako pa so bili zaradi strogih covidukrepov (pa tudi sicer so bili varnostniki neusmiljeni in si moral skozi dva "rentgena", preden si prišel k ograji) ujeti nekaj sto metrov stran in so podelitev poslušali (zvočniki so bili vzdolž celotne avenije) in ne gledali. Nekako po radijsko. Razumljivo zato tokratne navijaške akcije ne moremo dajati ob bok rajanju v Carigradu 2017 (zlato košarkarjev) ali pred točno letom dni v Parizu (srebro odbojkarjev). A za te razmere si več skoraj ne bi smeli želeti. Zaradi epidemije bi namreč zadnja etapa prav lahko tudi odpadla!