Bobovnik se še vedno vsak dan vozi v Ljubljano iz Koroške in nazaj. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Bobovnik se še vedno vsak dan vozi v Ljubljano iz Koroške in nazaj. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Slavko Bobovnik (TV-voditelj)
Zdi se, da Odmevi na Viktorjih že leta in leta nimajo konkurence. Foto: MMC RTV SLO/Sandi Fišer
Točne številke, koliko let že dela Odmeve, Bobovnik ne ve, je pa njegova televizijska kariera dolga že tri desetletja. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
'Ta hiša ponuja dovolj, če ima človek ambicijo biti novinar, če si ne želi ravno biti na naslovnicah vseh rumenih revij ali pa jutri zaslužiti pet tisoč evrov. Jaz ne znam oddaje začeti s pogrebom, jaz se ne znam dreti na vse grlo o imaginarnih davkoplačevalcih, ki da jih vsi gulijo, jaz ne znam nabijati samo ene politične opcije,' je povedal Bobovnik za Playboy o svojem delu na RTV-ju. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
O odločitvi, da ostane na RTV SLO, in ne prestopi na POP TV
Bobovnik je bil do pred kratkim predstavnik zaposlenih na RTV-ju. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
V studiu Odmevov se je v teh letih sprehodilo že ogromno sogovornikov - nekateri so bili prijetnejši, drugi manj prijetni. Foto: MMC RTV SLO

Ni mi težko sodelovati v ekipi, ampak po naravi sem skoraj zagotovo lenuh. In brez težav sodelujem v ekipi, kjer ni večjih lenuhov od mene. Če pa se v ekipi znajde kdo, ki misli, da je pametnejši, kot je v resnici, katerega edini cilj je s čim manj napora opraviti neko delo, v tisti ekipi pa ne delam prav rad in tudi taka ekipa z mano nima posebnega veselja.

Predsednica vlade pri Slavku Bobovniku. Foto: MMC RTV SLO
Sodeč po odzivih, gledalci Odmevov najbolj zaupajo Slavku Bobovniku. Foto: MMC/Miloš Ojdanić

V primeru javne televizije so ljudje tisti, ki za vas in zame dajejo vsak mesec 12 evrov – njihovo mnenje je treba spoštovati.

Je strog in nepopustljiv. Foto: BoBo

Televiziji na splošno pa primanjkuje oddaj, v katerih nastopa prva liga. Kjer nastopajo akterji nekega dogodka, ne pa tisti, ki neko dogajanje pojasnjujejo.

Odločitev o tem, ali naj ostane ali gre, ni bila lahka. Foto: MMC/Miloš Ojdanić

Gospod Janša je luciden sogovornik, ki se sproti odziva na stvari, in iti v studio z njim ne dobro pripravljen je seveda podpis kapitulacije.

Slavko Bobovnik in Rosvita Pesek na Viktorjih. Foto: MMC RTV SLO
Katarina Čas, Slavko Bobovnik in Igor E. Bergant
Bobovnik in Igor E. Bergant ob pogovoru s Katarino Čas na Gongih 2013. Foto: MMC/Miloš Ojdanić

Če nam ne uspe z neko oddajo vzbuditi interesa pri vsaj tej ciljni skupini, potem delamo narobe, potem je treba oddajo ukiniti, jo popraviti ali pa delati drugače.

Vodstvo nacionalke ga ne ceni dovolj in mu ne daje dovolj razlogov, da bi ostal. Vodstvo nacionalne televizije ga ceni preveč in mu ponuja povišico ob že tako visoki plači. Na POP TV-ju bi bil plačan za "drobiž". Slavka Bobovnika bo na mestu voditelja Odmevov zamenjala Miša Molk. Ali pa Boštjan Anžin. Bobovnikov razlog, da ostaja, se je po vsem tem zdel skoraj antiklimaktičen – ni hotel pustiti gledalcev na cedilu.
Prestopov z ene televizije na drugo je bilo v teh 20 letih med našimi televizijci že kar nekaj – vse je javnost dokaj mirno prebavila. Pri Bobovniku, se zdi, je situacija malce drugačna.

Bobovnik je eden izmed zaščitnih obrazov ne le Odmevov, ampak celotnega RTV-ja, pri čemer si je renome v celoti zgradil na svojih izjemnih voditeljskih sposobnostih in hitrem umu. Tudi med najinim pogovorom je, z redkimi izjemami, odgovore ustrelil kot iz topa. Zdi se, da ima pripravljeno repliko na tako rekoč vse - kar mora biti res velika nadloga za tiste, ki se v Odmevih znajdejo na nasprotni strani.

Nepopustljiv je tudi do kolegov novinarjev, za katere ima zelo visoke standarde, in ne boji se s prstom pokazati na razpoke v sistemu – tudi tiste znotraj lastne hiše. Ne grizi roke, ki te hrani? Pri Bobovniku pač ne gre za blatenje svojega delodajalca, ampak za postavljanje lestvice višje in nepristajanje na sivo povprečje ali, konkretno, dolgočasne oddaje, kjer se vse vrti okoli vprašanja "Kaj pa vi menite o tem?".
Bobovnik ne mara novinarjev, ki so "večji lenuhi od njega", kot se izrazi, ne mara delati v ekipi, kjer se dela po liniji najmanjšega odpora, in ne prenese polovičarstva. Kar ga ne dela za najbolj priljubljenega na hodnikih, ga pa, še vedno, dela za verjetno najboljšega.


Povejte nam, kaj je pretehtalo, da ostajate na RTV-ju? Ste dobili tisto dostavo od Koroške in nazaj, kot se je pisalo, ali niste privoščili Odmevom "nedostojne" zamenjave, kot se je tudi pisalo?
Tu je zgodba malo drugačna, vseeno delam tu 30 let in se mi zdi, da sem tej hiši, tem ljudem, s katerimi delam, in predvsem ljudem, ZA katere delam, nekaj dolžan. Njihov odziv je bil silovit – mene je presenetil po svoje in pretresel. Na sleherni moj stavek v povezavi s tem, ali ostanem ali odidem, se je na družbenih omrežjih oglasilo ne na desetine, ampak na stotine ljudi. Preprosto nisem imel "jajc", da bi šel, čeprav moram povedati, da konkurenca v takih primerih ravna izjemno pošteno in ponuja dobre pogoje za delo.

Bi lahko torej rekli, da je imela vaša nekdanja kolegica Nataša Pirc Musar delno prav, ko je nekoč rekla, da ste premalo pogumni, da bi izstopili iz varnega zavetja javne RTV?
Žal javna RTV že dolgo ni več varno zavetje. Pojdite malo pogledat na prej omenjena družbena omrežja, pa boste videli, kaj vse smo. Rdeči, črni, vijoličasti, rumeni, omejenci, bedaki, nepošteni … skoraj vse slabšalne pridevnike, ki obstajajo v tem našem jeziku, nam prilepijo. Pa ne samo to, tista gnojnica, ki jo zlivajo po nas, velikokrat zalije – zelo zalije – tudi vse prijatelje, sorodnike in sodelavce, s katerimi delamo. Če kdo misli, da je to varno zavetje, potem naj poskusi v tem varnem zavetju delati 30 let.
Odzivi na vaš morebitni prestop so bili različni – bolj desno usmerjeni so ga pozdravljali, tisti bolj levo usmerjeni pa so žalovali, da odhaja z nacionalne televizije "edina prava voditeljska avtoriteta", za kar vas imajo številni. Vam je tak status polariziranja všeč?
Sam si sicer po tistih zapisanih mnenjih ne bi upal soditi, ali so ljudje desni ali levi. Je pa vedno tako – če je zapisanih sto mnenj, jih je 50 poštenih, dobronamernih, celo pohvalnih, 20-30 jih ima mešano mnenje, 20 je pa tistih stalnih "pljuvačev", za katere je popolnoma vseeno, kaj in kako narediš, njihov edini cilj je, da zvečer ob 22.30, ko nehamo, pljunejo. Nisem ravno prepričan, da vsi sodijo na desno stran tega našega prostora, kakor koli že pojmujemo desnico.
Odmeve vodite že skoraj 15 let. Bi radi imeli svojo oddajo, kot so vam jo ponujali na POP TV-ju?
Zdaj bom verjetno malo precenil samega sebe, ampak tudi zdaj imam navsezadnje svojo oddajo. Saj na tej televiziji si je mogoče izmisliti bodisi formate bodisi oddaje ali pa sodelovati v že izmišljenih formatih in oddajah. Konkurenca ima pač to prednost, v primerjavi z nami, ki smo tog, malo nefleksibilen sistem, da se hitreje prilagaja času in gledalcem. Zato si tam izmišljajo in delajo nekoliko sodobnejše oblike, formate in oddaje. Tudi mi bomo morali hočeš nočeš ugrizniti v to kislo jabolko. Ali bo to moja oddaja ali oddaja koga drugega, pa pustimo času čas.

Bi vodili zabavno prireditev ali oddajo, če bi vam to ponudili? Emo ali silvestrski večer, recimo? Ali pa mogoče Polnočni klub?
Ne boste verjeli, najmanj tri od naštetih štirih stvari sem že počel v teh 30 letih. Ne vem sicer, ali delujem ravno zabavno ali sproščujoče, ampak včasih je v tem poslu televizija vendarle, poleg vsebine, šov in vedno bo in to je treba vzeti v zakup, če človek dela tu.
Kot voditelja vas poznamo kot ostrega in nepopustljivega. Ste zasebno kaj bolj sproščeni?
Sproščen zagotovo. Kakšen sem v odnosu do prijateljev, znancev in kolegov, pa povprašajte malo po hodnikih. Verjetno boste slišali zelo različna mnenja.

Odmeve izmenično vodita še Rosvita Pesek in Igor E. Bergant. Ali kdaj gledate kolega in pomislite, da bi vi neki pogovor bolje izpeljali?
Temu se ni mogoče izogniti. Kar nekajkrat so me v tej hiši nagovarjali k urednikovanju najrazličnejših oddaj in le malokdaj sem sprejel, prav iz tega razloga. Ker bi verjetno svoje delo urednika slabo opravljal, ker bi se vedno ukvarjal s tem, kako nastopati, kako tisto vsebino povedati. Sem pa hkrati tudi dovolj star, da že 30 let vem (v nasprotju s številnimi v tej hiši), da nisem najpametnejši na tem svetu, da delam napake, številne napake. Skozi te oči, seveda, ocenjujem tudi delo kolegov. Ti so včasih dobri, odlični, včasih pa se jim seveda ne posreči najbolje. In nekaj morate vedeti: to delo je timsko, a napake vse ekipe "pokasira" tisti, ki je v studiu. Ko se opravičujemo za napačne posnetke, to seveda ni naša napaka, ko gledamo v napačno kamero, običajno tudi ne, ko smo videti bolni in utrujeno, bi morali kaj vprašati mojstre za luč in masko in tako dalje.
Bi iz tega lahko sklepali, da ste bolj individualist kot pa timski igralec?
Ne vem, ni mi težko sodelovati v ekipi, ampak: po naravi sem skoraj zagotovo lenuh. In brez težav sodelujem v ekipi, kjer ni večjih lenuhov od mene. Veste, če že moramo delati, potem delajmo. Potem ni razloga, da bi se vrteli na stolih, do onemoglosti opravljali po hodnikih, gledali pod prste drugim in tako dalje. Oddelajmo tisto svoje delo pošteno, pa bomo lenarili potem. Če pa se v ekipi znajde kdo, ki misli, da je pametnejši, kot je v resnici, katerega edini cilj je s čim manj napora opraviti neko delo, v tisti ekipi pa ne delam prav rad in tudi taka ekipa z mano nima posebnega veselja.

Tudi če se sogovornik ne da, je zadnja beseda navadno vaša. Kdo izmed sogovornikov pa je bil za vas najtrši oreh?
Saj veste, kako pravijo zakonski možje – "Jaz imam doma vedno zadnjo besedo." In katera je zadnja beseda? "Tako je, žena, kot si rekla." (Smeh) Po najbolj grobi delitvi imamo na televiziji dve vrsti sogovornikov – tiste, ki se radi pohvalijo in želijo priti, in tiste, seveda, ki želijo stvari zadržati zase in nočejo priti. Gledalci dobijo oboje, mi pa se, seveda, bolj trudimo s tistimi, ki nočejo govoriti. V tej skupini so verjetno nekateri manj prijetni sogovorniki, ampak težko bi jih zdaj uvrstil v skupino direktorjev, politikov, okoljevarstvenikov … Povsod se znajde kdo prijeten in kdo manj prijeten.
Postavljamo novinarji dovolj kritičnih vprašanj ali se res spreminjamo v "piarovce", stoječe mikrofone politikov, pa tudi koga drugega, kot nam očitajo medijski strokovnjaki in navsezadnje tudi vi, če spomnim na vašo izjavo, da smo tudi novinarji krivi za večvrednostni kompleks politikov, saj jih sprašujemo o vsem, kar se zgodi v naši državi, in najpogosteje, "kaj menijo o tem", v tem vprašanju pa da ni ne znanja, ne novinarske pronicljivosti, ne poguma in z njim preprosto "nekomu nekam lezeš".
S tem si verjetno ne bom pridobil ravno prijateljev med novinarskimi kolegi, ampak da, res smo velikokrat taki. Večino tega, kar ste našteli, žal drži. Nekaj je objektivnih razlogov, zakaj se to dogaja – vsakdo, ki ima danes malo boljši telefon, je lahko fotograf ali novinar, vsakdo, ki zna napisati tri stavke, zase misli, da je novinar. Mi, ki pa živimo in delamo v tem cehu, bi se morali tega seveda zavedati in krepko, krepko poprijeti. Ne zavedamo se tega dovolj in ne naredimo dovolj, da bi ta ceh dobil mesto, ki mu gre. Ni vse v redu v novinarskih vrstah.

Če bi si lahko izbrali naslednika na mestu voditelja, kdo bi si zaslužil vaše zaupanje?
Gospodična, pretežko vprašanje, oprostite. (Smeh)
Predvidevam, da vam viktorji ne pomenijo veliko, odzivi na družbenih omrežjih in spletni komentarji so pogosto pogojeni s politično pripadnostjo sogovornika. Na kakšno oz. čigavo mnenje torej da Slavko Bobovnik nekaj?
Veste, ni čisto res. Gledalci so edino, kar imamo. Ko izgubimo gledalce, nima več smisla, da počnemo to, kar počnemo. V teh najrazličnejših "tekmovanjih" ali "sodelovanjih", tam, kjer svoj glas dajejo ljudje – pa ne sorodniki ali oboževalci, tisti, ki napišejo deset kuponov ali pa desetkrat kliknejo računalnik –, tisto mnenje seveda spoštujem, drugega mnenja ni. Politiki vas presojajo glede na to, ali so volitve za njimi ali pred njimi, gledalci in poslušalci pa so tisti, ki so še najbolj realni – čeprav niso vsi najbolj pošteni. In navsezadnje v primeru javne televizije so ljudje tudi tisti, ki za vas in zame dajejo vsak mesec 12 evrov – njihovo mnenje je treba spoštovati.
In da ne pozabim na medijske strokovnjake. Zagotovo imamo takšne, ki jim kaže zaupati, in mnogo onih, ki se iz akademskih višav preprosto ne vidijo in zaznajo težav nekega uredništva, ki nikoli niso občutili časovne ali kakšne druge presije nastajanja novinarskih izdelkov. Prihajam iz drugega poklica, zato nikoli nisem razumel, da je na novinarski fakulteti komaj kdo, ki si je kdaj služil kruh s pisanjem časopisnih člankov ali delanjem televizijski oddaj. Si predstavljate, da zdravnika uči operirati človek, ki nikoli ni imel v roki skalpela?
Odmeve se pogosto daje za zgled nacionalkine kakovosti. Kakšne oddaje pa RTV-ju manjkajo, kaj pogrešate?
Tudi Odmevi verjetno potrebujejo kakšno spremembo, katarzo, novo obliko, nov pristop. Trudimo se, upam, da bomo letos to zmogli. Televiziji na splošno pa primanjkuje oddaj, v katerih nastopa prva liga. Kjer nastopajo akterji nekega dogodka, ne pa tisti, ki neko dogajanje pojasnjujejo. Če se navežem na vaše vprašanje o "stoječih mikrofonih" in vprašanju "Kaj vi menite o tem?", ki je po moje povsem deplasirano vprašanje (razen v nekaj redkih primerih). Pravo vprašanje je: "Vi ste storili to in to, zakaj?" Ne pa vprašanje vašemu sosedu: "Kaj pa vi menite o vašemu sosedu, zakaj je to storil?" Manjka nam oddaj, v katere bi prihajala prva liga ljudi. Je pa res, da nas je v Sloveniji samo dva milijona, da se na denimo modre marjetice spozna samo 20 ljudi, in kadar koli se na sporedu znajdejo modre marjetice, povabimo nekoga izmed teh 20, to pa ni dobro. In še eno mnenje imam, s katerim se nekateri kolegi ne strinjajo – sem ga že kdaj povedal – da smo Slovenci tako presneto nezaupljivi do tujih strokovnjakov. Bojim se, da nekomu iz Švice ali Amerike, ki je priznan strokovnjak za modre marjetice, Slovenci ne bi verjeli. Pa ne gre za jezikovno prepreko, razumemo jezike, ne verjamemo pa ljudem, ki jih ne poznamo od blizu ali pa vsaj njihovega dela ne poznamo od blizu.

"Ko kdo nekaj očitno prikriva ali očitno laže, človeka odnese do meje še spodobnega ali še mogočega. Lahko je moja senca padla na drugo stran, da bi pa sam stopil čez mejo spodobnega, dopustnega, korektnega, pa ne verjamem," ste povedali v intervjuju za Playboy. Kje je točno meja med kritičnostjo in maltretiranjem sogovornika in ali se ujamete, da kdaj to mejo prestopite?
Še vedno mislim, da te meje nisem prestopil, nasprotno – ko se človek ujame, da se približuje tej meji, potem nehote stopi pol koraka nazaj, da ne bi zdrknil čez. Novinarstvo je hoja po robu, kakor koli vzamete – nihče tistega, kar se dogaja daleč stran od roba, ne bere, ne posluša, ne gleda prav z velikim zadovoljstvom. Povedati nekaj prvi ali na način, kot ga gledalci še niso slišali. To je to, čeprav teorija pozna verjetno še veliko razlag. Meja med kritičnostjo in maltretiranjem … ne vem, gospodična, mislim, da še nikoli nisem maltretiral ljudi.
Še en vaš citat, ki se navezuje na temo, o kateri sva že govorila: "Politiki in politikom je ob asistenci medijev uspelo na leve in desne razdeliti vse: ekonomiste, pravnike, športnike, estradnike. Seveda ima vsaka medalja dve plati, a pri nas sta ti dve plati lahko samo leva ali desna, rdeča ali črna. Če ne misliš tako kot mi, si sovražnik." Zakaj, mislite, je tako? So krivi slovenski politiki ali je kriv slovenski značaj?
Ko to vprašate politike, seveda trdijo, da so krivi novinarji. Jaz vendarle mislim, da je večji del krivde za te delitve na politiki. Pa pri tem ne mislim na kako posebno barvo te politike. Ta politika je pripravljena izrabljati ljudi za doseganje svojih izjemno kratkoročnih ali pa nizkih ciljev - nenehno. Koristi te države so velikokrat na tretjem ali pa četrtem mestu angažiranja nekega konkretnega politika. In za dosego tistih kratkoročnih ciljev potem uporabijo vsa sredstva. Nekaj pa že mora biti v nas, ljudeh, da tako radi nasedamo eni ali pa drugi strani; da smo potem včasih izjemno nekritični verniki in da smo, politično gledano, zelo gnetljiv material. Veste, so države na svetu, ki so preživele še mnogo večje tragedije v zgodovini, kot smo jih Slovenci, čeprav nam res ni bilo lahko, ampak so se znali pobotati. Navsezadnje, spomnite se pred kratkim umrlega Mandele iz Južne Afrike, kjer so celo v resnici temnopolti in svetlopolti našli svoj stik. Pri nas ga ne najdemo niti v prenesenem pomenu.

Pazite, zdaj se že nevarno bližate retoriki Josepha Mussomelija.
Hja, gospod Mussomeli rad govori. Tudi o stvareh, ki jih ne razume povsem ali jih ne pozna dovolj dobro. A ima neko drugo razsežnost, pogled od zunaj. In ko daste njegove besede na sito, je med plevami vedno tudi zrnje. Žal ali pa k sreči.
Koliko pa se vam zdi pomembno, da voditelj take oddaje, kot so Odmevi, ohranja – vsaj percepcijo – politične nevtralnosti?
Ne vem, ali bo to zvenelo idealistično, ampak mislim, da jo mora 100-odstotno. Na voljo je dovolj virov, na podlagi katerih si je mogoče izoblikovati realno mnenje o vsaki stvari brez vpliva politike ali politikov. Ni mogoče prebrati en tednik na teden in se dovolj obvestiti o dogajanju v državi – treba je pogledati širše, uporabiti vse vire za oblikovanje nekega lastnega objektivnega mnenja. Če si politično izjemno opredeljen, potem moraš delati v medijih, ki si tako opredeljenost lahko privoščijo. Javna televizija si je ne more in predvsem ne sme.

Namreč, očitki politične pristranskosti občasno letijo na voditelja oz. voditeljico Odmevov …
Se zgodi. Vsake oči imajo svojega malarja in vsak mora s svojo vestjo živeti. Gledalci pa, verjemite, na dolgi rok zaznajo vse in, še na malo daljši rok, ne oproščajo.
Ob tem, ko ste se zahvalili POP-u za lepo ponudbo, ste pripomnili, da "škoda, da vas verjetno ne bodo več poiskali takrat, ko bodo pisci anonimk in njihovi botri spet delali red na nacionalki". Ste bili kdaj v resni nevarnosti za odstrel?
Verjetno sem bil kdaj na muhi. S tem, ali niso sprožili ali je krogla odletela mimo, se nima smisla ukvarjati. Eden takšnih strelov je bila zagotovo tudi anonimka o informativnem programu, ki je zakrožila lani. To delo, ki ga delava, je nesramno delo. Veste, v tem pogonu delajo dekleta, ki manjkajo doma sto večerov ali pa 150 večerov na leto. Bi vi imeli fanta, ki ga 150 večerov ni? Si predstavljate mlado mamico ali pa očka, ki ga ni 150 večerov? Zagotovo ne. To ni uradniški poklic. In potem se najde nekdo, ki v tej hiši živi na toplem in na suhem in nam še elektriko za luč, ki mu sveti, pravzaprav ukrade ter za delo označuje ure, presedene na toplem in v bifeju, ne pa narejene oddaje. Hišni pisci anonimk zanesljivo niso zmrzovali na terenu ob zadnjih neurjih, nikoli niso videli žleda od blizu, nikoli niso zaudarjali od politične ali kapitalske gnojnice, ki jo zlivajo po nas. Oni zaudarjajo od lenobe in na voljo so vsakomur, ki jih želi izrabiti za neke druge cilje. Si lahko predstavljate, da bi gledališkemu igralcu merili navzočnost v gledališču, ne pa to, kar počne na odru? Da bi nogometašu merili navzočnost v slačilnici, ne delo na igrišču, da ne naštevam naprej neumnih primerov. In potem se nekdo znajde, ki da takšno anonimko v resno presojo in o njej govorimo leto dni, na koncu ugotovimo 10.000 ali 20.000 evrov oškodovanja, ki bi ga morale interne službe te hiše že tako ali tako ugotoviti ob njegovem nastanku. Spet klepetam, pa sem pozabil na vprašanje …
Ali ste bili kdaj v resni nevarnosti za odstrel?
Aha, sem odgovoril. In verjetno kdo polni puško tudi zdaj, kdaj in kam bo priletelo, pa bomo videli.
Ste v vseh teh letih, odkar vodite Odmeve, od ene ali druge politične opcije (velja seveda tudi posredno, prek vodij), kdaj dobili prepoved obravnave kake teme?
Ne, nikoli. So se pojavljali izgovori, češ da je ta ali oni človek bolj ali manj primeren – ali pa interpretacije tega, da se je odločil, da v tej in tej oddaji ne sodeluje. Ker ko človek dvigne telefon, vidi, da polovica ali tri četrtina ljudi proti tej televiziji nima ničesar in da gre za banalne vzroke, da pač ni imel časa, ni se mu ljubilo, šel je v gledališče in ni prišel … Ampak splošno gledano, se res ne spomnim ne prepovedi tem ne prepovedi ljudi, ki bi v posameznih temah lahko sodelovali.
Potem ne verjamete tezi Uroša Slaka in Bojana Travna, da so jima Poglede Slovenije ukinili zaradi oddaje o prodaji Mercatorja?
Gospoda bi seveda morala to širše pojasniti. Tudi če se delček resnice skriva v tem, bi se morala spomniti vsaj še desetih ali pa dvajsetih prejšnjih oddaj in komentarjev ter povedati, da so jih verjetno začeli žagati že pri eni izmed zelo, zelo prejšnjih oddaj in da sta tudi sama kdaj krepko poprijela za žago. In ko vam v vsaki oddaji nekaj malega požagajo, potem veja pač poči.
Ko ste pred časom odgovarjali na vprašanje o vaših pogovorih z Janezom Janšo, ste rekli, da je v svojih 20 letih na političnem prizorišču zagotovo odkril vse šibke točke pri tistih 20 novinarjih, s katerimi se najpogosteje pogovarja. Katera je vaša?
(Smeh) Verjetno vztrajanje, kar potem nekateri lahko razumejo kot maltretiranje. Trma. Da ne znam nehati takrat, ko vidim, da z druge strani tako in tako ne bo pametnega odgovora – pa zdaj ne gre samo za gospoda Janšo. Gospod Janša je luciden sogovornik, ki se sproti odziva na stvari, in iti v studio z njim ne dobro pripravljen je seveda podpis kapitulacije. Še druga, naša in moja, šibka točka pa je pomanjkanje časa. Zadnje čase je na voljo tisoče virov – vsi ljudje, ki prihajajo k nam v studio, o neki konkretni zadevi vedo več kot mi. Ko pride zdravnik, zanesljivo ve o raku na materničnem vratu desetkrat več kot jaz. Ko pride nogometaš, se na nogomet spozna seveda bolje. Tudi če se človek vse popoldne pripravlja, je v tem digitalnem času še vedno mogoče prezreti kakšen vir. In mene se zadnje čase loteva ta strah – da grem v studio in česa ne vem, na kar me bo sogovornik že v prvem vprašanju spomnil. Zdaj pa si predstavljajte dan, ko teme štirikrat zamenjamo in ko tisto, ki jo potem vi vidite ob 22.00, mi začnemo delati ob 21.15, ostane pa 45 minut za vso to množico virov, in če ima človek v sebi vgrajeno še prepoved zastavljanja vprašanja "Kaj pa vi menite o tem?", potem je včasih res hudič.

Nacionalka je vedno med dvema ognjema – na eni strani skuša upravičiti svoj status javne televizije in resne televizije, po drugi strani teži tudi h gledanosti, a se pogosto zdi, da ji balansiranje med obema poloma včasih ne uspeva najbolje. Sami ste rekli, da mi "s to resnostjo in navajanjem velepomena nacionalnega medija mnogokrat opravičujemo dolgočasne prispevke". Kakšna smer je torej rešitev?
Se strinjam. Ta televizija ne zna vedno dobro balansirati med tema dvema stvarema. Ampak res je, mi moramo resno obdelovati teme, ampak to ne pomeni, da jih dolgočasno obdelujemo. Treba je resne prispevke narediti a) gledljive, b) dojemljive, c) razumljive. To se da narediti, zahteva pa ogromno, ogromno dela in znanja. In tu so včasih naše šibke točke. Celo kopico oddaj imamo, ki kot da jih gledanost ne zanima kaj dosti. 12 evrov dobivamo od LJUDI. Ni nam Bog dal teh 12 evrov. In za ljudi moramo delati in v zakonu natančno piše, kaj je poslanstvo javne RTV. In ni opravičila za oddajo, ki je nihče ne gleda. Seveda imamo v tej državi specializirane javnosti – oddaj za gluhe ali slabovidne običajno skupina ljudi z normalnima vidom in sluhom ne gleda. Seveda je ta ciljna skupina majhna. Ampak to ciljno skupino moramo zainteresirati. Če nam ne uspe z neko oddajo vzbuditi interesa pri vsaj tej ciljni skupini, potem delamo narobe, potem je treba oddajo ukiniti, jo popraviti ali pa delati drugače. Če sem bil nerazumljiv: resne stvari je mogoče resno narediti, pa kljub temu gledljivo in zanimivo.
Pokojni Matjaž Tanko je pred dobrim letom, ob prejemu nagrade Društva novinarjev za življenjski prispevek, dejal, da verjame, da se bomo novinarji srečali "v enem dobrem novinarskem peklu in rekli tudi kakšno o prekletstvu tega čudovitega poklica". Se tudi vi, ko bo za to čas, vidite v tem novinarskem peklu?
Da, potem, ko človek to počne 30 let, res iz dneva v dan vse bolj spoznava, da tja gor (se ozre kvišku, op. a.) verjetno ne bo prišel, pa najsi na oltar tega poklica položi čas, zdravje, družino in še kaj. Če je na drugi strani pekel, potem bomo pač v peklu, ampak če so v peklu razredi, potem bomo mi vendarle v tistem manj peklenskem. Vendarle delamo, vsaj večina izmed nas, z vsemi napakami, ki sem jih prej naštel, dobro ali pa vsaj z dobrim namenom. Vi pa veste, s čim je tlakovana vsaka pot v pekel – z dobrimi nameni.

O odločitvi, da ostane na RTV SLO, in ne prestopi na POP TV

Ni mi težko sodelovati v ekipi, ampak po naravi sem skoraj zagotovo lenuh. In brez težav sodelujem v ekipi, kjer ni večjih lenuhov od mene. Če pa se v ekipi znajde kdo, ki misli, da je pametnejši, kot je v resnici, katerega edini cilj je s čim manj napora opraviti neko delo, v tisti ekipi pa ne delam prav rad in tudi taka ekipa z mano nima posebnega veselja.

V primeru javne televizije so ljudje tisti, ki za vas in zame dajejo vsak mesec 12 evrov – njihovo mnenje je treba spoštovati.

Televiziji na splošno pa primanjkuje oddaj, v katerih nastopa prva liga. Kjer nastopajo akterji nekega dogodka, ne pa tisti, ki neko dogajanje pojasnjujejo.

Gospod Janša je luciden sogovornik, ki se sproti odziva na stvari, in iti v studio z njim ne dobro pripravljen je seveda podpis kapitulacije.

Če nam ne uspe z neko oddajo vzbuditi interesa pri vsaj tej ciljni skupini, potem delamo narobe, potem je treba oddajo ukiniti, jo popraviti ali pa delati drugače.