Kings of Leon skušajo z novim albumom dokazati, da niso (preveč) mainstreamovski. A sodeč po odzivih oboževalcev bo skupina samo še rasla. Foto: Založba
Kings of Leon skušajo z novim albumom dokazati, da niso (preveč) mainstreamovski. A sodeč po odzivih oboževalcev bo skupina samo še rasla. Foto: Založba
Mnogi še pred prvim poslušanjem KOL zamerijo že sam ovitek, ki da je - 'preveč sončen'. Foto: Založba
KOL na začetku svoje glasbene poti ...
... In trendovski KOL danes. Foto: Založba

Paradoks? Seveda, a gre le za bend, ki ima svoj največji hit, že skorajda ponarodeli Sex On Fire, za "sranje", za bend, ki se mu zdi, da je vse strmejša rast njihovih oboževalcev "skrajno nekul", in za bend, katerega frontman pravi, da je v preteklosti načrtno uničeval vse potencialne uspešnice.
Da le ne bi prerasli okvire alterja. Da jih ne bi imeli za "bend, ki se je prodal". Da ne bi ponorele najstnice obsedeno rjovele na vsako vrstico komadov in da ne bi nenadoma postale groupice še njihove matere, ki so se nekoč zgražale ob misli, da bi njihove hčerke hodile z dolgolasci v karirastih srajcah, ki so Biblijo iz otroštva zamenjali za seks, droge in rokenrol.
A Kings of Leon (KOL) niso imeli sreče. Postali so namreč globalni fenomen, ena najbolje prodajanih skupin, njihovi koncerti pa (čeprav frontman Caleb Followill pred vsakim nastopom bruha) vroča, takoj razprodana roba.
Od retro do trendi
Kako so v le petih letih prišli od prvinsko, robato, a zelo iskreno in povsem retroameriško zvenečih komadov z Youth and Young Manhood (2003) in Aha Shake Heartbreak (2005) na norijo, ki jo je sprožil Sex on Fire, oda oralnemu seksu? Verjetno še sami ne vedo točno, kje so se "prodali", če citiramo njihove kritike oziroma alternativce, ki so kot osebno žalitev vzeli nepričakovani uspeh svojih indieljubljencev.
A bratje in bratranec Followill so rodni Tennessee nekje na poti zamenjali za glamur New Yorka, dolge, nerodne pričeske in oprave iz 70. let pa za spoliran videz modelov Abercrombie & Fitch. Precej spoliran in sporoduciran je bil tudi Only by the Night (2008), ki je za fante pomenil uspeh na vseh ravneh - zavihtel se je na vrh lestvic na obeh straneh oceana, pobral par grammyjev, singli so se eden za drugim vzpenjali na sam vrh in KOL so nedvomno prerasli okvirje alterja in okvirje lastne cone udobja.
Prekletstvo ... petega albuma?
Če po navadi govorimo o prekletstvu in pritiskih drugega albuma, pravi preizkus za KOL pomeni peti album. Material s Come Around Sundown so začeli sprva oklevajoče preizkušati že na poletni turneji, v intervjujih pa so razlagali, da bo album bolj umirjen in "vrnitev h koreninam", ki naj bi zadovoljil starejše oboževalce skupine.
A če je bilo soditi po prvih odzivih koncertne publike, se KOL tudi z "bolj umirjenim" albumom ne bodo več mogli vrniti v čase Youth and Young Manhooda. Pa čeprav sveži album nima takih očitnih instantnih hitov, kot je Ony By The Night, in nosi trinajsterica take "redneckerske" naslove kot Back Down South, Pony Up in Pickup Truck.
Publika je namreč že mesece pred izidom albuma orgazmirala nad svežim materialom (kar je na koncertih velika redkost), se naučila vsa besedila, ob Immortals pa prižigala vžigalnike, kot da gre za KOL-ovo klasiko.
In kritiki? Prve ocene so precej mešane in očitno so še recenzenti malce zmedeni, kam bi uvrstili KOL. So po vrsti MTV-jevskih telegeničnih hitov še vedno dovolj "kul" za visoke ocene? Ali so nenadoma postali preveč "U2-jevski" in premalo "Kid A-jevski", kot jih je označil Alexis Petridis iz Guardiana?
Zdi se, da smo se znašli v istem precepu kot pred leti s Coldplayi - sprva so bili "ta kul nov bend", Yellow in Trouble pa novi himni predhodnikov emogeneracije, ko pa so jih odkrile množice, so nenadoma postali "slaba kopija U2-jev". Še U2 ostaja neka vseprisotna referenca.
Od countryja do kitarskih balad
Seveda je bilo iluzorno za pričakovati, da bo Come Around Sundown zvenel tako minimalistično in surovo garažno kot prvi trije albumi. Ne pričakujte zvoka Molly's Chambers, The Bucketa, Four Kicks ali California Waiting.
A album vseeno ponuja bogato in raznovrstno mešanico materiala, ki je ponekod zelo soliden južnjaški rock, nekje radiem prijazni poprock (prvi singel Radioactive), tu in tam skorajda čisti country (Back Down South), nekje osvežujoče sproščene melodije (Beach Side) in ponekod prijetne klavirsko-kitarske balade (The End), ki ne dajejo občutka, da so se KOL res prodali. Kakih globjih besedil sicer ni za pričakovati, a KOL na tem področju nikdar niso res blesteli - njihov adut je bil vedno Followillov prepoznavni vokal, ki ga bodo nekateri označili za nadležnega, drugim pa se ob njem postavljajo kocine pokonci.
Brez veselja?
Nekaterim to ne bo dovolj. "Sliši se, da se bend ne zabava. Nekaj komadov zveni obrtnih in utrujenih, brez veselja. Slišite vse iste zvoke, ki so poganjali Sex on Fire in Use Somebody - odmevnost, 'edgevsko' kitaro, stadionski odmev - a brez njihovih vrtoglavo navdihujočih refrenov," piše Guardian. Alex Phillimore na onethirtybmp.com pa: "Kings of Leon bi lahko bili tu na sledi nečesa precej sijajnega, če bi se le izognili par povprečnih, z vokali nabitih komadov."
Morda album še najbolje povzame Guardianova sklepna misel: "Kings of Leon so se znašli v težkem, negotovem položaju: bend, ki se je na precej pasivno-agresiven način izjasnil, da nočejo več delati glasbe, ki jih je naredila slavne, a se še niso zares spomnili, kaj bi delali namesto tega."
Spodaj par svežih komadov za pokušnjo.
Kaja Sajovic