Boštjan Videmšek se z vojnim poročevalstvom ukvarja več kot 15 let. Foto: BoBo
Boštjan Videmšek se z vojnim poročevalstvom ukvarja več kot 15 let. Foto: BoBo
Banda Ache
Cunami v Indoneziji je pred desetletjem pustil grozljive sledi. Foto: EPA
Boštjan Videmšek, Jure Eržen
Na poti ga večkrat spremlja fotograf Jure Eržen. Foto: BoBo
Marc Marginedas
Marc Marginedas je z Videmškom večkrat odšel na skupno pot. Foto: EPA
Boštjan Videmšek
Skupaj s Samom Rugljem in Žigom X Gombačem je pretekel Zion 100. Svoja občutja so popisali v knjigi Ultrablues. Foto: Drago Videmšek
Boštjan Videmšek: Fikserji so pozabljeni ljudje

Na MMC-ju smo spominu na 20. obletnico pokola v Srebrenici namenili rubriko MMCpodrobno. Na podcastu Številke smo ob tem objavili nekaj številk, v tedenskem pogovoru pa predstavili vojno novinarstvo, o katerem je govoril Boštjan Videmšek.


Navijaška skupina je bila vrhunska šola

Novinar Dela ne verjame, da se bo algoritem genocida kdaj ustavil. V času pokola še ni bil novinar na terenu, so bili pa dogodki v nekdanji Jugoslaviji eden od vzrokov, da se je zapisal tovrstni veji novinarstva: "Vse skupaj se je začelo 13. maja 1990 v Zagrebu, ko na Maksimiru ni bila odigrana tekma med Dinamom in Crveno zvezdo. Jugoslovanska vojna se je začela na tribunah. Konflikt je bil že takrat prisoten in njegov razplet na neki način pričakovan. Tisti čas sem bil pripadnik ene izmed navijaških skupin, takrat sem se veliko naučil. To je bila vrhunska šola."

Ko je začel, je bil med najmlajšimi
Z vojnim novinarstvom se je začel ukvarjati z 22 leti, s čimer je bil med najmlajšimi na terenu. "Šlo je za splet različnih okoliščin. Vojaško novinarsko kariero sem začel na Kosovu, kjer sem imel veliko primerjalnih prednosti. Poznal sem veliko ljudi, ki so se s tem ukvarjali, dogajanje sem intenzivno spremljal. Bilo je blizu in poceni, hkrati pa skoraj domače kulturno okolje, zato ni bilo težko. Težje bi bilo, če bi se pri 22 letih odločil, da pokrivam konflikt v Gazi. Poznal sem jezik, kulturo, zgodovino in bil sem dovolj neumen, da me ni bilo strah. To je odlična, hkrati pa smrtno nevarna kombinacija v tem poklicu," opozarja Videmšek.

Fikserji so pozabljeni ljudje
Na vojnih območjih so zelo pomembni t. i. fikserji, ljudje, ki novinarjem pomagajo pri logističnih vprašanjih. Ti so po navadi anonimni, zato jih ultramaratonec še bolj izpostavlja: "V svojem emocionalnem parku delam male spomenike fikserjem, prevajalcem in voznikom. V najbolj ključnih vojnah, ki sem jih pokrival, so to tisti ljudje, ki so omogočali odlično zgodbo in hkrati preživetje. To so pozabljeni ljudje, številke, ki nimajo imen in obrazov. Vedno sem jih skušal vplesti v zgodbo in jim na neki način na simbolni način potrditi obstoj. V modernem vojnem poročevalstvu je fikserjev sicer vedno manj, saj pospešeni razvoj informacijske tehnologije omogoča prenos vojne. Proračuni v vojnem novinarstvu so se neskončno znižali. Ljudi na terenu lahko dobro plačujejo le še res največji mediji."

V Siriji vse več mladih novinarjev
Zaradi varčevanja je danes na terenu vse manj novinarjev, njihova starost se je precej znižala, avtor več knjig obrazloži: "Danes je na terenu težko srečati ljudi, ki bi pripadali moji generaciji. V Siriji pa lahko naletite na ekstremno mlade novinarje, stare 22, 23 let. Ker so za slavo pripravljeni storiti vse, gredo na lastne stroške, z letalom pridejo, denimo, na lastne stroške iz Madrida na turško-sirsko mejo, od koder poročajo skoraj brezglavo, izpod šotora. To res ni drago, je pa neskončno tvegano, dostop do zgodb pa je omejen."

Diktatura resničnostnih šovov na vseh ravneh
Je zaradi manj novinarjev na terenu slika v medijih manj resnična, kot je bila pred leti? "Zgodbo bi obrnil, pred 20 leti je bila bistveno večja želja po razumevanju ne pa po posebnih učinkih. Živimo v času diktature resničnostnih šovov na vseh ravneh. Pred 20 leti se je veliko bolj bralo, kot pa gledalo. Danes se bolj gleda in manj čuti. Mediji se na družbo odzivajo tako, kot se družba odziva na medije. V vojnem poročevalstvu vidimo dominirajočo prvo osebo. Novinarji vedno bolj sami postajamo zgodba, kar povečuje tveganje, zato se skušam umakniti iz tega," pojasnjuje.

Koža je z leti vse manj debela
Ali leta in leta žalostnih zgodb prinašajo tudi otopelost? Videmšek zanika: "Ko bom otopel, bom samo še vrtnaril. Moja koža je precej manj debela, kot je bila pred desetimi leti in se intenzivno tanjša. To se dogaja z razumevanjem. Intenzivno sem se investiral z branjem in razumevanjem, leta in leta sem živel to zgodbo, prebila mi je vse opne. Ne morem biti otopel, ker je celo telo akupunturno polje."

"Z Marcom sva šla v Sirijo, vrnil sem se sam"
Eden od izmed vzrokov, da se počasi umika iz vojnega poročevalstva, je tudi nevarnost ugrabitev in smrti: "Če te ni strah, si absoluten kreten, kar sem bil precej časa. Vedno bolj me je strah, v tej zgodbi se ne počutim več doma. Zgodba Marca Marginedeza je intenzivno pomagala k strateški odločitvi, da se tega bolj ali manj ne grem več. Z Marcom sva šla skupaj v Sirijo, vrnil sem se samo jaz. Skupaj sva imela organizirano pot, imela sva skupne fikserje. Ti so Marca izdali, on je v jetništvu v islamski državi preživel sedem mesecev. Zgodbe, ki jih je tam doživljal, so neverjetne. Bil je eden redkih, ki je jetništvo preživel. Preko njegove zgodbe sem dobil neverjeten vpogled, kaj v resnici je islamska država in kako mednarodna skupnost deluje v Siriji. Moja zaveza je, da o tem ne pišem in govorim. Zato sem lahko Marcovo zgodbo napisal v zelo okrnjeni obliki."

Najhuje v Banda Acheju
Nakraju samem je videl ogromno neprijetnih podob, najbolj pa ga je zadelo "v Banda Acheju po cunamiju, tam so bili vsi brez izjeme nedolžni. Z dekletom sva cunami doživela v živo. Z Juretom Erženom sva se vrnila v Indonezijo, kjer je umrlo od 180.000 do 200.000 ljudi. Prišla sva v prostor razpadajočih trupel, spala sva na množičnem grobišču, kjer so trupla dihala, ker so bila polna vode. Nemudoma se je v tej tragediji vrnilo življenje. Toliko dostojanstva in volje do življenja. Toliko čiste substance humanizma nisem doživel ne prej ne pozneje."

Vabljeni k branju celotnega pogovora, v katerem Boštjan Videmšek govori tudi o prihodnjih ambicijah, egu, ultramaratonu, Sloveniji in odgovarja na vprašanja bralcev in poslušalcev.

Vabljeni k poslušanju/branju:
- Podcast (klik na poslušanje celotne oddaje)
- Statistika, ki je bila izhodišče pogovora
- Spetek: Obisk pri Mihu Šaleharju
- Izšlo je: Upor (Arabska pomlad in evropska jesen)
- Leta 2012 je gostoval v Nedeljskem gostu

Boštjan Videmšek: Fikserji so pozabljeni ljudje