Center urbane kulture namreč začenja svoj novi program, imenovan Indekš. V njegovem sklopu se bodo predstavljale mednarodno cenjene skupine, ki delujejo v žanrih indie/rock/elektro/pop.

Nocoj tako prihaja na oder Komune – manjše dvorane v Kinu Šiška – estonska zasedba, ki si je ime nadela po prizoru v enem izmed svojih priljubljenih filmov, Ewert and The Two Dragons. "Na koncu je le ime. Nismo načrtovali, da bo skupina poimenovana po prizoru iz filma. A se je na koncu tako izteklo. Ni prave zgodbe za njim," je za MMC dejal pevec skupine Ewert Sundja. Poleg njega skupino sestavljajo še Erki Pärnoja, bobnar Kristjan Kallas ter Ivo Etti na basu, kitari in drugih inštrumentih.

Estonci veljajo v svoji državi za primer skupine, ki jim je uspelo prodreti tudi čez meje Baltika.

Njihov drugi album Good Man Down je bil s 13.000 prodanimi izvodi leta 2011 najbolj prodajan album v Estoniji, zanj so prejeli tudi pet estonskih glasbenih nagrad.

Tik pred njihovo prvo turnejo po Franciji je Le Monde njihove melodije primerjal z Beatlesi, harmonije pa s Simonom in Garfunklom. In prav v Francijo jih pot vodi znova v januarju: "Najbolj pomembna stvar je, da bomo prihodnje leto imeli nekaj časa za odmor. Prišel bo spet čas za vajo in za ustvarjanje novih skladb," si obeta Sundja.

Z njim in Ettijem smo izmenjali nekaj besed pred današnjim koncertom.

Marsikatera skupina, ki jo označijo z etiketo indie, se brani tega predalčkanja. Kako je v vašem primeru.
Etti: Indie ne pomeni več nič, po mojem mnenju.
Sundja: Včasih je še nekaj pomenilo. Indie danes pove le nekaj o glasbenem žanru, toda večina skupin, ki se ukvarja z indie glasbo, nima več teh oznak. Sploh se ne bi smeli bendi opredeljevati za indie. Večina velikih indie skupin je tako ali tako postala mainstream.

Kako bi sebe opisali?
Sundja: Indie folk (smeh).
Etti: Grozno (smeh).
Sundja: Zagotovo je znotraj naše glasbe nekaj indie primesi. Tu pa so še elementi folka iz Amerike in nekaj delčkov irske glasbe. Vse v enem pa je zapakirano v rockovski izdelek. Navdih pravzaprav pride od povsod. Tudi od poslušanja drugih izvajalcev. Vse, kar poslušaš, pa se potem v glavi spremeni v miks, ki ga ti želiš sporočiti svojemu poslušalstvu.
Etti: Nočeš pa ob tem zveneti kot nekdo drug. Nekaj delčkov vzameš, vse drugo pa oblikuješ po svoji zamisli.
Sundja: Ideje pridejo iz različnih koncev. Toda v zadnjem letu na nas vplivajo skupine, s katerimi ali pred katerimi nastopamo.

Kaj je najboljša stvar pri preigravanju na festivalih? Nekateri pravijo, da uživajo ob igranju na njih, ker je to priložnost, da jih vidi čim širša množica poslušalcev, ki vas prej še nikoli ni slišala. Bi se strinjali s tem?
Sundja: Ja, to je dober pogled na to. Prav pred tremi dnevi smo spoznali na našem koncertu v Avstriji oboževalca, ki nam je povedal, kako je pravzaprav izvedel za nas. Ko smo nastopali letos na festivalu Frequency, je namreč ravno šel na wc med poslušanjem svojega izbranega benda, toda na koncu se ni več vrnil nazaj, saj je ostal na našem nastopu.
Etti: Tudi za nas so festivali super, ker nam omogočajo, da vidimo skupine, ki jih drugače ne bi mogli.

Slovenija in Estonija sta približno enake velikosti. In tudi pri nas imamo številne skupine, ki se trudijo prodreti zunaj naših meja. Je dovolj, da posnameš samo album?
Etti: Ni samo enega pravega načina, kako svojo glasbo spraviš med poslušalce. Obstajajo različni načini prodiranja. Za skupino, kot smo mi, je najbolj pomemben nastop in kako svojo glasbo predstavlja. Vse gradimo na nastopih v živo.

Kje je mesto za skupine, kakršna je vaša, zdaj, v času, ko je toliko elektronskih vložkov v glasbi?
Etti: Mislim, da elektronsko glasbo izpodrivajo tekstopisci in skupine, ki igrajo v živo. Ljudje imajo vedno večjo potrebo po naravnih stvareh: vračajo se k naravi. Tudi k prvinskosti glasbe. Sam sicer uživam ob poslušanju elektronike, toda veliko bolj me fascinira, ko lahko opazujem nekoga, ki dejansko igra na inštrumente in vidim vsak trenutek nastajanja zvoka. Ni zanimivo opazovati štirih didžejev, kako menjajo plošče.

S tem, ko preživite toliko časa skupaj na nastopih, kako vse to vpliva na odnose znotraj skupine? Kako prebrodite vse trenutke, ko se naveličate drug drugega?
Etti: Imamo različne načine: eni so otročji, drugi, bolj odrasli, prijemi (smeh).

Kateri so otročji?
Sundja: Včasih kar gremo stran drug od drugega, brez besed. Kar hodimo (smeh). Čeprav bi morda pogovor bolj pomagal v takšnih primerih. Toda prepiri so neizogibni, ko dva meseca vsak dan prebivaš v isti sobi, avtobusu. Od časa do časa nastanejo nesoglasja. Toda kar dobro jih rešujemo.
Etti: To ni najbolj naravna oblika sobivanja. Sedem moških, ki potujejo skupaj in živijo skupaj vsak dan v mesecu. Ampak ko se naveličamo drug drugega, razumemo.