Za vodenje Studia City je Štefančič prejel dva viktorja. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Za vodenje Studia City je Štefančič prejel dva viktorja. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Štefančič pred pisarno Studia City v prvem nadstropju dobro znane stavbe na Kolodvorski. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Studio City. Pred. Foto: MMC/Miloš Ojdanić

Slovenski filmi so vedno izgledali datirano, kinotečno. Kot da bi bili posneti pred 10, 15 leti. Skratka, slovenski filmi so načeli neko temo, ki jo je slovenska literatura obdelala že deset let prej. In to bolje.

Studio City. Med. Foto: MMC/Miloš Ojdanić

Kritiki se slovenskim filmom izogibajo, ali pa jih brezmejno hvalijo.

V maski. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Štefančič meni, da bi moral biti Studio City model za vse druge RTV-oddaje. Foto: MMC/Miloš Ojdanić

Viktorje bi morali podeljevati tistim, ki se jim da to početi, ki se jim da tja hoditi, ki se jim da sedeti v tisti dvorani, se jim da tresti, stopiti na oder in se tam gor trapasto smejati.

Studio City je v svojem 25. letu, gledanost pa ostaja visoka. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Med sogovorniki pogreša nekatere politične veljake, ki se obisku oddaje že nekaj let izogibajo. Foto: MMC/Miloš Ojdanić

Realnost je preprosto postala atraktivnejša od filma.

(O slovenski politiki)
Odhod na kraj zločina. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Štefančič je ploden avtor, ki niza knjigo za knjigo, članek za člankom, recenzijo za recenzijo in oddajo za oddajo. Foto: MMC/Miloš Ojdanić

Glavni sponzor uravnoteževanja slovenskih medijev je SDS, ki pa ima sam svoje medije. Edina stranka, ki ima svoje medije, vsem preostalim očita, da niso uravnoteženi.

Pravi, da Studio City ne pozna ne cenzure ne samocenzure. Foto: MMC/Miloš Ojdanić

Mi ne moremo imeti ameriške ekonomske filozofije. Ker gre Amerika v hipu, ko ima težave s trgom, osvojit nove trge. Ko premalo proda, napove vojno, napade državo in osvoji nove trge. In ima razporejeno vojsko v 150 državah, s tem pa nadzira trge. Mi si tega ne moremo privoščiti.

Sprva je Štefančič za nekatere gledalce govoril preveč, a, kot pravi, se gledalci navadijo na vse. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Minuta ali dve za zbiranje misli pred odhodom v studio. Foto: MMC/Miloš Ojdanić

Saj smo imeli premierja Pahorja – imel je podporo približno dveh odstotkov, nesli so ga, tako rekoč, ven, čez eno leto pa so ga izvolili za predsednika. Saj to vse pove. Tega nikjer na svetu ni. Tudi tega ni, da bi ti neka stranka govorila, da bo njen predsednik, če bo postal premier, vodil vlado iz zapora.

Vsak gost bi moral v studio priti s tremi udarnimi stavki, ki bi jih naslednji dan citirali vsi mediji, je prepričan Štefančič. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Štefančič je prepričan, da sta njegovi področji, politika in film, neločljivo prepleteni. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
3, 2, 1 ... Foto: MMC/Miloš Ojdanić
V prepoznavni pozi. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
V kameri. Foto: MMC/Miloš Ojdanić

Vedno smo bili malce skriti, ampak se nas ni dalo skriti. Studio City nikdar ni bil zares integriran, a v resnici bi morala nacionalka temeljiti na neintegriranih oddajah. Vse oddaje bi morale biti na tak način neintegrirane, kot je Studio City.

Pravi, da na boljšo ponudbo, kot je Studio City, še čaka. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Zasliševalska stola Studia City. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Štefančič velja za enega najprepoznavnejših obrazov RTV Slovenije. Foto: MMC/Miloš Ojdanić

Hiperaktiven, nedvomno, kar dokazuje tudi okoli 70 napisanih knjig, njegovi dolgi teksti, v katerih se ameriška popkultura prepleta s slovensko politiko, slovenski film pa z ameriško politiko, in tisti štarterski položaj na zasliševalskem stolu Studia City. Vedno na preži, vedno v mislih korak pred sogovornikom.

Magister filozofije, ki enako kot zaman čaka na veliki slovenski film in pravo pogovorno oddajo na slovenski televiziji, čaka v studiu tudi na politika, ki bi razumel "pravila televizijske igre". Ker slovenski politiki pač niso ameriški, Slovenija pa ni Amerika, kot poudari.

Več pa v spodnjem intervjuju.


Rekli ste, da vas ta konec tedna lahko za tale intervju ulovim v Koloseju, ker da gledate filme. Koliko jih pogledate ob kakem dobrem koncu tedna?
Ne samo za vikend, cel teden sem jih gledal! Cel teden sem imel projekcije – to, kar gledam za naprej. Mnogi bodo štartali šele prihodnje leto. Prejšnji teden sem jih na zaprtih projekcijah pogledal sedem, ampak to je bilo malce izjemno.

Ste tokrat videli kaj za oceno "zelo za"?
Ja, Foxcatherja Benetta Millerja, ki je režiral tudi Capoteja. Štartal naj bi v začetku januarja, ampak ga bodo po mojem dali v nekaj kinodvoran že pred novim letom, da bo prišel v igro za oskarje. Igra Steve Carell, ki je neprepoznaven, a briljanten. Pravzaprav so celotna igralska zasedba pa tudi film sam in tema briljantni. Mislim, da bo dobil ogromno nominacij, pa tudi veliko oskarjev. To je eden izmed zelo resnih pretendentov za oskarjevski prestol.

Kateri film pa vas je nazadnje še do te mere navdušil?
Nebraska. Grand Budapest Hotel. Navdušil me je tudi Na robu jutrišnjega dne – ta zadnji s Tomom Cruisom, ki se mi zdi vrhunski pop. Pop je že težko boljši.

Je Peckinpahova Divja tolpa še vedno vaš najljubši film vseh časov?
Ja, je najboljši, tudi zato, ker sem ga videl, ko sem bil star 10 let, in takrat si najbolj objektiven – z leti se pokvariš, se skorumpiraš, skušaš slediti tujim okusom, vsiljenim lestvicam, kot otrok pa greš na prvo žogo in Divja tolpa te res udari, za tisti čas pa je bila sploh presežek. Poleg tega pa takrat ni bilo nobenih prepovedi, katere filme greš lahko gledat in katerih ne, tega filma pa preostali otroci na Zahodu niso mogli gledati. Pri desetih pa sploh ne, niti v spremstvu staršev ne. Pri nas pa ga je lahko videl vsak in, hvalabogu, da sem ga videl, ker me je na neki način tudi naredil, formiral in orientiral.

Za slovenske filme pravite, da so premalo drzni, da si ničesar ne upajo. "Ne upajo si nas prestrašiti, ne upajo si nas užaliti, ne upajo si nas šokirati, ne upajo si nas spraviti v solze," ste dejali. Zakaj mislite, da je tako?
Najbolj ironično pri vsem skupaj je, da bi bili lahko vsi filmi, ki so bili posneti v samostojni Sloveniji, potemtakem v času svobode, lahko posneti tudi v času socializma. Ko je obstajala cenzura, ko se ni nič dalo, ko je bilo vse pod partijsko kontrolo, ko so bili režiserji omejeni. Vsi samostojni slovenski filmi bi bili lahko posneti tudi takrat, v času "totalitarizma", "na temni strani Meseca". Kar seveda govori o tem, da slovenski filmi preprosto zamujajo za realnostjo, za svetom, ki je pred njimi. In ko bi morali biti jezni, niso, ko bi morali jokati, ne jočejo, ko bi se morali režati, se hahljajo, kar je premalo. Nenehno zamujajo. In to je sindrom slovenskega filma. Slovenski filmi so vedno izgledali datirano, kinotečno. Kot da bi bili posneti pred 10, 15 leti. Skratka, slovenski filmi so se, kot je nekoč rekel Taras Kermauner, "kritično" lotili neke teme, ki jo je slovenska literatura obdelala že deset let prej. In jo tudi obgrizla do kosti, tako da za filme ni pustila kaj dosti.

Še vedno ostaja vprašanje, zakaj?
Ja, zakaj. To je spet povezano z zamujanjem. Ker so Slovenci s filmom zamujali. Saj slovenskega igranega filma izredno dolgo sploh bilo ni. Pred drugo svetovno vojno smo posneli vsega skupaj dva igrana filma (V kraljestvu Zlatoroga in Triglavske strmine), pri čemer je bil drugi že predelava prvega, tako da tretjega filma potem sploh ni bilo treba posnet. Za nas sta bila dovolj dva, toliko, da smo pokazali, da znamo, da lahko posnamemo film. Tako ali tako pa so oba filma posneli, kot vemo, alpinisti, norci, kot je nekoč pripomnil Zdenko Vrdlovec. Skratka, v Sloveniji je igrani film lahko posnel samo norec. Tako da potrebe po slovenskem filmu ni bilo nobene, in celovečerni igrani film se je praktično začel šele po drugi svetovni vojni, ko so prišli partizani, še eni norci, rojeni za film. Ta zamuda je bila, seveda, po svoje katastrofalna: za razliko od drugih nacij, ki so se modernosti, moderne senzibilnosti, modernega čustvovanja in modernega odzivanja na moderni svet učile iz filmov, so se Slovenci modernosti učili iz literature. In tu korenini veliki problem, ki se vleče in zaradi česar slovenski film stalno zamuja in je tam, kjer je. Nima roba. Ni videti, kot da je "od danes", ampak se vedno zdi, kot da je malce iz preteklosti.

Predvidevam, da imajo tudi naše nanizanke potem enako težavo?
Ja, slovenske nanizanke imajo ta problem, da jih sploh ni.

Življenja Tomaža Kajzerja so zelo hvalili …
To je bil očitno poskus narediti skandinavsko slovensko serijo, po zgledu vseh tistih skandinavskih serij, filmov in pop kulture. In tudi zato je bila v seriji cela množica blondincev! Slovenskih vikingov, vključno z glavnim junakom (smeh), ki je izgledal kot nostalgična reklama za reklame, kakršne so nekoč snemali pri nas, zdaj pa jih ne več, ker naše agencije le še sinhronizirajo tuje, generične, globalne reklame.

Bi se strinjali, da so šli ustvarjalci s to serijo korak naprej s filtri, s kamero, s kostumografijo, z interjerji stanovanj ipd., scenarij pa ostaja na isti ravni?
Seveda. Saj problem je scenarij. Saj danes praktično ni filma, ki bi imel slabo kamero ali pa slabe kostume – to so stvari, ki so postale samoumevne. Živimo v času, ko je že težko posneti slab film. Imaš problem, da ne posnameš dobrega filma. Že prava umetnost je ne posneti dobrega filma. France Brenk, publicist in zbiralec filmskega blaga, iskalec nikdar posnetih filmov, je pred davnimi leti, ko je napovedoval, kaj se bo vse dogajalo v prihodnosti, napovedal, da bodo v prihodnosti snemali samo še dobre filme. V nekem smislu smo zdaj prišli v to prihodnost, ko je težje posneti slab film kot dobrega. Je pa res, da so vsi ti dobri na enoličen, sterilen način.

So ti režiserji nove generacije, mlada dolenjska struja, up za boljše čase ali ostajajo v teh "slovenskih" okvirih?
Da bi bili slovenski filmarji upi, bi morali redno snemati filme, ne pa, da je med filmi orjaški premor. Skratka, od filma do filma zdaj vedno minejo leta in preprosto pozabijo režirati. Tudi če si nogometaš, ne moreš hoditi samo na nedeljske tekme, ampak moraš tudi trenirati vsak dan. In filmarji morajo tudi početi to, stalno morajo "igrati tekme". Če ti filma ne posnameš šest let in ob tem pravzaprav filmsko molčiš, potem pa nenadoma spet nekaj posnameš, je zelo velika verjetnost, da udariš mimo in da posnameš nekaj, kar je videti tako, kot da bi bilo posneto pred desetimi leti.

Nejc Gazvoda je imel samo dve leti premora med tako hvaljenim Izletom in Dvojino, ki pa so jo potem vsi hitro pozabili …
Ja, Dvojina je šla mimo, ker ni imela tistega "žmohta", ki so ga vsi pričakovali. Pač ni prijela. Ampak drugi film je najtežji. Najlažji so prvenci in najlažje tudi izgledajo dobro, ker si ga režiser leta in leta vrti v glavi. Kot neko fiksno idejo. V glavi ga ima posnetega že stokrat, preden ga gre dejansko posnet. Tako da kaj dosti ne more zgrešiti. Problem je drugi film, ki ga mora po navadi posneti takoj in na hitro in tu nastane problem. Nima ga v glavi, ampak samo na papirju.

Spomnim se precej ogorčenega pisma bralcev Jana Cvitkoviča, potem ko ste skritizirali njegov Archeo. Tudi sicer slovenski režiserji kritik ne sprejemajo dobro, morda se tudi zato prav veliko recenzentov ne loti zares recenzirati slovenskih filmov. Je Slovenija premajhna tudi za drzno kritiko, ne samo za drzne filme? Navsezadnje je pri nas veliko novinarjev kolegov z glasbeniki, filmskimi ustvarjalci ipd.?
Ja, to je problem. Za filmskega kritika ni dobro, da živi v incestu s filmarji. Dobro je, da je od njih čim bolj distanciran, da ne skuša biti najboljši prijatelj vseh filmarjev. Ker potem ne more biti kritik. Ker se mu začne dogajati, da začne filme preprosto izpuščati, ne piše o teh filmih in tako dalje. In potem so časopisi, ki ko pride ven slovenski film, vedno najdejo nekoga znotraj hiše, ki mu je ta film všeč, da potem on o njem nekaj napiše. Ne napiše pa tega tisti novinar, ki tam tudi sicer piše o filmu. Kritiki se slovenskim filmom izogibajo, ali pa jih brezmejno hvalijo. Vsi so mojstrovine, najboljše, kar so videli, zabavali so se kot pri nobenem drugem filmu itd. To je, jasno, znak nekega strahu, negotovosti, pomanjkanja samozavesti in preprosto neprepričanosti v to, kar pišejo in počnejo. Jaz ne vem, zakaj bi bili filmski kritiki kaj manj vredni, saj je tudi to neka umetnost. Moraš pa najprej narediti vse, da tvoje pisanje postane umetnost. Filmski kritik ni tisti, ki napiše eno recenzijo enkrat na tri mesece, ampak nekdo, ki pokriva vse in ki piše kontinuirano vsak teden, vsak dan. V nasprotnem primeru je to le konjiček, kot tvitanje, fejsbukiranje, teženje na forumih in zbiranje znamk.

Kateri je največji nikdar posneti slovenski film? Mislim, da ste enkrat omenjali Alamuta
Ja, Alamut bi bil lahko odličen film. Še boljša pa bi bila Hiša Marije Pomočnice, če bi bila posneta leta 1904, ko jo je Ivan Cankar objavil. Če bi Slovenci Hišo Marije Pomočnice posneli takrat, bi bil to briljanten film, hudo pred svojim časom – predstavljajte si tiste punčke, ki pridejo tik pred prvo menstruacijo v hiralnico, kjer jih potem pobira. Grozljiv antidarvinizem! Kompletna degeneracija. To bi bil cronenbergovski film pred (Davidom) Cronenbergom.

Na Liffu vas ne vidimo, ste bolj privrženec piratskega snemanja vsebin s spleta ali samo ne marate množic?
Saj hodim v kino, samo to mi jemlje čas. In tega časa nimam. Zato si večino filmov, kakšnih 80-90 odstotkov, ogledam prej, ker mi to Cankarjev dom omogoča in mi pošilja screenerje ali pa spletne povezave do njih.

15 let je že, odkar je ugasnila vaša filmska revija Oskar, pa se še danes ob listanju zdi aktualna in uporabna. Kaj je bila njena največja težava? Je bila pred časom? Bi morda šla danes bolje v prodajo ali Slovenci nismo za specializirane revije?
Ne, mislim, da ne. Oskar je imel največ 6.000 prodanih izvodov – to je bila tista številka z Leonardom DiCapriom. Vse ostale so bile manj, v povprečju smo imeli 3.000, 4.000, 5.000 in to je bil maksimum. In na neki točki preprosto ni šlo več, pa še malo je začela naklada padati in takrat smo se odločili, da zadevo ustavimo, ampak smo verjetno naredili napako, ker bi morali počakati na Kolosej. Samo pol leta kasneje so namreč odprli Kolosej, ki je vendarle takrat na začetku poživil cinefilijo, slovensko obiskovanje kina, govorjenje o filmu, zanimanje za film. Tako da bi verjetno takrat Oskar vendarle dobil neki pospešek. V principu pa ne verjamem, da bi lahko imela v Sloveniji filmska revija – tudi taka pop – resno naklado. Vendarle se izkaže, da ljudje filme radi gledajo, tako radi pa vseeno o njih ne berejo.

Oskarje verjetno zvesto spremljate vsako leto. Kateri so po vašem najzaslužnejši zmagovalci in kateri najmanj?
Mislim, da je bilo v zadnjih 10, 15 letih kar nekaj udarcev mimo. Zadnja leta so jako, jako sporna. Revni milijonar je že bil eden izmed njih. Kraljev govor. 12 let suženj. Crash. Chicago. Čudoviti um. Pa Zaljubljeni Shakespeare. To so minorni filmi. Absolutno pa se strinjam z Ni prostora za starce – to je velik film. In McCormackov roman sta bila sposobna prav narediti samo dva človeka (brata Coen, op. a.).

Pri nas imamo viktorje. Vi imate dva. Koliko kaj daste na te nagrade? Ali, da vas vprašam drugače – kje držite vaša kipca?
Doma. Pod romani Georga Pelecanosa in Dona DeLilla. Kar ni tako slabo. Toda še nikdar v življenju nisem bil na Viktorjih. Podeljevati jih morali tistim, ki se jim da to početi, ki se jim da tja hodit, ki se jim da sedeti v tisti dvorani …

Misicam, torej.
Ja, no, vsem tem, ki hočejo, ki se stalno javljajo in prijavljajo. Saj v Sloveniji je veliko takih, ki bi radi tam sedeli, ki bi radi stopili na oder, se zahvaljevali in se tam gor trapasto smejali. Ki bi radi trepetali, bi se radi lepo oblekli in pozirali fotografom. Saj takih je kar nekaj v Sloveniji. Takih, ki so znani po tem, da so znani, teh je ogromno. Te nagrade bolj ciljajo njih kot pa mene.

Se med vašima dvema glavnima področjema, filmom in politiko, lahko odločite za enega, ki bi se mu vseeno težje odrekli?
Sploh se mi ne zdi, da sta to ločeni področji – pri meni sta neločljivo povezani. Danes politike in bitke ideologij ne moreš dobro razumeti, če dobro ne poznaš filma. Ker se vsi politiki zdaj že leta in desetletja skušajo obnašati kot filmski igralci, skušajo biti del nekih zgodb – pomembna je naracija, dramaturgija, scenariji, specialni efekti, zapeljevanje množic. Skratka, ves ta filmski milje se je prenesel v politiko. Ko pa se začne enkrat politika obnašati kot film, pa je dobro, če se človek, ki spremlja politiko, spozna na film. Eno ne obstaja brez drugega. In obratno – če ne obvladaš politike, tudi filmom težko slediš.

To, kar se zadnje leto, dve dogaja v slovenski politiki, je verjetno res zelo filmsko …
Presenetljivo, da to ni že zdavnaj postala televizijska serija, v bistvu pa je tudi v filme tega prišlo zelo malo, skoraj nič. Ne brez razloga: realnost je pri nas preprosto atraktivnejša in bolj nora od filma. Film z njo ne more tekmovati. Politični očetje so spet odpihnili svoje filmske sinove. Ukradli so jim šov. Kot vedno. Slovenski film kar poka od Ojdipovega kompleksa. Oče ga vedno prehiti in zasenči. To, da so zadnji slovenski politiki večji zvezdniki od največjih slovenskih filmskih zvezdnikov, pove vse.

Tale pogosta menjavanja oblasti so verjetno za vas, pa tudi za televizijo kar hvaležna tema? Gledalci navsezadnje vedno radi gledajo/gledamo predvolilna soočanja, pa čeprav udeležba na volitvah ne odraža tega …
Saj vsi delajo vse, da ljudje na volitve ne bi šli, jih odbijajo na vse možne načine. Vsi govorijo, da Janši ne paše čim višja volilna udeležba. Očitno ne paše nikomur! Očitno se vse slovenske etablirane stranke zavzemajo – ene na skrivaj, druge odkrito –, da bi bila udeležba čim nižja. Saj si za to aktivno prizadevajo. Ker z nizko udeležbo se ohranja status quo, ki jih ohranja na oblasti. In ta status quo se pri nas ohranja že leta, kar očitno ustreza tako poziciji kot opoziciji – saj si tudi kot opozicija na neki način pri oblasti, pri koritu.

"Spisek Slovencev, ki v očeh SDS le hlinijo, da so Slovenci, v resnici pa so skrivni, tajni komunisti, je tako dolg kot spisek Američanov, ki v očeh desnice le hlinijo, da so Američani, v resnici pa so skrivni, tajni muslimani," ste zapisali v zadnji Mladini v članku Reševanje vojaka Bergdahla, v katerem navajate še, da "ameriški republikanci zgolj imitirajo Janševo SDS". Kaj to pomeni - da je SDS v nekaterih ozirih korak pred republikanci?
SDS je na vsak način v nekaterih ozirih prehitela svoje republikanske vzornike in učitelje in je včasih celo radikalnejša. Paralele med republikansko stranko in SDS-om so zelo očitne že zadnjih 10, 15 let. Najočitnejše so postale med predsednikovanjem Georgea W. Busha. Takrat je očitno prišlo do tega, da so republikanski strategi začeli aktivnejše svetovati SDS-u. Takrat so se začele pojavljati paralele, vključno s to mantro o uravnoteževanju medijev, o tem, da so mediji pristranski, da so liberalni, da so levo nastrojeni … O tem se je začelo govoriti, ko je Bush to isto mantro ponavljal v Ameriki. Samo par mesecev kasneje sta Janez Janša in pokojni Andrej Bajuk na televiziji predstavila tistih svojih šest točk, med drugim tudi točko o pristranskosti medijev in uravnoteževanju. In zdaj smo prišli do tega, da bi se tudi republikanci lahko marsikaj naučili od SDS-a.

"Um Janševe SDS je konspirološki, ki ves svet vidi kot zaroto," pišete. Ampak saj imate tudi vi sami zelo radi zarote oz. teorije zarot, navsezadnje o njih zelo veliko pišete …
Ja, ja, absolutno! Teorije zarote so pač del sodobnega sveta. To so novi miti, s katerimi si skušajo ljudje pojasniti svet, v katerem jim nič ne uspe. Ko se te teorije zarote naberejo, so vedno med seboj nekako povezane in navezane, druga drugo podpirajo. Obstajajo lunatične, bizarne teorije zarote, ampak tam so zato, da lažje verjameš drugim teorijam zarote, tistim, za katere ta, ki jih je lansiral, hoče, da jim verjameš. Teorije zarote so nova religija. Ustvarjajo vernike. Držijo jih skupaj.

Vas katera še posebej intrigira? Kennedy? 11. september?
Ja, Kennedy me že ves čas intrigira, moram reči. Kennedy je mati teh sodobnih teorij, dobesedno "mušter", veliki vzor in kopito, po katerem so narejene vse ostale teorije zarote. Pred teorijami zarote je še lepa prihodnost, tudi v Sloveniji, kjer je konspirologija korenine v resnici pognala šele zdaj, z internetom. Internet je tako ali tako povzročil pravo globalno revolucijo v konspirologiji, pri nas pa so teorije zarote ustvarile prav šele nove tehnologije.

Mladina in Studio City sta bila že večkrat na udaru SDS-a. Je pa treba reči, da se v nasprotju z "desničarskimi" ti dve "levičarski trobili" prav nič ne otepata kritizirati tudi slovenske levice – kar koli ta že je. Kot poznavalec ameriške scene imate verjetno svoje mnenje, zakaj v Sloveniji nimamo pravih desnih političnih analitikov, kot jih imajo v ZDA? Desnih analitikov, ki bi si upali izpostaviti tudi napake lastne stranke.
Seveda, v Ameriki to imajo, pri nas pa pač vlada popolnoma druga logika. Ko je prišlo do teh zahtev po uravnoteževanju medijev, se je zgodilo tole: v oddaji sta se soočila pro-Janšev komentator, tako rekoč pripadnik SDS, saj o Janši in SDS nikoli ne reče nič kritičnega, in pripadnik preostalega sveta. En Janšev človek in en predstavnik ostalega sveta. Kar pa je malo noro. To nima z uravnoteženostjo nobene zveze. Kot drugo pa je to veliko podcenjevanje medijev. Da nekateri politiki mislijo, da si mediji v oddaje vabijo "svoje" ljudi, je absolutni kretenizem. Kot voditelj oddaje vendarle najprej misliš na to, da boš imel v oddaji lucidne, pametne, atraktivne goste z dodano vrednostjo, ki se bodo poznali tudi na rejtingih. Boš vabil v oddajo dva levičarja, da se bosta med seboj pogovarjala? Kdo bo pa to gledal? Tega nihče ne počne, saj ni nihče tako nor. Ampak v tej zahtevi, kako naj bo strukturirana uravnoteženost pri nas, kaj to je in kako naj to izgleda na malem ekranu, so šli preprosto predaleč in so tudi sami mediji temu nasedli in zdaj smo, kjer smo. Glavni sponzor uravnoteževanja slovenskih medijev pa je SDS, ki pa ima sam svoje medije. Edina stranka, ki ima svoje medije. Sicer zanikajo, da so to njihovi mediji, mi smo pa vsi neumni, ali kaj? Stranka, ki ima svoje medije, vsem preostalim očita, da so neuravnoteženi … Neresno. Se pa je prijelo, blazno lepo eskaliralo in mnogi se ustrašijo. Sploh pa: politiki so zadnji, ki bi lahko komurkoli očitali neuravnoteženost ali določali, kaj je to uravnoteženost. Politiki so že po definiciji neuravnoteženi, pristranski, pojem neuravnoteženosti in pristranskosti. Se je pa zahteva po uravnoteženosti lepo prijela: mnogi so se prestrašili. Saj ko so Bush in njegovi strategi v ZDA začeli s to kampanjo o pristranskosti medijev, njihov cilj ni bil pregnati mnenjske voditelje in voditelje poročil. Toliko pri sebi so vseeno bili. So pa vedeli, da jih bodo s tem malo prestrašili, da bodo začeli malce drugače delati vse skupaj, se malce zmehčali in samocenzirirali. Da bodo bolj naklonjeni njim. Poceni triki, ki pa vžgejo. In Slovenija je poceni dežela. Daje se pod ceno, zadnja leta vse bolj.

"Prišel bo čas, ko se bo tudi SD spremenil v SDS," ste odgovorili pred leti na vprašanje, povezano s prihajanjem oz. neprihajanjem političnih veljakov v Studio City – rekli ste denimo, da je Pahor, ko je enkrat postal premier, nehal prihajati v studio ...
Ja, ja, saj tudi Alenke Bratušek v trenutku, ko je postala premierka, ni bilo več v Studio City. Igorja Lukšiča prav tako nismo mogli več dobiti. In Zorana Jankovića tudi ne.

… kje vidite zdaj razliko med SDS-om in SD-jem oz. med slovensko desnico in levico? Največji kritiki levice bodo namreč rekli, da je razlika v resnici samo še v pogledu na drugo svetovno vojno …
To je eden izmed največjih trikov, ampak tu gremo spet po poti Amerike. V Ameriki so politične elite – demokrati in republikanci – prepričale vse, da je pomembno, da voliš tistega, ki ima take vrednote kot ti. Glejte, mi smo za splav, mi smo proti splavu, mi smo za orožje, mi smo proti orožju, mi smo za Boga, oni so proti Bogu … oboji pa so, jasno, pod pultom imeli identično ekonomsko politiko, identično politično ekonomijo. In to je zdaj prišlo tudi k nam. Če gledaš ekonomsko filozofijo etabliranih političnih strank, vidiš, da med njimi kakšne silne razlike v resnici ni. Približno toliko kot med republikanci in demokrati. Razlikujejo pa se v kulturnih topikah – vojni, domobrancih, povojnih pobojih, arhivih in takih traparijah. In ljudje potem vedno volijo proti svojim lastnim ekonomskim in socialnim interesom. Na volitvah dajo glas magnatu, ki je njihovo okolje popolnoma opustošil in osiromašil, zaradi njega so izgubili službe, ima pa iste vrednote kot oni – verjame v Boga, je proti splavu itd. Kakšne skupne interese pa imata ta dva človeka? Nikakršnih. Ampak ta volivec mu kljub temu da svoj glas in s tem glasuje proti svojim ekonomskim interesom. In v Sloveniji je tudi prišlo do tega. Saj ljudje niso neumni, zato pa tudi je taka volilna abstinenca, taka volilna apatija, zato toliko ljudi ne ve, koga bi volili. Zato rečejo "vsi so isti". Problem pa je, da nikdar ne definirajo, kaj to je. "Vsi" se po navadi nanaša na korupcijo - vsi kradejo. Ampak to sploh ni res, da vsi kradejo. Res pa je, da imajo vsi popolnoma identično ekonomsko filozofijo. Ta ekonomska filozofija pa je posvojena, uvožena, pripeljana sem po direktivi ZDA. In k nam popolnoma nič ne paše. Zakaj? Zato, ker Slovenija ni Amerika. Mi ne moremo imeti ameriške ekonomske filozofije. Zakaj?Iz preprostega razloga: ko ima Amerika ekonomske težave, gre osvojit nove trge. Ko premalo proda, napove vojno, napade državo in odpre nove trge. Vojsko ima v kakih 150 državah. Mi si tega ne moremo privoščiti. Mi se ne moremo obnašati kot Amerika. Ker nismo Amerika.

Je Miro Cerar tisti politični mesija, ki ga išče Slovenija?
Slovenija išče mesije, problem pa je, da Cerarju očitajo, da je mesija ti stari politiki, stare politične elite. Ampak kako pa nastopajo oni? Saj v Sloveniji vsi nastopajo kot mesije. Od prvega do zadnjega, vsi imajo mesijanski kompleks, vsi prihajajo kot odrešitelji, mi pa naj bi vsi skupaj pozabili, kaj je bilo pred 14 dnevi. Saj smo imeli premierja Pahorja – imel je podporo približno dva odstotka, nesli so ga, tako rekoč, ven, čez eno leto pa so ga izvolili za predsednika. Saj to vse pove. Tega nikjer na svetu ni. Tudi tega ni, da bi ti neka stranka govorila, da bo njen predsednik, če bo postal premier, vodil vlado iz zapora. Mi ustvarjamo res nore, unikatne, disruptivne situacije – če bi to spremenili v ekonomijo, bi bili velesila. Vsak naš produkt bi bil iPad.

Gledalci Studia City imajo včasih pripombe na to, da gostu ne pustite, da dokonča svoj stavek, in hočete na vsak način kratek odgovor. Razumem, da se politiki pogosto preveč vrtijo v krogu in nočejo dati jasnega odgovora, pa vendar, se ne bojite, da bi taki na vsak način kratki odgovori lahko trivializirali kompleksno temo?
Pa saj imajo deset minut časa. Pri politiki je trik ta, da ko pridejo, bi najraje odgovarjali na eno samo vprašanje. Če bi se le dalo, bi 10 minut odgovarjali na tisto vprašanje, ki si mu ga zastavil. S tem, da to ni odgovor na vprašanje, ampak je preprosto na dolgo in široko podajanje strankinih "talking pointov", kot pravijo Američani. Zakaj bi jim to pustil? Saj imajo tiskovne konference. Studio City pa ni tiskovna konferenca. Jaz nisem tam zato, da bi oviral politika pri tem, da bi kaj povedal, sem pa pripravljen z njim debatirati. Problem pa je, da pri nas ni noben pripravljen na debato. In še nekaj se je v zadnjih letih zgodilo v našem TV-prostoru: ni več pravih soočenj. Izginila so. Če pomislim, kakšna soočenja smo imeli pred 10, 15 leti. To so bila prava soočenja. Politiki so prihajali in soočali mnenja. Danes nihče več noče soočati mnenj, vsak hoče biti sam. Ampak tudi to je del tega mesijanskega kompleksa – vsi se imajo za Ene in Edine, odrešenike, mesije, ko končajo mandat, pa ne dobijo službe.

Nekoč ste priznali, da je bilo sprva kar nekaj kritik zaradi vašega hitrega govorjenja. So se gledalci po 15 letih zdaj na to že navadili?
V Sloveniji se ljudje navadijo na vsakogar. In ko te nič več, se tudi na to takoj navadijo. Tako, da tu nimam nobenih iluzij. In če so se navadili name, ni čudno, da so se navadili tudi na slovenske politike (smeh).

Kateri pa bi bil vaš sanjski gost v Studiu?
Janez Janša in Milan Kučan skupaj. 10 minut. Morda 12, ker Janše k meni ni bilo že kakih 12, 13 let.

Danes je v Odmevih (intervju je bil narejen 16. junija, op. a.) …
Ja, vem, toda brez Milana Kučana.

Kateri sogovornik vas je do zdaj najbolj presenetil – v dobrem ali slabem?
Slovenci niso ravno rojeni za nastopanje. Zato tudi za nastopanje pred filmsko kamero niso ravno rojeni, prav tako pa tudi ne za nastopanje pred TV-kamero. Če greš na televizijo, potem greš zato, da boš nekaj povedal. Da boš izrekel tri stavke, ki jih bodo naslednji dan vsi citirali. Če ti to ne uspe, potem je bilo zaman, da si hodil na televizijo. In stalno se jim dogaja, da pridejo brez teh treh stavkov. Kar je prvi primer. Večina jih pride, ker so prepričani, da so zmagali že s tem, da so prišli. In potem imaš tam še tretje, ki pridejo, pa imajo pripravljen stavek, pa niso imeli časa, da bi ga povedali. Pa jim rečem, da morajo svoj najboljši stavek povedati na začetku, ne pa ga prihraniti za na konec. Ker na televiziji konca ni. V realnem času konca ni. Konec pride odsekano. Ker nimajo občutka za realni čas – ko mine 10 minut, so oni prepričani, da so šele na tretji minuti. To se redno dogaja vsem. In na koncu so potem razočarani, ker niso mogli povedati tistega magičnega stavka. Pa so imeli dovolj časa, samo vsi čakajo na konec, na ta veliki grand finale, ta happy end, ko bodo zabriljirali in poantirali, mi vsi pa bomo padli na tla. Tu zgrešijo.

Vas kaj preseneča, da se je Studiu City že skoraj četrt stoletja uspelo ohraniti in ohraniti svojo formo - brez političnih "likvidacij" itd.? Navsezadnje verjetno ni vedno všeč šefom oz. aktualni oblasti, in že kar nekajkrat se je govorilo po hodnikih, da se ukinja?
Studio City se ukinja od prve oddaje. Spomnim se, ko je bila prva oddaja, sem prišel potem na televizijo, pa so vsi govorili, da bodo to tako ali tako ukinili. Skratka, Studio City je bil vedno v motnem območju, ker nikoli ni bilo jasno, kam sodi. Kam sodi programsko, uredniško, strukturno, ipd. Stalno se ga je skušalo definirati, ampak je bil vedno problem, da je bil "tam nekje zunaj", dosje X. Bil je sicer vedno stabilen, imel je svojo publiko, dobre rejtinge (zdaj imammo stalno povprečje 9, 10, kar je za tak tip oddaje odlično), tako da je Studio City v 25. letu še zrastel.

O tem ste govorili že v intervjuju za Playboy pred leti. Češ da "gre Studio City vsem na živce praktično že od prve oddaje". Da nikoli ni bil zares integriran v to televizijo in da ga celo informativna redakcija ni nikoli vzela za svojega. "Vedno so nas po malem skrivali, nikoli se niso trudili, da bi nas promovirali." Tak televizijski MMC, torej?
Ja, televizijski MMC smo bili. Vedno smo bili malce skriti, ampak se nas ni dalo skriti. Nikdar ni bil zares integriran, v resnici pa bi morala nacionalka temeljiti na neintegriranih oddajah. Vse oddaje bi morale biti na tak način neintegrirane, kot je Studio City. Vsaka oddaja bi morala biti oddaja zase, vsaka s svojim voditeljem, vsaka bi morala funkcionirati kot dinamična, poskočna, neodvisna produkcijska enota. Odgovorni urednik pa bi moral opravljati vlogo menedžerja, ne pa tistega, ki odloča in določa, kakšne bodo vsebine, kje bo kdo sedel in kdo bo koga imel. Studio City bi bil lahko za zgled televiziji. Zgled, kako naj bodo oddaje postavljene. Pilot. Potem je pa enostavno – oddajam se določi, kakšno gledanost morajo imeti v tem ali onem terminu in če ima oddaja v dobrem terminu gledanost le 2, se jo odreže. In voditelja tudi. Predvsem pa bi morale imeti oddaje samo enega voditelja, ne pa da se menjajo kot na delavskem svetu v času samoupravljanja. Tudi ljudi je treba navaditi na voditelja. Ker oddaja mora biti identificirana z voditeljem. To deluje po celem svetu, ne vem, zakaj je pri nas to tako težko.

Rekli ste tudi, da če bi spraševali, koga lahko imate v oddaji in koga ne, bi naredili katastrofalno napako, zato raje nikdar ne vprašate šefov. Še izvajate to taktiko?
Ja, in ljudje gledajo.

Ima RTV kako samocenzuro oz. cenzuro pri gostih?
Studio City ne. Tudi sicer nikdar in nikoli ni imel težav s tem, da bi bilo treba kaj rezati, ustavljati, umikati itd.

Potem je za vas povsem vseeno, ali je direktor RTV-ja Guzej, Filli ali pa Pirc Muserjeva?
Ja, ja. Z vsemi imamo približno enake izkušnje, toda z direktorji nismo imeli nikoli slabih izkušenj.

Kako pa si razlagate to, glede na to, da oddaja ne velja ravno za politično nekonfliktno?
Studio City je bil vendarle vedno daleč stran od vseh teh faktorjev. Nismo imeli kakšnih osebnih konfliktov z ostalimi zaposlenimi na televiziji. Skratka, nismo se klali, nikogar nismo odstavljali, nikogar šikanirali, nikogar zamenjevali, nismo se šli nobenih igric, v glavnem ne tračarimo, ne rovarimo … Nismo se vpletali v hišne igrice in bitke za oblast. Tako, da ko pride nekdo za glavnega urednika, pa hoče počistiti, ima dovolj drugih, preden bi začel čistiti Studio City. Tistih, s katerimi ima "neporavnane račune", je vedno dovolj. Z nami "neporavnanih računov" nima. Lahko nas ta, ki pride, sovraži, toda ne na osebni ravni, ker mu osebno nismo nič naredili.

Niste prvi, ki je ugotovil, da je "v Sloveniji treba ohranjati blazno nizek profil, sicer rineš v nesrečo". Vi najbrž s poznavanjem več tem in prisotnostjo v več medijih že rinete v nesrečo?
Ja, ampak se ne hodim naokoli nastavljat.

Saj v dobi svetovnega spleta tega niti ni treba početi, da si spletna skupnost oblikuje mnenje o vas …
Ja, pa je kar treba. Če hočeš "biti", se moraš nastavljati. Jaz pa v tej dobi interneta ne sodelujem toliko, kot bi si marsikdo želel, da bi.

Studio City ob recimo Odmevih gledalci navadno navajajo kot eno redkih oddaj, ki jih gledajo na RTV-ju. Kakšno oddajo na naši televiziji pogrešate vi?
Ah, jaz pogrešam talk showe (pogovorne oddaje, op. a.). Resne talk showe, hecne talk showe, talk showe vseh sort. Ker mislim, da to ljudje izredno radi gledajo, predvsem pa stanejo izredno malo. Proračuni so nizki, sprejemljivi, šovi pa lahko izvedljivi. Tudi v času krize in stalnega zategovanja pasu. Televizija je ustvarjena za talk showe. Saj imamo tri programe, cel nočni program neizkoriščen.

Ste kdaj razmišljali, da bi na RTV-ju vi razvili neko svojo oddajo? Če že svojega filma niste nikdar posneli …
Me niso nikoli povabili, je pa vprašanje, če bi ta ponudba lahko tekmovala s ponudbo Studia City.

Slovenski filmi so vedno izgledali datirano, kinotečno. Kot da bi bili posneti pred 10, 15 leti. Skratka, slovenski filmi so načeli neko temo, ki jo je slovenska literatura obdelala že deset let prej. In to bolje.

Kritiki se slovenskim filmom izogibajo, ali pa jih brezmejno hvalijo.

Viktorje bi morali podeljevati tistim, ki se jim da to početi, ki se jim da tja hoditi, ki se jim da sedeti v tisti dvorani, se jim da tresti, stopiti na oder in se tam gor trapasto smejati.

Realnost je preprosto postala atraktivnejša od filma.

(O slovenski politiki)

Glavni sponzor uravnoteževanja slovenskih medijev je SDS, ki pa ima sam svoje medije. Edina stranka, ki ima svoje medije, vsem preostalim očita, da niso uravnoteženi.

Mi ne moremo imeti ameriške ekonomske filozofije. Ker gre Amerika v hipu, ko ima težave s trgom, osvojit nove trge. Ko premalo proda, napove vojno, napade državo in osvoji nove trge. In ima razporejeno vojsko v 150 državah, s tem pa nadzira trge. Mi si tega ne moremo privoščiti.

Saj smo imeli premierja Pahorja – imel je podporo približno dveh odstotkov, nesli so ga, tako rekoč, ven, čez eno leto pa so ga izvolili za predsednika. Saj to vse pove. Tega nikjer na svetu ni. Tudi tega ni, da bi ti neka stranka govorila, da bo njen predsednik, če bo postal premier, vodil vlado iz zapora.

Vedno smo bili malce skriti, ampak se nas ni dalo skriti. Studio City nikdar ni bil zares integriran, a v resnici bi morala nacionalka temeljiti na neintegriranih oddajah. Vse oddaje bi morale biti na tak način neintegrirane, kot je Studio City.