"Zdaj živimo v krizi in verjetno je normalno, da se tudi v glasbi vračamo v čase, ko smo živeli dobro. Morda je to razlog. Ljudje se večinoma ne spominjajo slabih reči, raje dobrih." Foto: MMC RTV SLO/ Eva Košak
Janez Čuček in Lidija Hren
Izza voditeljskega pulta nas je v osrednjem Dnevniku nagovarjal dvajset let. Na levi sovoditeljica Lidija Hren. Foto: MMC RTV SLO

Mislim, da so me spoštovali že takrat. V mojih najboljših časih verjetno ni bilo Slovenca, ki ne bi vedel, kdo sem.

Janez Čuček
"Težko bi ocenjeval, kako se mladi dandanes obnašajo in razmišljajo, a lahko rečem, da sem bil osebno silno ponosen na tiste svoje novičke. Na dan, ko so bile objavljene, sem jih gledal kot obseden in jih še petkrat prebral." Foto: MMC RTV SLO/Televizija Slovenija
Janez Čuček
Dnevnik je vodil v letih od 1978 do 1998. Foto: MMC RTV SLO
Janez Čuček
"Enkrat so me poslali delat reportažo na hrvaško nudistično plažo. Mama je bila malo šokirana in me prosila, naj se ne podpišem pod to, saj ji bo nerodno. Pa se potem res nisem (smeh)." Foto: MMC RTV SLO/ Eva Košak

Tisti, ki so slabi, tistim ljudje na dolgi rok ne bodo verjeli. Saj veste, kako pravijo: nekaj časa je možno nekaj ljudi vleči za nos, ni pa možno dolgo časa vse vleči za nos.

Znameniti novinar, ki nas je izza voditeljskega pulta s svojimi optimističnimi sklepnimi besedami "Ostanite še naprej z nami" ob koncu Dnevnika pozdravljal dvajset let, se pri petinsedemdesetih prav nocoj vrača v vlogi sovoditelja nostalgične Poletne noči, ki bo letos v znamenju osemdesetletnice njegovega prijatelja, skladatelja Jureta Robežnika. Na odru ljubljanskega Gospodarskega razstavišča se mu bo pridružila še Miša Molk.

Legende pač zahajajo v legendarne lokale in tako gospod Čuček za mesto pogovora izbere kar senčno zavetje ljubljanskega Mačka, kjer ob limonadi skušava osvetliti pomen nostalgije, zvezdništva in novinarske verodostojnosti.

Malo smo zastrigli z ušesi, ko smo slišali, da se za en večer vračate v voditeljsko vlogo, saj boste skupaj z Mišo Molk povezovali Poletno noč. Ste se za to odločili, ker je Jure Robežnik vaš dober prijatelj?
Ja, Jure Robežnik, moj dolgoletni prijatelj, me je prosil, če bi to naredil, in sem seveda pristal. Prijatelju ne moreš reči ne.

Vam je ta glasba blizu? Kot se zdi, zlate slovenske popevke ostajajo večno na sceni. Vrtijo jih na radiu in jih častijo s posebnimi prireditvami.
Mislim, da je to kar prav. Čas, v katerem sta ustvarjala Jure Robežnik in moj drugi prav tako dober prijatelj, Mojmir Sepe, je postregel z zelo kvalitetno zabavno glasbo. Tako kot se nekatere svetovne uspešnice Franka Sinatre in podobnih še danes vrtijo, je prav, da tudi tej naši, verjetno najboljši zabavni glasbi, kar smo jih imeli, izkazujejo spoštovanje.

Nostalgija je priljubljena tudi zunaj glasbe. Recikliramo nekdanjo modo, se navdušujemo nad starimi oglasi in izdelki iz Jugoslavije, še fotografijam dodajamo posebne učinke, da bi bile videti bolj "starinske".
Morda je to nostalgija za dobrimi časi. Zdaj živimo v krizi in verjetno je normalno, da se tudi v glasbi vračamo v čase, ko smo živeli dobro. Morda je to razlog. Ljudje se večinoma ne spominjajo slabih reči, raje dobrih. Morda je tu vzrok.

Tudi Janez Čuček, voditelj Dnevnika, se uvršča na nostalgični seznam simbolov "dobrih starih časov".
Verjetno sem bil že dober (smeh).

Imate občutek, da vas javnost bolj ceni zdaj, ko so vas uvrstili med "legende", ali ste se že v prej počutili spoštovanega?
Mislim, da so me spoštovali že takrat. V mojih najboljših časih verjetno ni bilo Slovenca, ki ne bi vedel, kdo sem. Predvsem nas je bilo voditeljev takrat manj, saj komercialnih televizij še ni bilo. Imeli smo neke vrste monopol.

Posnetek galakoncerta Poletna noč bomo predvajali v soboto, 29. junija, ob 20. uri na 1. programu Televizije Slovenija.

Intervju z Juretom Robežnikom lahko preberete tukaj.

Večja selekcija in občudovanje tistega, ki se mu je uspelo usesti v voditeljski stolček?
Tudi to. Čeprav ravno nacionalna televizija ni naredila veliko, da bi promovirala svoje "paradne konje" in iz njih ustvarjala zvezde, to jim niti na misel ni prišlo. Spomnim se začetkov komercialne televizije v devetdesetih, ko so po celi Sloveniji obešali plakate s podobami svojih novih informativnih voditeljev. Tam so doumeli, da program prodajajo zvezde.

Ravno vaš prijatelj Jure Robežnik mi je v intervjuju zaupal, da je bila družbena klima v Jugoslaviji takšna, da pravzaprav niso želeli, da je zvezda kdo drug razen politikov. Pa saj so ti pri nas še danes največje zvezde.
Mogoče res.

Večkrat ste poudarili, kako so novinarji včasih, po "stari šoli", morali počasi napredovati, si pridobivati izkušnje in vzpenjati po lestvici, danes pa ni več tako. Je prav, da rečemo temu "stara šola" ali bi moral biti tak standard v veljavi tudi dandanes?
Rekel bi, da je bila to predvsem dobra šola. Jaz sem začel tako, da me je urednik časopisa poslal na tržnico preverjat zalogo sadja in zelenjave. To so bile osemvrstične vestičke.

Občutek imam, da se ta tržnica v zvezi z novinarskim začetništvom omenja neštetokrat. Je bil to pri nas včasih nekakšen klasični iniciacijski obred?
Tako je tudi bilo. To je bil poligon, da so se uredniki malo izživljali nad nami, mladimi mucki. Tako so nas preizkušali in zadeva je počasi rasla. Čez pol leta si šel morda na sejo občinskega sveta in počasi naprej.

Ste eden izmed tistih, ki menite, da zdajšnje mlade generacije niso pripravljene na takšno počasno napredovanje in si želijo instantnega uspeha, celo zvezdništva?
Težko bi ocenjeval, kako se mladi dandanes obnašajo in razmišljajo, a lahko rečem, da sem bil osebno silno ponosen na tiste svoje novičke. Na dan, ko so bile objavljene, sem jih gledal kot obseden in jih še petkrat prebral.

Ste občudovali podpisano ime?
Ne, pod temi so bile tako ali tako samo začetnice.

Mislite, da so vsi novinarji malo obremenjeni z egom? Postanejo malo samovšečni in zasvojeni s tem, da je pod nekim javnim prispevkom podpisano njihovo ime?
Sigurno, jaz sem bil v devetih nebesih, ko so prvič napisali celo ime pod članek. Cel dan sem hodil naokoli pijan od navdušenja in veselja. Sčasoma ta občutek seveda izgine, ker je tega veliko.

Ste kdaj delovali pod psevdonimom?
Ne. Pod kaj se morda nisem podpisal.

Pod kaj bolj provokativnega ali kaj takšnega, kar ste morali spisati na hitro?
Ne, ne (smeh). Enkrat so me poslali delat reportažo na hrvaško nudistično plažo. Mama je bila malo šokirana in me prosila, naj se ne podpišem pod to, saj ji bo nerodno. Pa se potem res nisem (smeh).

Mama vas je enkrat menda v šoku zalotila, ko ste v okviru reportaže delali kot sprevodnik na tramvaju? Je mislila, da gre zares.
To sem delal še pri časopisu. Ko sem delal kariero in si ustvarjal ime, sem uredniku predlagal, da bi delal serijo reportaž, kjer bi opravljal različne poklice.

Tako kot naš predsednik Pahor!
Ja, ampak jaz sem oddelal osemurni delovnik! Bil sem na primer natakar, delal v carini mejnega prehoda, med ostalim pa sem bil tudi sprevodnik. Najzanimiveje je bilo, ko sem šel za dva dni v zapor. V zapor sem prišel načrtno v dogovoru z uredništvom. Šlo je za dolgotrajen projekt: najprej sem avto večkrat zanalašč narobe parkiral, potem pa nisem plačeval listkov in opominov. Po enem letu sem končno dobil poziv za oseminštirideset ur zapora na Povšetovi. Dva dni sem samo beležil, kaj se dogaja, in potem vse skupaj zapisal na dveh straneh.
Kako je bilo?
Bila je zima in strešno okno so imeli odprto, zato me je zeblo kot psa, ker nisem bil dovolj oblečen. Tekom dneva sem se želel zaviti v posteljo, pa so me napodili ven, češ da se čez dan ne spi.

Podobnega projekta se je lotil naš sodelavec, ko se je vključil med prodajalce Kraljev ulice. So takšne, literarno začinjene reportaže odgovor na to obdobje, ki zahteva hitre in površne informacije, ali pa za te stvari večinoma ni več prostora?
Eno in drugo. Potrebuješ tako hitre informacije kot poglobljeno, raziskovalno novinarstvo.

Kakšen odnos imate do spletnih medijev?
Pozno sem se vključil v spletno druščino, tako da nimam veliko izkušenj. Mislim, da je splet silno koristna reč. Takojšen dostop, brez cenzure, zelo v redu.

Kaj pa napovedi, da bomo po novem novinarji vsi, ki na spletu posredujemo neke informacije?
Tukaj pa je spet vprašanje verodostojnosti. V normalnem časopisu in mediju obstajajo neki filtri.

Je ljudem v resnici mar za verodostojnost? Kako so zadeve preverjene? Ko je informacija enkrat zunaj …
Kaj pa vem, kakor kje. Poglejte Janšo. So ljudje, ki mu slepo verjamejo do smrti, in takšni, ki ga bodo do smrti odklanjali. Ne glede na informacije. Mislim, da tu ni bojazni. Je pa nekaj tehnologija, drugo pa kakovost informacije. Če se to dvoje ujema, potem je to dobro.

Zunanja politika vas je vedno najbolj zanimala. Menite, da so ravno zaradi takojšnega dostopa do informacij iz sveta novinarskemu dopisništvu šteti dnevi?
Mislim, da ne. To, da ima neka nacionalna medijska hiša posejane svoje ljudi po svetu, ki se javljajo s kraja dogajanja, to skrbi za njen ugled, je stvar prestiža.

Se ljudje sploh še obremenjujejo s tem, od kod in koga prihaja neka informacija? Se je novinarski poklic novinarja razvrednotil?
Ne bi rekel. To je huda sodba. Tako kot je z vsem, so tudi novinarji slabi, povprečni in dobri. Tisti, ki so slabi, tistim ljudje na dolgi rok ne bodo verjeli. Saj veste, kako pravijo: nekaj časa je možno nekaj ljudi vleči za nos, ni pa možno dolgo časa vse vleči za nos.

Mislim, da so me spoštovali že takrat. V mojih najboljših časih verjetno ni bilo Slovenca, ki ne bi vedel, kdo sem.

Tisti, ki so slabi, tistim ljudje na dolgi rok ne bodo verjeli. Saj veste, kako pravijo: nekaj časa je možno nekaj ljudi vleči za nos, ni pa možno dolgo časa vse vleči za nos.