2B se je tako iz tria spremenil v duo, ki ga zdaj sestavljata Gašper in Primož, pred kratkim pa sta javnosti predstavila prvo skladbo iz novega poglavja, ki sta jo naslovila Najini koraki.

Bratje so se razšli popolnoma sporazumno, v prihodnosti pa ne izključujejo možnosti za morebitno ponovno sodelovanje. Duo 2B se zdaj želi usmerjati v bolj moderne glasbene smeri – če smo jih prej poznali po bolj indie popu, se zdaj osredotočata predvsem na electro pop.

"Zagotovo si želiva, da bi bila najina naslednja dela oziroma skladbe v koraku s časom in da bi to odražalo naš značaj in nas, takšne kot smo. Morda bo kakšna skladba tudi bolj pop obarvana, kot je bila prej, ko smo si želeli delati indie pop, ampak se mi to ne zdi čisto nič narobe, če ti izražaš sebe takšnega, kot si v določenem trenutku. Lahko rečem, da bo to šlo v smer electro popa," je v pogovoru za MMC pojasnil Gašper.

Več o njuni novi glasbeni poti in načrtih za prihodnost si lahko preberete v spodnjem pogovoru z Gašperjem Miheličem.

Zakaj sta se po vseh teh letih z bratom odločila, da se podata na samostojno glasbeno pot?

To je stvar, ki se je preprosto zgodila sama po sebi. Že zadnjega pol leta se je nakazovalo, da se bo to zgodilo. S Primožem sva v to vlagala maksimalno, kolikor je bilo le mogoče, in imela neko enako vizijo. Seveda je tudi Jernej vlagal ogromno, tako finančno kot tudi svoj trud in čas. So se pa nekako naši pogledi na glasbo oziroma na to, kar bi radi bili, začeli križati in preprosto smo nekega decembra med vajami rekli, da tako ne gre več naprej. Da morava midva po svoje, on pa po svoje. Smo se nekako sporazumno razšli, ni pa to konec, da ne bomo nikoli več nastopali skupaj. Vprašanje, kaj se bo zgodilo, zagotovo pa bo prišlo vsaj do kakšnega jam sessiona, saj smo vendarle ne samo sosedje, ampak tudi bratje.

Torej to glasbeno nesoglasje nikakor ni vplivalo na vaše medsebojne odnose?

Ne, naši odnosi so že od nekdaj posebni, vsak ima svoj značaj in tukaj je vedno prihajalo do tega, da je vsak videl določeno stvar na svoj način. Morda je tukaj tudi razlika v letih – med mano in Jernejem je šest let razlike, med mano in Primožem pa štiri leta, Primož pa je že od nekdaj delal v elektroniki, in to je sčasoma začelo zanimati tudi mene. Jernej pa je bil še vedno bolj za neko old school garanje, zato se mi zdi edino pravilno, da sva šla naprej kot duo.

Koliko časa ste te težave poskušali rešiti, da sta se na koncu dokončno odločila za samostojno pot?

Tam nekje v decembru 2018 smo se razšli, trajalo pa je nekje dobrega pol leta. Takrat ni bilo več neke energije, niti na vajah niti na zadnjem koncertu ni bilo interakcije na odru že med nami, kaj šele z občinstvom, da bi jim lahko dali to skupno energijo. Takrat smo rekli, da gremo drugače naprej, in se nekako razšli.

Kaj vaju kot glasbenika opredeljuje zdaj? Kako sta si začrtala pot?

To, kar delava s Primožem, je, če lahko tako rečem, moderna smer, zagotovo si želiva, da bi bila najina naslednja dela oziroma skladbe v koraku s časom in da bi to odražalo najina značaja. Morda bo kakšna skladba tudi bolj pop obarvana, kot je bila prej, ko smo si želeli delati indie pop, ampak se mi ne zdi čisto nič narobe, če izražaš sebe takšnega, kot si v določenem trenutku. Lahko rečem, da bo to šlo v neko electro pop smer.

Sta se za spremembo glasbene smeri odločila tudi zaradi morebiti večjega zaslužka?

Mogoče, ampak ne čisto, saj je še vedno na prvem mestu glasba, ki prihaja iz tebe in iz tega, kar ti čutiš. Jaz vem, da smo mi dolgo raziskovali, tudi mene je vleklo, da bi delal alternativno glasbo, ampak preprosto, če tega nimaš v sebi, raje ne, ker ne bo to, kar prihaja iz tebe, in zato ne bo pristno. Je pa res, da zagotovo želja je živeti od glasbe, ker to, kot sem že velikokrat rekel, ni hobi, ampak je način življenja. Če ti ta način daje to, da na koncu meseca lahko plačaš še položnice in si kaj privoščiš, je to nekaj najlepšega, kar se ti lahko zgodi.

Pa v Sloveniji obstajajo možnosti za to?

Jaz mislim, da je mogoče. Kdor pravi, da to ni mogoče, se z njim zagotovo ne bi strinjal. Je mogoče, moraš pa delati na vseh straneh, saj je glasba zelo širok pojem. To ne pomeni, da boš čakal, da se bodo koncerti pojavljali sami od sebe, ampak moraš biti sila na vseh področjih, ki se tičejo glasbe. Od tega, da pišeš zase, za druge, poučuješ in podobno.

Kaj je bila tista stvar, za katero se vam zdi, da ste jo kot prejšnja različica zasedbe naredili narobe in si jo zdaj želita narediti drugače?

Morda edino to, da si nismo dolgo priznali, da vse skupaj ne bo šlo na takšen način, kot smo delali mi. Ko smo izdali Koromandijo (drugi studijski album 2B, op. n.) in jo želeli realizirati za nastop v živo, smo vadili štiri ali pet mesecev, vsak dan po tri ure. Vsak dan na polno, imeli smo ogromno težav, ker je šlo za neko stvar, ki ni imela klasičnih bobnov, ampak smo jih morali programirati. Za takšno stvar potrebuješ ogromno denarja, ogromno opreme in tukaj so se začele pojavljati težave ter naši odnosi malenkost pešati. Po drugi strani se je pa vse moralo zgoditi z razlogom, zato bi težko rekel, da smo kaj res naredili narobe. Morda zgolj to, da si nismo prej priznali tega, da bi se lahko podali v drugačno smer.

Se vam zdi, da ste včasih premalo časa posvečali promociji in stiku z mediji?

Tako kot to počnemo zdaj, ni bilo nikoli. Ampak takrat tudi še nismo imeli določenega znanja, kot ga imamo zdaj. Nismo bili poučeni glede določenega marketinga, potem smo pa začeli prebirati literaturo, se udeleževati seminarjev in se naučili delati tudi to. Tako da to je bila napaka, bi bilo lahko že prej kaj več iz tega, če bi se bolj posvečali temu.

Lahko glasbenik v današnjem času sploh uspe, če se ne posveča družbenim omrežjem in marketingu?

Težko ali sploh ne, ker zdaj smo res v neki drugi dobi, kot je bila prej, ko so glasbeniki izdali album, in če si bil dober, so ljudje komaj čakali, da so to lahko kupili. Zdaj je pa vse razpršeno, ljudje imajo ogromno stvari na voljo samo z enim klikom in gredo zelo hitro mimo njih. In se mi zdi, da to, če so prej glasbeniki izdali dobro glasbo in je bilo to kot neka atomska bomba, moramo zdaj prav, če uporabim prijateljevev besede, streljati po koruzi in iskati ciljno občinstvo, ki bo sploh prišlo do naše glasbe oziroma jih bo ta glasba zadela, da jo bodo videli. Zato se mi zdi pojavljanje v medijih in izkoriščanje družbenih medijev na splošno zelo pomembno. Če tega ne počneš, si lahko doma v garaži.

Kako si zdaj delita delo pri ustvarjanju nove glasbe?

Ko sva začela kot duo, so besedila moja, tudi nekih popravkov z njegove strani ni. Zaupava temu, kar pride iz mene, kar se tiče glasbe, je medsebojno sodelovanje, pri produkciji pa ima seveda glavno besedo Primož. Tukaj se zdaj opaža njegova kilometrina, povezana s programiranjem in produkcijo, ki jo je nabiral že 10 ali 15 let, ko je pod psevdonimom Dollphee ustvarjal avtorsko glasbo house.

Kje je razlog, da sta za uvodno glasbo izbrala ravno pesem Najini koraki? Je morda razlog to, da je bila edina, ki je bila končana?

Najini koraki je v bistvu bila edina skladba, ki je bila narejena v zadnjem obdobju. Začeli smo jo ustvarjati, ko je bil zraven še Jernej, ampak je bilo to samo morda na enih vajah, pozneje pa je šlo v neko drugo smer. Tako da je v izdelavi že tam nekje od avgusta ‒ ko sem prišel iz morja, sem napisal še zadnji del, potem se je pa začelo snemanje akustične kitare, produkcija, in to je vse trajalo tako dolgo, da smo lahko januarja predstavili celotno zgodbo, skupaj z videospotom.

Si želite eksistencialna vprašanja reševati s pomočjo glasbe ali imate občutek, da tovrstne teme ne spadajo v glasbo?

Meni se zdi, da je to mogoče. Mogoče sem kakšnega že napisal in ga tudi še bom, sicer pa jaz pišem ljubezenska besedila – pa jim ne bi rekel čisto ljubezenska, ampak pišem življenjska besedila. Pišem o nekih odnosih, ker je to nekaj, kar je okrog nas prisotno, in ne glede na to, ali gre za odnose med punco/fantom, bratom/sestro, v družini, vse to ti lahko daje navdih in človeku, ki bo to poslušal, tudi na neki način pomaga. Če bo slišal skladbo in začutil neko besedilo, si ga predstavlja po svoje. Jaz svojih besedil ne razlagam, ker se mi zdi edino pravilno, da si jih vsak razlaga po svoje, kar se tiče same glasbe, ga pa popelje, kamor ga popelje.

Potem bi rekli, da vam je poslušljivost pomembnejša od družbene kritičnosti?

Ne bi rekel, da mi je pomembnejša, zagotovo pa sem mnenja, da pesem mora imeti nekaj. Če ti napišeš neko družbenokritično besedilo in noter namečeš nekaj, kar sploh ni ustrezno, če govorimo o melodijah in harmonijah, produkciji, potem si bo tudi poslušalec mislil svoje. Če pa napišeš spevno glasbo, da se bo človeku ob poslušanju naježila koža, potem pa je večja verjetnost, da bo poslušal tudi samo besedilo in se mu bo bolj vtisnilo v spomin.

Potem vam je najpomembnejša melodija, besedilo ali produkcija?

Mislim, da mora biti vse troje. Najprej zagotovo pisanje glasbe in besedila ‒ pesem mora dobro zveneti z akustično kitaro, ker če ne zveni dobro, potem je bolje, da skladbe sploh ne izdajaš, ker tega ne moreš prekriti z nobeno produkcijo, kvečjemu si lahko narediš še škodo. Tako da se mi zdi, da morajo biti pokriti vsi trije segmenti in drug drugega dopolnjevati, da potem lahko pride do neke celote.

Ste kdaj razmišljali, da bi pisali v angleščini?

Napisal sem že nekaj besedil v angleščini, ampak delaš to, kar čutiš. Čutim pa neko slovenščino, ki je v popglasbi morda ni tako veliko, rad se poigravam tudi z raznimi metaforami. Tukaj se mi zdi nekaj, kar lahko dam iz sebe, in sploh zadnje leto ali dve sem začel več brati, pa ne samo v slovenščini, ampak tudi v hrvaščini, ker se mi zdi, da se bom tudi tukaj čez čas se lahko razvil in napisal tudi kaj v hrvaškem jeziku. Zdi se mi, da sta oba jezika zelo spevna, hrvaščina sicer bolj, ampak ima pa tudi slovenščina svoje prednosti.

Kaj pa besedila v vašem narečju, torej v belokranjskem?

Lotil sem se tudi tega, pogosto sicer morda ni bilo celo besedilo belokranjsko, ampak kakšna beseda pa zagotovo. Zagotovo bo v prihodnosti še kaj takšnega, ker sem zagovornik tega, da se morajo narečja podpirati in ohranjati.

Vedno čakate na ustvarjalni navdih ali se kdaj ustvarjanja lotite tudi popolnoma načrtno?

Dobro vprašanje. Če bi me to vprašali pred nekaj leti, bi rekel, da gre vse iz navdiha. Zdaj pa sem zadnje tri skladbe napisal za prijavo na tri različne festivale, ki bodo letos, in tukaj sem nekako v podzavesti vedel, da morajo biti skladbe malenkost drugačne, kot če bi jih ustvarjal zgolj za radijske postaje. Tako da je delno navdih, delno pa tudi neka skrita formula.

Kaj pa sodelovanje z Martino Mravinec v obliki Andet Akvepop? Bo konec 2B v takšni obliki, kot smo jo poznali, pomenil tudi konec tega sodelovanja?

Kar se tiče Martine, smo vedno imeli dobro navezo in vedno, ko smo se česa lotili, je tudi uspelo. Poznamo se že zelo dolgo, in si upam trditi, da bomo zagotovo še kdaj sodelovali, ampak trenutno smo v takšni fazi, tudi ona ima svoj bend in svoje projekte, midva sva usmerjena v to, da bi ustvarjala glasbo kot 2B, brez kakšnih sodelovanj, če govorim seveda o tem najbolj primarnem projektu. Za zdaj ne vidim sploh časa, da bi se ukvarjali še s tem projektom.

Kako gledate na slovensko glasbeno sceno v zadnjem letu ali dveh?

Meni se zdi, da se dogaja veliko lepih zgodb oziroma prihaja veliko dobrih bendov in dobrih skladb. Ni pa za moje pojme še nobenega takega izvajalca, ki bi pariral nekomu, ki je na sceni že 10 ali 20 let, denimo kot Siddharta ali Dan D. Za zdaj se to še ni zgodilo. Ne vem, zakaj, ali je res kriv ta čas, v katerem živimo, in ne gre, čeprav vidim ogromno dobrih bendov, ki bi jim lahko uspelo, ampak ni še te širine poslušalstva, da bi jo zajeli. Upam, da se bo zgodilo, ker bi bil že čas.

Sta koncertiranje že prerasla ali vama je še vedno to ena izmed glavnih prioritet?

Mislim, da koncertov nikoli ne bova prerasla, ker oder je preprosto nekaj, kar ti kot glasbeniku tako priraste k srcu, da si tam doma. Midva imava veliko željo po nastopanju in koncertiranju povsod, kjer bo to le mogoče. Trenutno sva v fazi, ko načrtujeva program, saj se nama je vse obrnilo za 180 stopinj in bo to postal en elektrodvojec, ki bo zmešan tudi z nekimi vintage elementi, kot je recimo kitara, in to bo treba združiti v neki akt, ki bo lahko nastopal. Tako da komaj čakava, da začneva.

Kako velik zalogaj je za slovenskega glasbenika klubska turneja?

Iskreno, kot 2B smo si vedno želeli imeti klubsko turnejo, to je stvar, ki si je želi vsak bend, ampak za zdaj nam to še ni uspelo, da bi lahko rekli: Zdaj smo pa imeli klubsko turnejo po Sloveniji. Tako da verjetno je kar velik zalogaj. Imeli smo pa akustično turnejo po Sloveniji in tudi nekaj zunaj, po Bosni in Hrvaški, ampak to so bili drugačni prostori, ker je akustika nekaj čisto drugega. Če pripravljaš koncert za klub, moraš pripraviti nekaj udarnega, nekaj elektro, tako da to je zagotovo želja, ker se mi zdi, da ta glasba zelo lepo sodi tudi v klubsko sceno.

Kakšne so poleg klubske turneje želje oziroma načrti za prihodnost?

Načrti so veliki. Nočeva si ustvarjati nekega prevelikega pritiska, ampak upam si trditi, da bi se v nekaj letih znala zgoditi neka stvar, ne samo v Sloveniji, ampak tudi v tujini, tukaj merim bolj na jugotrg, ker imam veliko željo, da se pokaževa tudi v tem krogu. Zdi se mi, da to imamo in že od nekdaj mi nekaj pravi, da se bo to nekoč zgodilo. Prihajava iz Vinice, ki je na meji s Hrvaško, hrvaščina nama gre dobro od rok in tukaj obstaja nekaj, kar se bi še dalo narediti. To so želje, in upam, da se bodo tudi uresničile.

Kakšna pa je razlika med Gašperjem Miheličem, ki se je prijavil na pevski šov za iskanje talentov, in Gašperjem danes?
Uf, kot dan in noč. Od takrat je minilo šest let oziroma teče sedmo leto. Takrat sem bil čisto neizbrušen, pa ne samo pevsko, ampak tudi kot človek, bil sem naiven in veliko stvari me je z lahkoto prizadelo, kar me zdaj sploh ne. Dobil sem trdo kožo, izkušnje in zdi se mi, da je bila edina pravilna odločitev, da sem se za šov odločil, saj zdaj zagotovo ne bi bil takšna oseba, kot sem. Ta izkušnja mi je naredila ogromno uslugo, ker sem se res izoblikoval v drugo osebo. Zdaj na to gledam čisto drugače in mislim, da se je vse moralo zgoditi z razlogom.

polona.brajkovec@rtvslo.si