Zasedbo sestavljajo Katja Zinrajh, Jure Pišek, Taja Islamovič, Gašper Bračič in Jure Kovačič, letos pa so se kljub rosni starosti predstavili tudi mednarodnemu občinstvu na festivalu InMusic. Sicer so nastopili v precej neugodnem terminu in bili razočarani nad pomanjkanjem priložnosti za mreženje, vseeno pa so hvaležni za priložnost.

V kratkem pripravljajo prav posebno, morda malenkost netipično turnejo. In sicer Tour De Kauch, v sklopu katere bodo koncertirali kar po stanovanjih, ljudje pa jim bodo za en večer posodili svoje dnevne sobe.

Poleg turneje si želijo izdati še kakšen videospot ali dva, pripraviti akustično različico prvenca, hkrati pa pripravljati material za drugo ploščo – predvsem single, katerih bi se, kot pravijo, v sklopu prve plošče lahko lotili bolje.

Več si lahko preberete v spodnjem pogovoru s Tajo Islamovič.

Zasedba se je v zadnjem času med drugim ukvarjala tudi z žanrskimi razhajanji. Foto: Timi Prelog

Kdo so Infected danes v primerjavi z Infected, ki so zmagali na Špil Ligi?
Joj, od tega so zdaj v bistvu že slaba tri leta. Stvari so se zelo spremenile. Mi smo skupina, ki prihaja s Ptuja in takrat je bil za nas to ogromen dosežek, ampak morda nismo vedeli najbolje, kako ga izkoristiti. Ko smo se malenkost razkropili, predvsem jaz, ko sem začela študij v Ljubljani, malenkost bolj vidim, kako stvari delujejo v glasbenem poslu. Zdaj znamo bolj izkoriščati vse možnosti in to, kar nam je ponujeno. Skozi glasbo, ki jo ustvarjamo, smo zelo zrasli, v tem času smo tudi izdali album z naslovom Kolaž. Res se trudimo, da z glasbo čim bolj izžarevamo sebe.

Štejete zmago kot pozitivno ali ste morda pričakovali preveč?
Mi smo bili na res veliko natečajih. Leta 2014 smo začeli ustvarjati in prva priložnost za nas je predstavljalo ravno to. Kot mlada zasedba ne dobiš kar tako koncerta, zato smo začeli v Mariboru na Drugstocku in smo zmagali tam, potem smo bili še na treh natečajih in sledila je Špil Liga. Ja, ustvariš si neka pričakovanja in se mi zdi, da kratkoročno so neka dogajanja – intervjuji, koncerti, nagrade, ki so v sklopu natečaja, pozneje pa vse skupaj potihne. Njihova slabost je po mojem mnenju to, da se potem ne dela na tem zmagovalcu, da bi se iz njega naredilo slovenskega perspektivnega glasbenika. To jaz pogrešam. Je pa res, da mora vsak bend sam najti načine, kako to izkoristiti. So skupine, ki nikoli niso bile del tega, nikoli niso bili zmagovalci, pa so iz sebe znali nekaj narediti. Pri nas je velikokrat to težava, da “ne rinemo” in raziskujemo sami.

Se vam zdi, da ste v veliki prednosti, ker ste tako mladi in ste močno vešči družbenih omrežij?
Mogoče malo, ampak vseeno ta družbena omrežja, kakor se lepo sliši, je težko dosegati občinstvo. Težava je vse to uporabljati – v smislu delati prave vsebine, da ljudi zanima, da dobiš nove oboževalce. Moraš biti inovativen in uporabljati drugačne pristope. Smo pa vseeno eni najmlajših na sceni, ki tako resno ustvarjajo, tako da od zdaj in v naslednjih nekaj letih moramo to res dobro izkoristiti ter narediti nekaj malo večjega in delati na prepoznavnosti.

Bi rekli, da so družbena omrežja najboljši način za doseganje prepoznavnosti?
Ti lahko narediš dogodke na Facebooku, vseeno pa moraš znati pritegniti ljudi, da dejansko pridejo na tvoje koncerte, in čeprav smo mi koncertirali po nekih prizoriščih, se mi zdi, da ravno s koncerti te ljudje vidijo, si te zapomnijo, te všečkajo na Facebooku in pridejo še na kakšen koncert, poslušajo na YouTubu … Družbena omrežja so eden izmed načinov za pritegnitev ljudi, potem pa je vseeno treba delati na tem, da jih nekako stalno zabavaš in se vračajo. Bolj koncerti kot družbena omrežja.

Med drugim bi v prihodnosti radi album predstavili tudi v akustični preobleki. Foto: Rok Zorc

Zakaj imate angleško ime, čeprav poudarjate, da se že od začetka bolj domače počutite v slovenskih besedilih?
Ime je nastalo zelo spontano. Mučili smo se, kakšno ime si naredi. Na začetku smo ustvarjali v drugačni zasedbi – z drugo pevko in pod drugim imenom – potem pa smo se vseeno odločili za bolj resno glasbeno pot in težava je izbrati ime, saj je to tisto, kar te najbolj predstavlja. V bistvu je nastalo iz igrice, ki jo je takrat igral bobnar, v kateri je pisalo, da si okužen (“infected”). Iz tega smo izpeljali, da smo mi okuženi z glasbo. Besedila pa so v slovenščini, ker si moraš najprej na slovenski sceni ustvariti neko ime, da te ljudje spremljajo, potem pa tujina. So nas pa potem slovenska besedila kar potegnila. Naša pevka zelo rada ustvarja v slovenščini. Prava redkost je konec koncev, da se znaš tako spretno izražati skozi slovenska besedila. Bili so neki dvomi, ali je ime pravo, sploh v zadnjem času. Morda pa bomo kdaj začeli ustvarjati v angleščini, ideja je že, tudi nekaj besedil je že v angleščini.

Kako bi opisali svoje glasbeno poslanstvo?
Jaz ne bi rekla, da imamo neko vizijo biti zelo prepoznavna skupina v Sloveniji. Začelo se je res iz tega, da imamo vsi zelo radi glasbo, da v tem uživamo, da se izrazimo. Da so morda tiste tri ure, ki jih imamo za vaje, nekakšen pobeg od vsega skupaj, da se malo sprostiš. Je pa to zdaj prišlo do neke točke, ko lahko to svojo idejo, občutke deliš tudi z drugimi. Tako da verjetno to, da svoje mnenje, cilje, občutke skozi skladbe in besedila delimo z drugimi. Če bomo kdaj od tega lahko živeli, bo super, ampak glede na žanr in celotno slovensko sceno se mi sicer zdi to malo težje, ampak okej. Zdaj nam je cilj predvsem ustvarjati, delati in se preprosto rečeno imeti fajn.

Ste mnenja, da imajo skupine, kot so Dan D, Big Foot Mama, Siddharta in podobne, že naslednike na sceni? Sploh je kdo takšen, ki bi do te mere izstopal?
Ja. Se mi pa zdi težava, da se jih zatira. Jaz našo sceno vidim tako, da se konstantno poudarja ene, torej naštete, kot da so oni edini, ki napolnijo prizorišča. To je sicer dobro za organizatorje, ker bodo vedno najemali njih, in ne mladih bendov, ki so enako perspektivni, imajo potencial, da nekoč postanejo tako velik bend. Se mi pa zdi, da je kar nekaj mladih bendov, ki so zelo perspektivni, ki prav tako polnijo. Zdaj so mi na pamet padli, denimo, Lumberjack, Joker Out. To sta dva benda, ki res že dolgo delata in se trudita. Mi se res vsi trudimo, ampak je loterija. Si pa mlade skupine med seboj ogromno pomagamo – če denimo ena skupina uredi koncert, zraven povabi drugo za podporo. To mi je pri nas res všeč.

Turnejo ste si zamislili precej drugače, kot smo morda sicer vajeni pri mladih bendih, in sicer ste se odločili za koncertiranje v dnevnih sobah. Od kod ideja za kaj takšnega?
V bistvu se je vse skupaj začelo, ko smo bili del subkulturnega kavčfestivala – festivala, kjer se koncerti, gledališke predstave … zgodijo po stanovanjih. Nas je to tako navdihnilo, ker imamo res radi akustične različice, nekateri pravijo tudi, da nam celo bolj leži, ker glasba in besedila toliko bolj pridejo do izraza. Potem pa smo rekli, zakaj ne bi naredili takšne turneje, kjer gremo dejansko po slovenskih stanovanjih. Uredili smo si osem stanovanj po Sloveniji, osem ljudi nam je odstopilo njihove dnevne sobe, ki jih bomo za en večer spremenili v koncertna prizorišča. Vse bo akustika, predstavili bomo svoj album. Začnemo v Kopru, končali pa bomo v Ljubljani, in sicer v Dnevni sobi – tukaj ne bo stanovanja, ampak lokal, ker je vseeno zaključek in si želimo, da bi privabili več ljudi.

Foto: Gregor Ravnik

Kaj je glavni cilj te turneje?
Najzanimivejše je to, da gremo v stanovanja, ki so omejena z vidika številčnosti, vstop na čisto vse dogodke je prost, delamo iz lastnih sredstev, ker bi se radi res predstavili in dobili bazo ljudi. Na začetku je treba veliko vložiti, da se ti nekoč nekaj povrne. Zaradi tega imamo tudi vnaprej prijave, ker je številčno omejeno. Cilj je, da zapolnimo vsa prizorišča, ki smo si jih zadali, svoj album predstavimo še v akustični različici. Vse skupaj se bo tudi snemalo in bomo po koncu turneje morda izdali akustično različico albuma. O tem smo že razmišljali, ker bomo skladbe vseeno drugače zapakirali. Velikokrat je tako, da greš na akustični koncert, zaigraš praktično enako, kot je izvirna verzija, tukaj pa se bomo vsega skupaj lotili drugače. Verjetno bo med turnejo nastal tudi kakšen videospot, pripravili pa smo tudi posebno promocijo turneje. S starinskim kombijem se bomo za nekaj dni podali po Sloveniji, v vseh mestih, kjer bomo nastopali, bomo postavili kavč, in pripravili kratke promocijske videoposnetke.

Kako ste zadovoljni z izkušnjo na InMusicu, glede na to, da ste nastopili v praktično najmanj ugodnem terminu?
Nekaj ljudi je bilo. Tudi od samih organizatorjev smo dobili odziv, da je bilo za prvi dan in uro, ki smo jo imeli – to je bilo vseeno ob petih popoldne, ko se vrata praktično šele odprejo – smo imeli zelo veliko občinstva. Ampak to si je treba predstavljati, da tudi če je na tako ogromnem prizorišču petdeset ljudi, je videti, kot bi jih bilo pet. Tako je bilo tudi pri nas, ampak smo si to vzeli kot dogodivščino. Je pa bilo to za nas vseeno nekaj velikega, ker smo dobili priložnost, da se prvič predstavimo v tujini. Iz tega vidika smo zelo veseli, ker so nas vseeno hrvaške medijske hiše oziroma glasbene založbe izbrale met top 5 slovenskih bendov, ki bi lahko zastopali Slovenijo na glavnem odru. Potem pa seveda naši podporniki, ki so nam pomagali pri dosegi cilja. Mi smo se res pripravili na festival tudi iz tega vidika, da bi sebe predstavili – s seboj smo vzeli plošče, vizitke … Da bi se predstavili tudi hrvaškim medijem in morda dobili kakšno recenzijo. Ampak mi in še dva benda smo bili praktično ločeni od tistega pravega zaodrja, kjer so bili zbrani tudi mediji in tako res nismo imeli neke možnosti svojega materiala predati njim. Smo se pa vseeno imeli zelo dobro. Družili smo se z MRFY in Koala Voice in z njimi tudi nekaj igrali, s čimer smo pridobili tudi nove oboževalce.

Torej bi rekli, da ste s pomočjo InMusica dobili nekaj oboževalcev, ne pa stikov iz glasbene industrije?
Tako. Je bilo fajn, res pa ni bilo tega, da bi zdaj imeli kakšne stike, da bi dobili kakšen koncert ali recenzijo. Malo smo bili razočarani, ampak vseeno je bila dobra izkušnja.

Kolaž česa v vaši karieri predstavlja teh deset skladb na vašem albumu?
Ravno pred kratkim nam je oboževalec poslal tri strani dokumenta z obrazložitvijo, zakaj se njemu zdi, da je Kolaž konceptualen album. Mi o tem praktično nismo razmišljali. Ko sem jaz vse to prebrala, se mi zdi, da nas je v mnogih stvareh močno prepoznal. Celoten album je povezal z rdečo nitjo – konec koncev je res mogoče, da je bila v ozadju, pa se je morda nismo zavedali. Pri nas je zanimivo, da besedila nastajajo vzporedno z inštrumentalnim delom oziroma morda celo pozneje. Zaradi tega je velikokrat vse skupaj dobro povezano, si oba dela sledita tudi na čustveni ravni. Lahko bi rekli, da je Kolaž naše odraščanje oziroma odraščanje nekega otroka, ki ga skozi celoten proces stvari mučijo, je nezadovoljen s svetom, s samim seboj … Nekaj, skozi kar gre vsak mladostnik in potem to odraščanje. Recimo predzadnja pesem Baby, za katero mi pravimo, da govori o Ptuju, bi lahko rekli, da je tudi neki pogled nazaj – kako je bilo nekoč in kako je danes. Zdi se mi, da smo napisali konceptualen album brez vsakršnega zavedanja.

Zasedba je letos odprla festival InMusic. Foto: Marko Alpner

Je bil doseg občinstva s prvencem takšen, kot ste pričakovali, ali ste si želeli več?
Osebno bi rekla, da smo album izdali prehitro. Od začetka je bila želja izdati album, ne EP-ja, ampak dolgometražni album. Temu smo tudi sledili in ker delujemo v sklopu društva, smo od vseh koncertov pridno zbirali denar, da smo zbrali dovolj veliko vsoto in šli lahko v studio oziroma si to privoščili. Morda je bilo vse preveč hitro in bi morali najprej koncertirati, si nabrati občinstvo, ki si ga zdaj, ko predstavljamo album, ker bi potem samodejno tudi več ljudi dosegli. Več ljudi bi imeli tudi na samih koncertih, zaradi tega se mi zdi prehitro in ker morda nismo dosegli takšnega občinstva, kot smo si želeli. Vseeno pa, ko vlagaš toliko truda v album in vidiš izdelek, pričakuješ, da bo tudi od medijev in drugih prišla malo večja podpora. Kolikor gledamo mi, veliko bendov, ki se nam ne zdijo tako kakovostni, pride do izraza. Ne vem, po kakšnih poteh sicer, ampak s te strani smo bili malenkost razočarani. Je pa to še ena stvar, ki te samo še dodatno žene, da si želiš biti še boljši in razmišljaš o novih stvareh. To delamo zdaj, ko dejansko že pripravljamo material za drugo ploščo, ki pa ji bomo dali svoj čas, da vse izpilimo in prej izdamo single. Prvič smo singel predstavili en teden pred izidom plošče, kar je absolutno premalo vmesnega časa.

Omenjate, da ste album izdali prehitro, čeprav ste si za ustvarjanje vzeli kar nekaj let.
To je bilo s stroškovnega vidika. Bili smo v takšni situaciji, da smo si vsi, ki smo delali, takrat morali kriti kakšne druge stroške. Posneti album je velik strošek, sploh če hočeš to narediti dobro. Mi si ga takrat, da bi delali iz lastnih financ, nismo mogli privoščiti. Zaradi tega je šlo morda še toliko več časa, ker smo čakali, da se nabere dovolj denarja, pa tudi malo omejitve doma – šola in podobne, tudi premalo smo vedeli, da bi dali skladbe v javnost že prej, čeprav smo jih imeli posnete. V tistem času, ko smo snemali ploščo, bi lahko predstavili več singlov. Prehitro pa zaradi tega, ker nismo dosegli tistega, kar smo pričakovali.

Ali niste imeli nobenega glasbenega zaveznika, na katerega bi se lahko obrnili, da bi vam pomagal?
V bistvu ne. Saj imaš glasbene prijatelje, ne pa nekoga takšnega, ki bi iz nas rad kaj naredil oziroma nam dal kakršne koli nasvete. Ptuj je vseeno proti temu v Ljubljani precej drugačen, in jaz sem imela to srečo, da me to zanima in sem se nekim stvarem priključila, kar se glasbenega posla tiče, da sem videla, kako vse skupaj deluje, in lahko zdaj tudi pri nas to implementiramo. To je bila ena slabost, ki smo jo naredili, zdaj pa računamo, da smo vseeno dovolj mladi, da prihodnjič malo drugače naredimo stvari. Saj vedno rečejo, da gre prva plošča mimo. Če se je bodo spominjali čez ne vem koliko let, super, če ne, pa bomo drugo naredili toliko boljšo.

Ste imeli v času, odkar ste bend, kakšno resno negativno izkušnjo?
V bistvu smo imeli neka nihanja znotraj samega benda, kar potem izžarevajo tudi skladbe. Neko odraščanje posameznikov, ko se iščeš, ne veš, kam pripadaš, ravno v času, ko smo se razhajali žanrsko in nismo vedeli, v kakšnem slogu naj ustvarjamo. Potem, hvala bogu, odrasteš in malo drugače gledaš na stvari. Ugotoviš, da čeprav se žanrsko razhajaš, lahko delaš neki čisto tretji žanr, v katerega bo vsak dal delček sebe. In ravno to počnemo zdaj, da nas je težko definirati. Mi sicer pravimo, da smo alternativni rockerji, ampak to je zelo širok spekter. Da bi imeli pa kakšno res slabo izkušnjo, pa ne. Razen enkrat nismo dobili plačila za koncert, to je pa tudi vse.

Če bi lahko na odru stali s katerim koli glasbenikom, koga bi izbrali?
Od slovenskih smo se pogovarjali ravno v soboto, ko smo se peljali na koncert – res bi si želeli igrati z Dan D, ker so nam od slovenskih glasbenikov praktično najbolj všeč. Z Big Foot Mamo in Mi2 smo že, s Siddharto bi si želeli, ampak Dan D je pa tisto prvo. Od tujih pa je zelo težko izbrati … Catfish and the Bottlemen so meni osebno najbolj blizu trenutno. Kot bendu pa ne vem, nam je bilo pa res super na InMusicu, kjer smo slišali toliko različnih glasbenikov.