ov morda vse manj.

Tu mislim predvsem tistih najbolj zagnanih, saj mnogi radi dodajo, da tudi mediji pretiravamo s spremljanjem celotnega zimskega dogajanja med koncem oktobra in prihodom pomladi. Zlahka bi jim prikimal, če bi za merilo vzel le sinočnji obisk prireditve Junaki zime, ki je pod odrom na izjemno prijetnem trgu v središču prestolnega mesta s pogledom na ljubljanski grad, zbrala le kakih 500 najbolj zagnanih in še nekaj naključno mimoidočih, ki so le vsake toliko vrgli oko proti prireditvenemu prostoru. Če so imeli s sabo naraščaj, pa je bilo potrebno nekoliko dlje postati, saj so si naraščajniki zaželeli pogled proti našim šampionom ali pa celo podpis junakov, za katere smo stiskali pesti v že omenjenem obdobju.

Ob obisku, ki na tradicionalni prireditvi še nikdar ni bil slabši, sem najprej pomislil, da so morda pristojni na Smučarski zvezi naredili premalo, da bi bil obisk navdušencev dostojen imen, ki so se zvrstila na odru. Spraševal sem se, le kje je bila napravljena napaka. Morda v tem, zares že skorajda poletnem vremenu, ali pa v premiku urnih kazalcev, ki ga lep del slovenskega življa doživlja drugače. Ko namreč ta premik precej podaljša popoldansko svetlobo, je treba na vrt in postoriti vse potrebno, da bo na jesen kaj pobrati.

In ko se začne to obdobje, športniki niso več v ospredju in zato nam v aprilu in maju največkrat samevajo tribune, tudi ko se morda odloča o naslovih državnih prvakov. Edino, kar še premami našega običajnega človeka, je res kakšen izjemen spektakel, kot ga bomo, recimo, dočakali v začetku maja v Stožicah, ko bodo tretji z zadnjega svetovnega prvenstva v rokometu gostili evropske prvake Nemce.

Če smo včeraj z rdečico na obrazu zrli na prostor za gledalce, pa smo bili ponosni na vse tiste, ki so stopili na oder. Na njem so bili tudi imetniki vseh 17 zmag, ki so jih naši športniki pod okriljem ene najmočnejših in najvplivnejših športnih zvez pri nas dosegli v predolimpijski zimi. Če je bil lani v ospredju Peter Prevc, ki nam je prinesel na oder tretji skakalni veliki kristalni globus, ga je tokrat zamenjala Štajerka Ilka Štuhec. Mariborčanka je zelo spretno prevzela tisto vlogo, ki jo je na začetku leta pod Pohorjem dokončno opustila njena šampionska predhodnica Tina Maze.

Ker smo običajno naravnani v smer uspešnih, se sinoči niti nismo pretirano ubadali s tistimi, ki jim ne cvetijo rožice in jih tudi ne manjka. Želja je, da vsem odgovornim uspe tudi v manj uspešnih disciplinah v obdobju pred Pjongčangom, disciplino obrniti v pravo smer. Osem medalj iz Sočija, vse so bile dosežene pod okriljem zveze, ki domuje v Podutiku, pa je visok mejnik za generacijo, ki jo čaka južnokorejski izziv.

Po sezonah s Tininim velikim globusom in rekordom sezone, pa po omenjenem Sočiju z dvema zlatoma Tine Maze in po velikem globusu Petra Prevca, je očitno večina razmišljala, le zakaj bi hodil tja zaradi tega, kar so dosegli letos. Seveda ni prav, je pa kazalnik, da se bo naslednje leto treba še bolj potruditi. Pravijo namreč, da tisti, ki so pod odrom, ali pa tisti, ki kupijo vstopnico, imajo vedno prav. Ni nujno, da se strinjamo, očitno pa drži.