Žan Košir je pred dvema letoma izpustil celo sezono, lani je nastopil le na Rogli, letos pa se je vrnil v svetovni pokal, a tudi izpustil nekaj tekem. V Pjongčang, kjer deskarje v paralelnem veleslalomu 22. februarja čakajo kvalifikacije, dva dni pozneje pa izločilni boji, vseeno odhaja z optimizmom. Foto: EPA
Žan Košir je pred dvema letoma izpustil celo sezono, lani je nastopil le na Rogli, letos pa se je vrnil v svetovni pokal, a tudi izpustil nekaj tekem. V Pjongčang, kjer deskarje v paralelnem veleslalomu 22. februarja čakajo kvalifikacije, dva dni pozneje pa izločilni boji, vseeno odhaja z optimizmom. Foto: EPA
V paralelnem veleslalomu bodo poleg Koširja slovenske barve v Južni Koreji zastopali še Rok Marguč, Tim Mastnak in Gloria Kotnik. Foto: www.alesfevzer.com
Letos je nastopil na štirih tekmah na treh prizoriščih. Dvakrat je obstal v kvalifikacijah, v Lackenhofu v Avstriji je zasedel četrto mesto, na drugi tekmi na Rogli pa je bil deveti. Na obeh tekmah je v kvalifikacijah postavil najboljši čas. Foto: www.alesfevzer.com
V sezoni 2014/15 je kot prvi slovenski deskar osvojil veliki kristalni globus. Poleg zmage v skupnem seštevku svetovnega pokala je v vitrino pospravil tudi oba mala kristalna globusa za razvrstitev v paralelnem slalomu in paralelnem veleslalomu. Foto: EPA
V Sočiju je pred štirimi leti Košir osvojil dve kolajni, pred osmimi leti pa je bil v Vancouvru šesti. Foto: EPA
V Sočiju je v obeh disciplinah zlato osvojil Vic Wild, Američan, ki je deskal pod rusko zastavo. Foto: EPA

33-letni Tržičan je pred štirimi leti v Sočiju osvojil dve medalji, srebrn je bil v paralelnem slalomu, bronast pa v paralelnem veleslalomu. Od letošnjih slovenskih olimpijcev ima takšno zbirko le še Peter Prevc. Košir je imel v zadnjih letih mnogo težav s poškodbami in veliko ni tekmoval. Čeprav ne spada med glavne favorite, je nekajkrat tudi letos potrdil, da je še vedno lahko hiter.

V Pjongčangu, kjer bodo deskarji v alpskih disciplinah drugače od Sočija imeli le eno tekmo, želi nekatere dobre kvalifikacijske vožnje prenesti tudi v izločilne boje in najti pravo mejo med velikim tveganjem in zanesljivim deskanjem. Verjame, da je še vedno konkurenčen tudi za vrh.


Pred vrati so olimpijske igre. Vas čakajo tretje. Kako jih tokrat pričakujete?
Verjetno tako kot večina. Z nekim osnovnim poslanstvom, da tam častno in s ponosom zastopam Slovenijo. Hkrati pa seveda poskušam pokazati, da sem še vedno sposoben poseči zelo visoko.

Imate že precej olimpijskih izkušenj in tudi dve medalji. Kakšen je spomin na Soči?
Te izkušnje bodo pomagale, če bodo neke izjemne razmere oziroma če bo nekaj atipičnega. Če bo pa tekma idealna, torej v soncu in lepem snegu, bom moral hitro pozabiti na to, da smo že izkušeni, in pokazati več, kot sem do zdaj. Spomini na Soči so seveda lepi, a so tudi že malce zbledeli.

Pa lahko primerjate na primer svojo pripravljenost zdaj in pred štirimi leti, ko ste se podajali v Soči?
Definitivno lahko. Takrat je bilo samo ali da ali ne. To pomeni, da so vsi vedeli, da če ne bom odstopil, imam veliko možnosti za medaljo. Zdaj ni tako oziroma je precej slabše. Še vedno ostaja tisto minimalno upanje. Vendar pa v moji glavni ni, da če ne bom dobil medalje, bo to neuspeh.

V zadnjem času niste veliko tekmovali. Pa vendarle, kako ste zadovoljni z letošnjimi tekmami?
Bilo je zelo težko, saj sem si preprosto moral še zagotoviti vozovnico za Pjongčang. To se je tudi poznalo, da si to res želim, in ni šlo tako lahko, kot sem si mogoče mislil. Bil sem dokaj zbegan. Uspešnost je bila nekje 50:50. To pomeni, da sem na polovici nastopov pokazal, da sem dejansko še vedno med najboljšimi. Vsaj po kvalifikacijah, ko sem dosegal najboljše čase. Na polovici tekem pa sem delal neke napake, ki jih po navadi delajo tisti, ki nimajo toliko izkušenj. Dejstvo je, da po dveh letih bolj kot ne odsotnosti sem vse skupaj malce pozabil. Kakšni so tisti boji v finalu, koliko sploh tvegati, kaj se dogaja, če se, ne vem, ne počutiš se ravno najbolje, ali imaš kakšne težave na progi … Vse to sem moral na neki način spoznavati na novo. Hvala bogu, da se je teh napak zgodilo čim več, da se ne bi ponavljale. Dejstvo je, da bi bil moj končni zapis popoln napad, in to je to. Kaj dosti več taktike ne ostane.

So te težave s poškodbami zdaj zgodovina ali vas še vedno močno ovirajo?
Lahko jih imenujemo, če jih zapišemo, da so že standardne oziroma so sestavni del tega. Sem se jih, recimo, navadil. Ena taka zanimivost je, da so olimpijske igre že same po sebi neka posebna tekma, pač veliko tekmovanje, kjer vedno lahko medaljo dobi nekdo, za katerega ni nihče mislil, da jo bo. To je le ena tekma. Tudi sistem tekmovanja ne bo popolnoma isti, kot smo ga mi vajeni. Tukaj menim, da bo vseeno to zame bolj ugodno. To pomeni, da bo manj tekmovalcev, kvalifikacije bodo ločene od finalov in tako bom večinoma lahko vozil kot na treningu. Torej zelo blizu količkov, veliko bolj napadalno, veliko manj taktičnih odločitev in dejstvo je, da je to tisto, kar si želim. Odvisno bo samo, ali bom našel mejo med velikim tveganjem in zanesljivo vožnjo, saj sem bil vedno znan po tem, da sem tudi znal pretiravati.

Z eno tekmo in zdaj s tem sistemom tekmovanja prostora za napake ni oziroma vsaka lahko pomeni že konec.
Ja, tako je. Če bi pogledal nazaj, na svoje olimpijske nastope, je bilo vedno tako, da sem si v kvalifikacijah rekel, nič ne tvegaj, saj je bila podlaga tako ledena, da sem vedel, da nihče ne bo mogel odpeljati svoje sanjske vožnje, če jo pa že bo, bo to samo eden. Do zdaj še ni bilo teh idealnih razmer in smo morali biti zelo taktični. Če se bo tu zgodilo, kot sem slišal, da je bilo v Pjongčangu lani, ko so bile izjemne razmere in sneg idealen, je potem napad edina možnost in prostora za napake ni. Ne nazadnje pa se je tudi pokazalo – vsaj v moški konkurenci – da so razlike med najboljšimi na svetu, torej med prvim in 16. mestom, manj kot sekunda. Torej, če se v eni vožnji pelješ malce bolj "na ziher", pridobiš pol sekunde, potem še naslednje pol sekunde in si 17. ali 18. Še vedno se mi zdi, da so bile moje vožnje na letošnjih tekmah daleč od tistih, ki bi jih lahko pokazal, kar mi daje upanje. Zdelo se mi je, da sem bil nekje na 80 ali 90 odstotkov in sem še vedno lahko imel najboljši čas. Tako da, če to dvignem do tiste ravni, ki si jo sam želim, bo še zelo zanimivo.

Kot ste omenili, so razlike med najboljšimi res majhne. Vrh in krog kandidatov za kolajne je kar širok, kajne?
Ja, če gledamo po statistiki, je le en tekmovalec dobil dve tekmi svetovnega pokala, na vseh drugih so bili zmagovalci različni. Upam, da se bo to nadaljevalo in bo tudi v Pjongčangu nov zmagovalec (smeh).

V Sočiju ste imeli dve tekmi, zdaj vas čaka le paralelni veleslalom. Bo zaradi tega težje oziroma pritisk večji?
Načeloma je to lažje. Lažje pa zato, ker če se zanašaš, da če ne bo danes, bo pa naslednjič, je to najslabše. Bolje je to – ena možnost in pika. To je to, ne smeš zamočiti. Takoj, ko imaš možnost popravnega izpita, se oboje lahko zalomi. V Sočiju sem si izbil iz glave, da sta to dve tekmi. Rekel sem si, ena je in konec. Potem ko sem dobil medaljo na prvi tekmi, se spomnim, da sem jo dal pomočniku in rekel, ti jo imej, jaz je sploh nočem gledati, dokler ni konec iger. V naslednjo tekmo sem šel, kot da nimam medalje in da je znova samo ena tekma. Zame je to na neki način boljše.

Olimpijske igre so največji športni dogodek, kjer so zbrani najboljši športniki na svetu. Si boste v Pjongčangu ogledali tudi kakšno drugo tekmovanje?
Na predstavitvi olimpijske reprezentance smo s fanti ugotavljali, kdaj ima kdo tekmo. 9. februarja imam odhod od doma. Zanimajo me naši fantje v snežnem žlebu, ki je res velik šov. Videl sem, da mi bo časovno zagotovo uspelo to videti. Po navadi sem si ogledal še kakšno hokejsko tekmo, a še ne vem, kakšne so razdalje. Zagotovo pa ja, še kaj, zakaj pa ne. Monotono je, če bi šel tja in 20 dni le vsak dan imel samo trening, nato pa bi počival in gledal v zrak. To ne gre. So še druge zadeve, ki so v življenju pomembne, te lahko spočijejo ali sprostijo in dajo nekega dodatnega zagona. Zdi se mi, da ravno ko si med samimi šampioni in enkrat začutiš, kakšno je to ekipno delo, je lahko tako, da ko eden poseže po medalji, spodbudi še druge in je potem lahko vse skupaj veliko lažje.