»Treba je iztisniti vse moči, da bom pripravljen na to veliko tekmo«

Tim Žnidaršič Svenšek ima šele 17 let. Nekoč je igral mali nogomet, nato pa ga je prevzelo plavanje, velik zagon za treninge mu je nedvomno dalo srečanje z Darkom Đurićem, ki ga je spoznal leta 2016. Pa tudi Timova pot v Tokio je zelo povezana prav z Darkom. Ko je Đurić svojo tekmovalno pot lansko pomlad sklenil končati, kvota v paraplavanju pa je Sloveniji ostala, se je Darkovo mesto sprostilo in priložnost za nastop na igrah v Tokiu je nedavno dobil Žnidaršič Svenšek, pri katerem so strokovni delavci opazili napredek. Njegova glavna trenerka je pomočnica vodje slovenske paralimpijske odprave in selektorica slovenske paraplavalne reprezentance Jana Čander, pri razvoju mladega plavalca pa zadnje leto dni aktivno pomagata tudi trener Emil Tahirović, ki deluje v sklopu programa Razvoj kadrov v športu 2016 – 2022, in kondicijska trenerka Kristina Žagar. Tim Žnidaršič Svenšek je na evropskih paraigrah mladih junija 2019 osvojil zlato medaljo v disciplini 50 metrov delfin.

Kako trenutno potekajo vaši treningi?

Trenutno imam vsak teden sedem vodnih treningov in dva treninga v fitnesu. Odkar smo izvedeli, da potujem v Tokio, smo število vodnih treningov povečali za dva in dodali en trening v fitnesu. Vse je usmerjeno v mojo psihično in fizično pripravljenost. Treningi potekajo na višjem nivoju, kot so potekali do sedaj, saj je treba iztisniti vse moči, da bom pripravljen na to veliko tekmo in da bom lahko pokazal samemu sebi in drugim, kaj lahko dosežem.

Med predstavitvijo na novinarski konferenci 7. julija ste dejali, da ciljate na nov osebni rekord.

Ja, odplavati si želim predvsem svoj nov osebni rekord. To pomeni, da hočem plavati pod 36 sekund na 50 metrov delfina, na 100 metrov hrbtno pa želim plavati pod 1 minuto in 25 sekund.

Kaj, poleg omenjenih rezultatov, si za svoje nastope na igrah najbolj želite?

Želim si predvsem, da na štartu – po domače povedano – ne bi zmrznil, da bi sproščeno odšel na štart in odplaval to, za kar sem treniral.

»Vsakemu treningu sem se maksimalno predal in imel ves čas v mislih, da mi mogoče uspe priti na paralimpijske igre«

Anej Doplihar je bil do leta 2017 motokrosist, po nesreči pa se je navdušil za parakolesarstvo, ki se ga je prav tako želel lotiti tekmovalno. Na svetovnem prvenstvu na Portugalskem junija letos se je v kronometru uvrstil na 15. mesto, v cestni dirki pa na 17. mesto. Ta dva rezultata sta bila odločilna za njegovo udeležbo na paralimpijadi v Tokiu. Slovenija je imela v tem športu na voljo eno kvoto.

Ko sem si pred nekaj dnevi ogledala vaš spletni profil v aplikaciji Strava, sem prebrala, da ste 13. julija zjutraj 74 minut dvigovali uteži, popoldne pa prevozili 52 kilometrov, pri čemer ste premagali 542 metrov višinske razlike, vožnja je trajala 2 uri in 54 sekund; 14. julija ste zjutraj prevozili 50,8 kilometra, pri tem premagali 373 metrov višinske razlike in vožnjo končali po 2 urah, 1 minuti in 3 sekundah. Kako so zastavljeni vaši treningi – kondicijski in na kolesu – in v kolikšni meri so se spremenili ob potrditvi udeležbe na paralimpijadi?

Glede na to, da odhajam na parallimpijske igre v Tokio, smo morali načrt prilagoditi, ko se je izvedelo, da bom tam zastopal barve Slovenije. S trenerjem Luko Kovicem sva se na sestanku dogovorila, da se bomo na to dirko pripravljali tako, da sezono začnemo nekako od začetka, kot da je zdaj zima, v tem času pa ponovno poskusimo narediti čim boljšo bazo. To pomeni dolge, manj intenzivne vožnje. Zato treningi potekajo, kot ste prebrali na spletni strani: zdaj že štiri tedne veliko treniram na kolesu, da čez teden naberem čim več ur. Naslednji teden bo trening bolj 'na easy', torej lažji in z manj prevoženimi urami. Potem bomo treninge stopnjevali, intenzivnejši bodo in krajši. Kot ste videli, smo dodali tudi trening v fitnesu, da bom še malo pridobil na moči. To mi bo prišlo prav predvsem na cestni dirki, da bom imel tistih deset sekund, kot se temu reče, več moči, da bom lahko pokrival tiste luknje za sotekmovalci in vozil v skupini z njimi.

Že omenjena Strava je pokazala tudi, da ste med 1. in 14. julijem odkolesarili 447,9 kilometra. Kje običajno vozite?

V devetdesetih odstotkih štartam z domačega dvorišča in trening naredim v okolici. Živim 10 kilometrov stran od meje, tako da se dostikrat zapeljem tudi v Italijo. Če rabim ravninski trening, je Italija idealna, ker je ravna, vsaj ta del, kjer sem jaz. Drugače pa grem ali na Kras ali po Vipavski dolini. Zanimiv klanec predstavlja vzpon do Predmeje, ki ga odvozim vsaj enkrat na leto, ker je zelo težak, vsaj meni oziroma nam, ročnim kolesarjem. Treniram vsak dan, v ponedeljek imam po navadi prosto. Zdaj pa treniram tudi dvakrat dnevno, ker smo kolesu dodali še fitnes, tako da je kar naporno. Kar se tiče poletne vročine, poskusim trening narediti zjutraj ali pozno popoldne. Ure izbiram tudi glede na to, kdaj je na cesti manj prometa, tako da je malo bolj varno, poskušam se izogniti prometni konici in vročini, če se le da.

Kako potekajo treningi moči?

Pri večini vaj se privežem na klop ali drugo sedalo, da imam boljšo oporo in da lahko dvigujem uteži, izvajam vaje. Vzgibe zaenkrat delam z lastno težo, potem bomo dodali še uteži; lani čez zimo sem si med vzgibi na telo dal pet kilogramov. Večina vaj poteka z utežmi, nekatere izvajam na tleh, vaje za moč delam tudi z medicinko in z elastiko. Trener prilagaja vaje.

V eni od epizod podcasta o kolesarstvu Kofirajd, objavljeni 14. avgusta 2020, ste se opisali kot pozitivno in odprto osebo, pripravljeno pomagati drugim. Kako pa pomagate sebi, ko se dirka približuje? Omenili ste, da je pulz seveda najvišji med tekmo, ko so napori največji, val adrenalina pa najbolj občutite tik pred startom, ko čakate na znak za začetek dirke …

Ja, pred štartom poskušam biti čim bolj osredotočen, da je pulz čim nižji, poskušam se ne obremenjevati, na ta način največ energije privarčujem za samo dirko, vemo, da povišan pulz v mirovanju porabi toliko več energije. Vedno razmišljam pozitivno. Na dirko grem pokazat, kaj sem delal tedne in mesece pred samim dogodkom, potem rezultat pride sam po sebi, dober rezultat je zmeraj dokaz dobrega dela.

V tokratni paralimpijski odpravi boste eden od debitantov. Kaj vam pomeni priložnost za zastopanje Slovenije na paralimpijskih igrah?

Najprej: to je seveda največje športno tekmovanje, ki se ga športnik lahko udeleži. Zame ima to še večjo vrednost predvsem zato, ker sem od samega začetka potihoma upal, da bi mi to uspelo. Seveda mi je šlo obdobje pandemije koronavirusa na roko, ker so olimpijske in paralimpijske igre prestavili za eno leto, lani ne bi imel možnosti nastopanja. V tem letu sem naredil velik preskok, kar se tiče pripravljenosti, in v meni so prepoznali potencial. Vsakemu treningu sem se maksimalno predal in imel ves čas v mislih, da mi mogoče uspe priti na to tekmovanje. S trdim delom in marsikakšnim odrekanjem mi je to uspelo in sem bil te odločitve zelo vesel.

Kakšne razmere pričakujete in kako bosta potekali vaši paralimpijski preizkušnji?

Trase si zaenkrat še nisem ogledal. Vem, da imam 31. avgusta kronometer in 1. septembra cestno dirko. Kronometer bo dolg 24 kilometrov, cestna dirka 79 kilometrov. Pravijo, da je tam dosti vlage, da bo toplo, zato kakšen trening naredim tudi ob enih popoldne, ko je malo več vlage, kot na primer včeraj, da se čim bolje pripravim. Bom pa imel 14 dni pred začetkom iger priprave na Japonskem, tako da se bom poskusil čim bolje aklimatizirati, si odpočiti od potovanja, da bom kar najbolj pripravljen za tekmovanje.

S kakšnimi željami pričakujete začetek iger?

Načrtov ne delam, s trenerjem se teden dni pred vsako dirko usedeva, pogovoriva. Mesta uvrstitve zaenkrat nisva izpostavljala, predvsem si bova za cilj zastavila nekaj številk, pri kolesarjih so to vrednosti v vatih, ki jih bom med dirko poskušal čim bolj ohranjati oziroma se jih držati. To se je izkazalo kot pozitivno pri odločilni tekmi za paralimpijske igre v Tokiu, ki je bila na Portugalskem. To taktiko bova ubrala tudi tokrat, ne bova se obremenjevala z rezultatom, na tekmo bova odšla čim bolj sproščena.

»Moja igra se je precej spremenila in mislim, da se bo v naslednjih letih še spreminjala«

Luka Trtnik je na 4. evropskih paraigrah mladih leta 2018 osvojil dve zlati medalji: med posamezniki in dvojicami. Na 5. evropskih paraigrah mladih je bil med posamezniki drugi, med dvojicami tretji. Najboljši dosežek na mednarodnih članskih turnirjih je dosegel leta 2018 v Lignanu, kjer je v ekipni konkurenci osvojil drugo mesto. Igra v razredu 7, kjer je trenutno uvrščen na 34. mesto svetovne lestvice.

"Še zdaj ne morem verjeti. Vesel sem. Verjetno pa bom dojel, ko bom stopil z letala v Tokiu. Dejansko se mi bodo uresničile sanje vsakega parašportnika," ste rekli, ko ste izvedeli, da se boste pridružili slovenski paralimpijski odpravi. Kaj vse vam možnost nastopa na igrah pomeni?

To je zelo težko vprašanje, ker, tako kot ste rekli, še nisem čisto dojel, da bom šel tja. Tudi če pogledamo leto ali pol leta nazaj, si ne bi mogel misliti, da bom prišel v ta položaj. In zdaj sem tukaj. Res mi pomeni veliko, da mi je to uspelo, ker so treningi res naporni, in ko treniraš 12 let brez prestanka in dobiš potrditev, da si nekam prišel, je to res neverjetno. Tudi za mojo družino. Da vidijo, da sem nekaj naredil in da so ponosni name.

So se vaši treningi kakorkoli spremenili? Kako pogosti so in kako boste vadili do odhoda na igre?

Seveda so se treningi spremenili, ampak hkrati se moramo zavedati, da bomo v mesecu in pol težko drastično spremenili mojo igro. Igra je, kakršna je, mogoče moramo samo izpiliti določene podrobnosti, da bom ob prihodu na te igre ravno v najboljši formi. Treningov imam zdaj malo več, vsak drugi dan treniram dvakrat dnevno, poskušamo narediti šest do sedem treningov na teden, vsakega po dve do tri ure. Kakšen teden pred igrami pa bomo količino treningov malo zmanjšali, da ne bomo pregoreli.

Kako so sestavljene vaše kondicijske priprave?

Ta vidik me ne skrbi, ker sem vedno zelo dobro kondicijsko pripravljen. Tudi sam namizni tenis je takšen šport, da pri njem pridobiš neko posebno kondicijo, ki je ne moreš dobiti drugje kot pri namiznem tenisu. Seveda dvakrat tedensko tudi tečem. Ampak najbolj pomaga, če vzdržljivost pridobivaš kar z igro samo.

Kaj pa tehnična plat igre, na kaj ste se s trenerjema, klubskim in reprezentančnim, najbolj osredotočali v zadnjih dveh letih? Decembra 2019 ste v intervjuju za elektronski medij Modre novice povedali, da je vaš forehand veliko boljši od backhanda in da boste nevaren igralec, ko boste natrenirali backhand spin …

Mislim, da se je od takrat marsikaj spremenilo in zdaj ne razmišljam več tako. Še vedno je moj forehand boljši, ampak rekel bi, da je moj backhand bolj kakovosten od forehanda, čeprav je malo manj konstanten. Moja igra se je precej spremenila in mislim, da se bo v naslednjih letih še spreminjala. Zdaj vidim veliko več potenciala v svojem backhandu kot v forehandu.

Kako komentirate ta preobrat?

Več smo trenirali backhand in z backhand strani so začeli prihajati veliko bolj kakovostni udarci. In, pomembno, to je treba s treninga prenesti še na tekmo, kar pa bo verjetno še nekaj časa trajalo, ampak delamo na tem.

Kako dobro poznate trenutno konkurenco znotraj tekmovalne kategorije 7? In ali je za obdobje priprav optimalno, če z nasprotne strani mreže dobivate čim bolj raznolike odzive, če torej v obdobju priprav igrate s tehnično čim bolj različnimi igralci?

Ja, da so si igralci čim bolj različni, to je pravzaprav najbolje. Na vse moraš biti pripravljen, sploh v moji kategoriji, kajti med invalidi so, kot temu rečemo, žoge zelo različne, skoraj vsak igralec ima svoj slog namiznega tenisa. Zato je vedno, kadar se pokaže priložnost, dobro oditi na mednarodne priprave, kjer lahko z njimi igraš, sicer se na te žoge ne boš navadil. Z večino sem že igral, najde pa se tudi kakšen, s katerim še nisem, tako da se veselim, če bom imel nasproti sebe igralca, ob katerem se bom še bolj naučil igrati.

Na katere dosedanje dosežke ste najbolj ponosni?

Ponosen sem na vse dosežke, vsak je nekaj posebnega. Ampak zdi se mi, da je največji turnir pri nas, vsaj zame, ki sem Slovenec in paranamiznotenisač, zagotovo turnir v Laškem, kjer sem prišel med prvih osem med najboljšimi igralci sveta, to se mi je zdel res velik korak, čeprav je bilo to že pred dvema letoma. Že takrat smo videli, da sem na pravi poti in da moramo tako nadaljevati.

S kakšnimi upi in pričakovanji boste odpotovali na paralimpijske igre?

To so moje prve paralimpijske igre. Tja grem čisto brez pričakovanj, igrat svojo najboljšo igro, uživat, prve igre so nekaj posebnega. Poskušal bom ostati čim bolj osredotočen. Jaz nimam ničesar za izgubiti, vsi ostali pričakujejo, da me bodo premagali, in to bom poskusil preprečiti.

Vsem trem hvala za pogovor in uspešno v Tokiu.