Glasbo iz duše za dušo sedmerica perspektivnih mladih glasbenikov (včasih še v širši postavi z gosti) izrazi v vsej iskrenosti in iskrivosti šele na odrih. Postali so nepogrešljivi del koncertov Gala Gjurina s simfoniki Cantabile po Sloveniji in vedno bolj prepoznavni akterji radijskih postaj - zaradi melodij in vedno bolj prepoznavnega glasu Blaža Učakarja. "Izziv je, da si iskren v svojem jeziku, saj ga vsi dobro razumemo," pravi frontman skupine.

Nežne melodije, s katerimi so postregli na EP-ju Čedahuči in albumu Severnica, se z mešanico glasbil - od kitare, klavirske harmonike, kontrabasa, trobente in violine - prilagajajo občinstvu. "Najprej je tišina, nato pride glasba. Tišina je bistven člen glasbe. In mislim, da je Blaž med koncerti razvil sposobnost, kako 'brati' ljudi, kaj razmišljajo. Zato jo je včasih dobro uporabiti, včasih pa je bolje, da ne," je v smehu dejal bobnar skupine Ivan Zuliani.

Skupaj z Matjažem Jakinom na vokalu in kitari, Romano Prosenc na vokalu, Andrejem Ilarjem na klavirski harmoniki, Danijelom Bogatajem na violini in Miho Lampetom na baskitari tvorijo glasbeno združbo, ki je prerasla okvirje druženja ob preigravanju glasbe.

Skupino smo obiskali na vaji pred njihovim posebnim koncertom v Ziferblatu 25. februarja. Celoten pogovor z Učakarjem, Zulianijem in Ilarjem si lahko preberete spodaj.

"Čeprav imam rad besede, jih včasih ne rabim," gre besedilo v skladbi Tišina. Zdaj jih boste potrebovali. Ko ljudje poskušajo ubesediti vašo glasbo in jim ne uspe, kako bi jim lahko pomagali pri tem, kar ste?
BU: Najprej smo prijatelji, ki se družimo ob glasbi: družba, ki igra, dojema in čuti glasbo zelo podobno. Vsak posameznik se je našel v tem ustvarjanju in pripomogel, da delujemo kot celota.

Nevede se je zgodba s Čedahučiji začela že v osnovni šoli, saj sta z Matjažem Jakinom igrala že od sedmega razreda, toda kaj je bil ključni, morda prelomni, trenutek, da je pred dvema letoma zaživela zasedba v tej obliki, kot jo poznamo danes?
IZ: Dobili so bobnarja (smeh).
BU: Ni bilo nekega trenutka, ko bi uradno razglasili: "Zdaj imamo skupino!" Proces razvoja je šel iz točke, ko ni nihče vedel, zakaj igramo, do tega, kako nam je dobro, ko lahko zdaj igramo več. Je raztegnjen in naraven proces. Tudi ekipa se je zbrala postopoma: vedno več nas je, kar je samo prednost. In tako bomo tudi nadaljevali.

Torej res ustvarjate neke vrste indijansko pleme, kot ste nekoč izjavili v enem izmed intervjujev, ko ste iskali razlage za ime skupine Čedahuči? Čedahuči je namreč tudi indijansko ime, ki pomeni barvni kamni.
BU: Ko je skupina dobila formo, kot jo ima zdaj, smo imeli prvinski občutek pri igranju. In najbolj je spominjalo na plemena, ki igrajo glasbo. Zato smo se tudi pri pesmi Geronimo navezali na vzklik, ki nastane, ko padalci skočijo z letala. Takšen občutek smo imeli, ko smo preigravali pesem. In ta glasbeni adrenalin, ki je bil pri nas prisoten na začetku, bi lahko nekako primerjali s skokom z letala.
IZ: Ko smo sestavili ekipo, smo po treh mesecih že igrali v Gallusovi dvorani. Zato Geronimo toliko spominja na skok s padalom (smeh).

Spomnim se, kako vas je Gal Gjurin napovedal na omenjenem koncertu, kjer je nastopal z orkestrom Cantabile, rekel je: "O njih boste še veliko slišali." Dve leti pozneje, za vami je EP, album, turneja z Gjurinom in orkestrom. Kakšno učno obdobje je bilo to za vas? Koliko je sodelovanje z Gjurinom pripomoglo k razvoju?
IZ: Vsekakor je pripomoglo, saj smo tako dobili priložnost, da smo se družili z glasbeniki, ki imajo znanje in občutek za celoto. Glasbeniki v orkestru Cantabile so naših let, zato smo se z njimi povezali tudi na osebnostni ravni. Nekaj smo jih dobili tudi v skupino (smeh). Toda smo maratonci, ne tečemo na kratke proge. Zato gre vse tako počasi. Ne ukvarjamo se samo z glasbo, ampak ima vsak še svoje profesionalno življenje. Ni le projekt, ostaja nedefiniran. Zato je toliko bolj zanimivo.
BU: Skupina je sestavljena iz ljudi in je takšna kot vsaka druga zveza. Treba je zanjo delati in vanjo vlagati energijo. To nam zelo dobro uspeva, saj se že dve leti razumemo zelo dobro. Družimo se pred koncertom, na in po njem.

Ali bo obstala ta nespremenjena tvorba? Koliko ste dovzetni za sprejemanje novih članov in menjave?
IZ: Smo zelo odprti. Navsezadnje sodelujemo z različnimi glasbeniki. Na predstavitvi albuma v Zlatem zobu smo nastopili z razširjeno zasedbo. Pri Tišini nas je bilo na odru 19 glasbenikov. Imeli smo violine, godalni kvartet, pozavno in dodatne perkusije.
BU: Mali orkester. Toda vrata ostajajo odprta za ven in noter: vsak lahko gre kadar koli in vsak, ki ga začutimo in ki nekaj doda k celoti, je dobrodošel.

Kot ste že našteli, vaša glasba je preplet različnih zvokov in inštrumentov. Kako pri tem sodeluje tišina?
IZ: Najprej je tišina, nato pride glasba. Tišina je bistven člen glasbe. In mislim, da je Blaž med koncerti razvil sposobnost, kako "brati" ljudi, kaj razmišljajo. Zato jo je včasih dobro uporabiti, včasih pa je bolje, da ne (smeh).
BU: Tišina je po mojem mnenju enako pomembna kot glasba sama. Pomembni so odnosi: prazno – polno, tišina – hrup. Album ima poln zvok in smo ga mogoče peljali dlje v smislu polnosti, kot je bilo mišljeno na začetku. Pri posnetku se mi zdi najpomembneje, da pomanjkanje fraz zbuja domišljijo, ki ti dopušča, da pesem poslušaš večkrat in si jo oblikuješ po svoje. Toliko kot je ljudi, ki poslušajo, toliko je različnih glasb. In glasba se dogaja v glavah ljudi. Upam, da si nekdo ob poslušanju naših pesmi poje poleg spremljevalne vokale ali si zapoje kakšno frazo, ki je ni na posnetku.

Ali zaradi te domišljije, ki jo prepuščate poslušalcu, tudi vi dajete posebno pozornost prostoru med vokalom – interpretacijo besed – in melodijo?
IZ: Dvomim, da se lotimo ustvarjanja tako strateško (smeh). Smo živa skupina in morate nas slišati v živo. Tako je tudi pri drugih skupinah. Ko slišim za novo skupino, najprej pobrskam po spletu, da slišim njihov posnetek v živo, ker mi pomenijo veliko več kot studijski. Tudi pri nas je studijski posnetek zaključena celota, ki je definirana: nastala v nekem času. Toda ko igramo skladbe v živo, se spreminja dinamika, včasih dodamo še kakšno kitico in vse skupaj živi.

Gal Gjurin je v enem izmed intervjujev dejal, da se ne obremenjuje s časom, v katerem deluje. Kako pa je v vašem primeru?
BU: Vesel sem, da je to izpostavil. Očitno smo v obdobju dekadence. Glasba, ki spodbuja pitje in žure prosperira, saj tako je verjetno od nekdaj, samo trenutno je to kar poudarjeno.
Slovenci radi tarnamo čez sebe, vendar je vseeno več kot očitno, da Slovenija premore kar nekaj občinstva, ki ga zanima kultura. V dozdajšnjem potovanju po Sloveniji smo odkrili, da imamo v tej deželi veliko čudovitih ljudi, ki cenijo ustvarjalnost ali pa celo sami ustvarjajo. Med druženjem z njimi krize ni (smeh).

Kako nastajajo ideje? Sam kreativni proces? Vem, da igra pomembno vlogo pri vsem skupaj Gjurin.
BU: Pri nastajanju skladb ni posveta. Z Galom se velikokrat vidimo v studiu, saj si delimo prostor za ustvarjanje. Sploh zdaj, ko pripravlja valentinov koncert z novim projektom Temna godba, ki bo v Cankarjevem domu, je tam veliko in kdaj prisluhne tudi našim vajam.
IZ: Gal pride samo na vaje in pove, kaj je dobro in slabo (smeh).
BU: Kdor koli napiše skladbo, jo skupaj naprej. Puščamo si svobodo, da se vsak najde v skladbi. Obstajajo ideje, kako izboljšati določene dele. Recimo, kako bi lahko Andrej odigral harmoniko ali obratno: on mi pove, kako bi lahko jaz odigral na kitaro.
IZ: Dan pred koncertom v Zlatem zobu je bilo vzdušje in živci na vrhuncu. Dobili smo se na zadnjih vajah in okoli enajstih zvečer se je prikazal Gal z napotki. Pri njem cenimo kritičnost, ker želi z njo doseči kakovost. In ne samo pri nas, tudi na splošno. Pomaga, če pride nasvet od nekoga, ki je izkušen, kot je on. Veliko nas je v skupini in včasih, ko vsi "pademo" v občutek, lahko nastane samo hrup. In se potegnemo nazaj, da bi recimo dali prostor harmoniki (smeh).

Kaj prinese harmonika?
AI: Glasbi da toplino.
BU: Prinaša domačnost. Zdi se mi zanimivo, na kakšen način jo Andrej igra, ker kombinira znanje igranja narodno-zabavne glasbe z uporabo harmonike kot teksturne klaviature. Konec koncev bi lahko posneli tudi kakšno drugo klaviaturo, ki daje teksturo in zvok v stilu harmonike. Sploh v našem prostoru, kjer je harmonika zelo v ospredju in prepoznavna, so tudi teme lahko hitro klišejske. Tu uspeva Andreju narediti nekaj zanimivega z zvokom harmonike.
IZ: Harmonika je tudi zelo stereotipiziran inštrument pri nas sploh zaradi turbofolka, ki je nastal vzporedno z narodno-zabavno glasbo. Veliko ljudi nas je že vprašalo, kako to, da imamo harmoniko, saj na posnetku ne zveni tako (smeh). Klavirska harmonika je lep inštrument, samo nekdo jo mora znati igrat.

Zakaj je pomembna vokalna igra? Pri tem mislim na vaše vključevanje večglasja v skladbah.
BU: Mislim, da sploh ni pomembna. Samo je, obstaja. Danijel Bogataj, Matjaž Jakin, Romana Prosenc in jaz radi pojemo. Skupaj se v petju razvijamo. Na začetku je bilo troglasje, zdaj je štiriglasje. Ni niti pomembno, da je vedno zaranžirano k štiriglasju, ampak se nagiba k temu. In ko na odru zapojejo štirje, dobiš nagon, da zapoješ poleg. Štiriglasje ni bilo naštudirano, ampak pride tako kot pes zatuli v luno. Ko je pravi čas (smeh).

Delujete tako, da za vse skrbite sami: od glasbe, organizacije, promocije. Se na koncu izplača trud?
BU: Se. Mi še nismo delali z nobenim posrednikom in tudi še nimamo želje, ker mislim, da če bo prišlo do tega sodelovanja, bo to tako, kot da bi ta človek igral samo neki inštrument. Veliko nam pomaga Pika Dvornik, ki se je samoiniciativno vključila v skupino – za zdaj še ne igra v skupini -, ampak s svojo angažiranostjo z organizacijo koncertov in s svojo prisotnostjo na njih ter skrbijo za "čederobo", prispeva enak del, kot če bi igrala. Je enakovredna komur koli v skupini. Podobno je s fotografinjo Jano Šnuderl in snemalcem Simonom Gašparovičem.

Kateri koncertni prostori vam najbolj ustrezajo? Recimo sobe, kot je v Ziferblatu, kjer boste nastopili 25. februarja, ali kulturni domovi?
IZ: Odvisno od občinstva in energije, ki jo dobimo. Nazadnje smo igrali bolj na komornih – akustičnih koncertih. Naša glasba na posnetkih je bila ustvarjena za to (smeh). Toda trenutno smo skupina, ki potrebuje elektriko. Včasih nas presenetijo kakšni prostori, ki izsilijo iz nas, da spremenimo set.
BU: Tako kot je živa ekipa, se mi zdi, da tudi glasba živi drugače po različnih prostorih. Imamo lepe izkušnje tako iz Gallusove dvorane kot iz manjših prostorov. Povsod se dobro počutimo, le izvedba se spreminja.
IZ: Največja težava je v tem, da tišje, kot igraš, težje je. Skupina mora imeti za sabo veliko vaje, da se lahko prilagaja igranju na različnih lokacijah.

Kako definirate akustiko? Sploh v zadnjem obdobju je veliko interpretacij, kaj je.
BU: Akustika je zelo popularna danes. Je pojem, ki ni zelo natančno definiran.

Kako jo vi dojemate?
BU: Je neposredni prenos od izvora do ušesa. Ali temu podobno občutenje. Akustika je pri nas v prvi vrsti občutek, da je nekaj neposredno. Tudi priljubljenost akustike izvira iz neposrednega stika glasbenika in poslušalca.

Kaj temu doda slovenski jezik? Spomnim se, kako je nekaj let nazaj izjavil en glasbenik, da ne uporabljaj tujega jezika, če ne znaš v njem zapeljati dekleta.
IZ: Slovenščina je pomembna, in to je naš jezik, ki ga govorimo in smo se ga naučili doma. Izražanje v jeziku je popolnoma drugačno, če ga poznaš stoodstotno – jezik je umetnost, ni samo funkcija -, kot če poznaš samo par angleških besed in jih stlačiš na papir v eno kitico.
BU: Izziv je, da si iskren v svojem jeziku, saj ga vsi dobro razumemo. Če nekomu rečeš, da ga imaš rad ali da ga sovražiš, zelo dobro čutiš, kaj to pomeni. S tem se mora soočiti vsak sam. Tudi pri besedilih – če so iskrena – je materni jezik ključni element, da ugotoviš pri sebi, kaj si hotel povedati in da lahko stojiš za tem. In tudi v tem smislu razumem, zakaj je pomembno, da zapelješ dekle v maternem jeziku. "I love you" zleti iz ust mimogrede.
IZ: Ampak ne pomeni toliko, kot če besede izgovoriš v slovanščini.
BU: Tako je. In glasbena scena pri nas izhaja iz tega, da ustvarjajo glasbo v angleškem jeziku tudi zato, ker je težko ostati iskren in še težje povedati kaj v jeziku, ki ga dobro razumeš.

Začetki niso lahki, to je takšna splošna floskula. Kaj pa nadaljevanje? Kdaj postane lažje?
BU: V primeru Čedahučijev so bili začetki razmeroma lahki. Več kot igramo, več je prilagajanja in več energije je treba vlagati v zvezo, ki jo imamo. Začetki niso vedno lahki in tudi naprej ni nič lažje (smeh).

Kaj je najboljša lekcija, ki ste se je naučili v dveh letih obstoja?
BU: Zame je to, da je glasba način komunikacije. Tudi instrumentalna – da se ljudje skozi njo povežemo in smo tudi kot ekipa začutili to, da smo tisti, ki se zberemo na koncertu, in poslušalci, enakovredni in enako pomembni. Drug brez drugega ne obstajamo. V tej enakovrednosti pride do neposrednega stika. Vedno se družimo z ljudmi, katerim igramo. V teh dveh letih se še ni zgodilo, da bi prišli na koncert, odigrali, spakirali in šli domov. Vedno smo šli med ljudi – ali igrat ali na pogovor.
IZ: In mislim, da občinstvo to čuti. Vidi, da nismo skupina, ki živi na plakatu. Drugače čutijo in vidijo, da si nekdo, ki jim je enak. Ni višje filozofije in to zelo poudarjamo. Vedno se dogaja, da po koncertu – ko nastopajo s simfoniki in Galom – igramo še akustično v avli. Takrat zraven sebe vidiš in čutiš, tako kot ljudje vidijo tebe in inštrumente.
BU: Gre za pretok energije: energijo, ki jo dajemo, dobivamo nazaj od ljudi, ki poslušajo. In zdi se mi, da znamo to vedno bolje začutiti. Zgodi se mi, da opazim nekoga, ki gleda na uro v deseti vrsti. Ampak ni mi ga treba gledati, da to vem. Glasba odpira dojemljivost, da lahko vidimo, kje so ljudje. Jih začutimo in se odzovemo. Včasih so naši nastopi zelo nedolžni: lepe pesmi, balade, romantike, včasih pa res "žgemo" bolj kot kakšna rockovska skupina, ki je za to mišljena. Odvisno, kje smo mi in kje je občinstvo tisti večer.
IZ: Zgodilo se je, ko je bilo na nastopu pet balad in je rekel Blaž: "No, zdaj pa nekaj nenavadnega." In občinstvo je kar prestrašil naš ostrejši zvok, saj tega niso pričakovali (smeh). Ko ustvarjaš glasbo, sam sebe raziskuješ. Če imaš svobodo raziskovanja, delaš dobro glasbo.

Torej je deseti, enajsti, dvanajsti … član skupine poslušalec?
BU: Vsekakor. Včasih jim celo damo inštrumente.

Bi jim prepustili tudi vlogo 'frontmana'?
AI: K temu se spodbuja. In se dogaja.
BU: Je pa res, da še nihče ni prišel na oder in rekel, da bi namesto mene odpel.