Čez slabih pet let se bodo najboljši tekači, skakalci in kombinatorci za tradicionalne zlate, srebrne in bronaste snežinke merili pri nas. S tem je tudi zgradnja nordijskega smučarskega centra Pod Poncami dobila nov pomen.

Marsikdaj v zadnjih letih smo bili kritični do tega, kako so se v Planici lotili svoje kandidature za organizacijo tekmovanja, kjer se v slabih dveh tednih vsaki dve leti na istem mestu dobijo smučarji v omenjenih treh zimskih smučarskih panogah. Med disciplinami pa bodo v Planici in tudi že dve leti prej v Oberstdorfu na Bavarskem zraven tudi nordijske kombinatorke. In že zdaj si na tem mestu lahko le želimo, da bo domača reprezentanca zastopana v vseh disciplinah in da bodo najodgovornejši na smučarski zvezi vrata odprli tudi ženskam, ki obenem skačejo in tudi tečejo na smučeh.

Sedem let je trajalo vse skupaj, da se je končalo z napisom Planica na kosu papirja, ki ga je nedaleč stran od starodavne Olimpije iz ovojnice potegnil karizmatični predsednik svetovne smučarske družine Gian Franco Kasper, ki bo zagotovo dobil nov mandat za vodenje Mednarodne smučarske zveze. Ni jih malo, ki pravijo, da se bo na sredini naslednjega in, kot kaže, zadnjega mandata s te funkcije tudi poslovil in najbrž med prvenstvom pri nas ne bo več poveljeval najvplivnejšim ljudem v svetu smučanja. Kdo bo njegov naslednik, težko rečemo, po govoricah, ki jih je zaznati tudi doma, pa to ne bo dolgoletni podpredsednik Janez Kocijančič, ki mi je med svojimi kolegi v najožjem vodstvu zveze le uspelo prepričati dovolj somišljenikov, da so oddali devet lističev z napisom Planica. Šest je bilo takih, kjer je bilo na največji norveški praznik, dan ustavnosti, vpisano ime prve norveške prestolnice Trondheim.

Že pred potjo v Grčijo, na obalo Navarino na Peloponezu, smo se nekoliko hudomušno smukali, češ da ima Planica tokrat največ možnosti, saj je imela le enega protikandidata. Ob vseh prejšnjih kandidaturah jih je bilo več in trikrat, v Južni Koreji, Španiji in Mehiki je naš športni ponos nekomu gledal v hrbet. Ni jih malo, ki so trdili, da smo premajhni, premalo vplivni in s premalo denarja v naših športnih malhah. Na srečo je v športnem svetu tudi še nekaj starodavne romantike in bogata Norveška, ki ima izjemen vpliv v nordijskem svetu in tudi sicer, bo na vnovičen prihod športnikov v zibelko tega športa morala počakati vsaj še dve leti. Trondheim je bil med kandidati že pred dvema letoma in tedaj potegnil kratko skupaj s Planico. Veselili so se v taboru Oberstdorfa, ki je na vnovično potrditev čakal celo eno glasovanje dlje kot tokrat Planica. Zakopane, ponos poljskega skakalnega športa pa so po petih neuspešnih poskusih tokrat celo odstopile od kandidature.

Svet športa, tudi ko ne gre zgolj za metre, minute, sekunde ali sodniške ocene, je seveda nekaj posebnega in zaradi tega je zanimiv. In tudi tekmovanje pri pridobivanju kandidatur je nekakšna tekma, kjer sta na koncu mogoči dve čustveni stanji. Po treh glasovanjih, ko razpoloženju navkljub trudu ob vrnitvi ni bilo najbolj prešerno, pa se je tokrat razpletlo po željah Planice in po željah vseh, ki že danes razmišljajo, kje bodo konec februarja in v začetku marca čez slabih pet let. Planica pa je še enkrat potrdila, da je upravičeno največji ponos slovenskega športa.