Njihova glasba, v kateri lahko slišimo močne basovske linije, izraža angleško-ameriški vpliv oziroma vpliv glasbe, s katero so odraščali. Foto: Arhiv izvajalca

Skupino sestavljajo pevec Alan, basist Toni, bobnar Robert in kitarist Matic, svoje izkušnje pa so v preteklosti nabirali v zasedbah Don Mentoni Bend, Prisluhnimo tišini, Gušti in Polona ter Via Ofenziva.

Pevec Alan je za MMC poudaril, da se tega projekta niso lotili, ker bi na slovenskem trgu iskali nišo in bi želeli ustvarjati točno takšno, njej ustrezajočo glasbo, temveč to delajo predvsem zato, ker so zadovoljni, da stojijo tako za svojo glasbo kot za besedili.

V letu 2018 so imeli približno deset koncertov, od tega je bil največji nastop na Ritmu mladosti v ljubljanskih Stožicah. Čeprav se ta številka zdi majhna, pa je to za njih čisto dovolj, saj poudarjajo, da jim od tega ni treba živeti, temveč to počnejo zaradi veselja do glasbe.

Več si lahko preberete v spodnjem pogovoru.


Kaj bi rekli, da je tista glavna stvar, ki vašo zasedbo razlikuje od preostalih, ki si v Sloveniji želijo uspeti?
Dobro vprašanje. Mi se tega nismo lotili z namenom, da bi bili različni, mi preprosto delamo glasbo, ki pride iz srca, in zdaj, ko je naš prvi produkt, torej ta plošča, narejen, bi rekli, da naša glasba odraža ta neki angleško-ameriški vpliv – glasbo, s katero smo odraščali. Mislim, da na slovenski sceni tega v takšni obliki ni. Nismo se tega lotili tako, da bi rekli, zdaj pa vidimo neko luknjo na slovenskem trgu in dajmo ustvarjati takšno glasbo. To delamo predvsem, ker smo zadovoljni, da stojimo tako za našimi besedili kot za našo glasbo. Brez tega, da verjamemo v to, kar igramo, to ne bi bilo to.

Kakšen je vaš čudoviti dan?
Amazing day je nekako čudovit, ampak hkrati tudi nenavaden dan. Govori o tem, da je treba uživati tudi v majhnih stvareh. Da se, ko čez pet let pogledamo nazaj in se spomnimo samih takih lepih trenutkov, ki pa so majhni – kakšna druženja s prijatelji ali partnerjem oziroma partnerico ‒ tisto nekaj, kar nas naredi vesele, nas izpolni.

V vaši skupini je združenih več različnih generacij. Se je zaradi tega med seboj laže povezati ali je morda teže?
Jaz ne vidim, da bi bile tukaj neke različne generacije. Če pogledamo po letih, mogoče ja, sicer pa smo vsi odrasli ob poslušanju podobnih glasbenih skupin, vsi smo igrali po različnih skupinah, tudi po energiji smo si zelo podobni in se družimo tudi v prostem času. Sploh ne opažam neke razlike tukaj.

Njihov cilj ni, da bi se z glasbo preživljali, ampak jim predstavlja predvsem veselje. Foto: Arhiv izvajalca

Po kakšnem ključu izbirate single, ki jih želite izpostaviti pred preostankom skladb na studijskem izdelku?
Preposlušamo skladbe in neki ožji izbor naredimo že sami, tisto, kar čutimo, kar nam je lepše igrati, in morda po izkušnjah tudi tiste, ki so morda bolj prijazne za radijsko predvajanje. Potem pa s prijatelji ali kakšnimi glasbenimi uredniki damo na mizo tri ali štiri skladbe in vidimo, katera skladba bi bila prva, katera bi bila naslednja in tako naprej.

Kakšno je po vaših izkušnjah stanje z radijskimi postajami? Kako težko je priti zraven?
Val 202 nam je zelo naklonjen, so zelo odprti. Že na prvi klic smo se dogovorili tako za intervju kot za predvajanje, tako da so zelo odprti tudi za glasbo, ki ni v slovenskem jeziku. To jih nič ne moti. Sicer pa so radijske postaje, kar je tudi pravilno, osredotočene na svojo ciljno skupino poslušalcev in vrtijo glasbo, ki jih najlaže doseže. Naša glasba je morda najbolj primerna za že omenjeni Val 202, ostali pa imajo drugačne preference, s čimer ni čisto nič narobe.

Ali material za skladbe črpate iz lastnih izkušenj ali raje pustite, da vas ustvarjalni proces ponese kamor koli?
Najprej pišemo glasbo in od desetih skladb na albumu sva za osem osnutke napisala jaz in moj basist Toni. Skupaj sva nekako ustvarjalni tandem, dve pa sem napisal sam, ker gre za bolj osebni skladbi. Najprej se lotimo glasbe, med seboj se dopolnjujeva. Težko je opisati, kako nastane glasba. Spomnim se, kako je enkrat rekel Keith Richards, da ne gre za to, da ti iščeš pesem, ampak moraš pustiti, da ona najde tebe. Nekaj poskusiš, oblikuješ in potem nekaj nastane. Besedila pa pridejo naknadno, tako nam je laže delati. Besedila vsa pišem jaz in tukaj navdih pride iz stvarnih dogodkov iz mojega življenja, so sicer malenkost prilagojena, da bolj "pašejo" na glasbo, ki smo jo ustvarili. Ampak ja, glasba je nekako tisto, kar pride prvo, potem pa so šele besedila.

V letu 2018 so imeli približno deset koncertov, vendar pravijo, da je to zanje čisto dovolj, čeprav se morda sliši malo. Foto: Arhiv izvajalca

Za videospot skladbe Again ste izbrali 360-stopinjsko tehniko, kar je v Sloveniji še vedno prej izjema kot pravilo. Kako je prišlo do tega koraka naprej?
V bistvu je moj dobri prijatelj Aleks, ki je režiser in s katerim sva sodelovala že v preteklosti, prišel na idejo, da bi poskusil nekaj novega in je rekel, dajmo se lotiti 360-tehnike, to je zdaj trend. Tega se je želel lotiti kot eksperiment in smo rekli, dajmo si vzeti prost dan in poskusiti kaj posneti, morda pa uspe. In v bistvu smo z rezultatom zelo zadovoljni. Tisto, kar smo posneli, je več, kot smo si kadar koli mislili, da bo nastalo. To si lahko na kanalu YouTube pogleda vsak. Tisti, ki ima VR očala, pa se bo v to lahko še bolj vživel. Tako da ... slučajno je uspelo, ampak smo zadovoljni, da je nastal tak, nov projekt.

Prvenec ste izdali neodvisno. Si prizadevate, da bi si za prihodnje projekte našli založbo, ki vas bi vzela pod okrilje, ali vam je všeč tako, kot je?
Za vsako ceno založbe ne iščemo, nam je v redu tudi, da smo neodvisni, smo pa odprti za kakšne priložnosti. Nekatere založbe smo že kontaktirali, naša glasba sicer ne sodi v profil, ki ga oni promovirajo, tako da se nismo dogovorili, ampak to ne pomeni, da nismo odprti, da bi nas kakšna založba vzela oziroma da bi s kom sodelovali, da še več ljudi sliši našo glasbo, kar je seveda naš glavni cilj.

Bi torej rekli, da so bolj kot vi za nove priložnosti zaprte slovenske založbe?
Ne, ne bi tako rekel. Težko govorim o tem, kako razmišljajo oni, lahko govorim samo o tem, kako razmišljamo mi. Mi pa smo odprti. Bolj je stvar v tem, da založbe že imajo polne roke dela in se morajo osredotočiti na nekatere stvari, ki jim prinašajo "biznis", kar pa je edino pravilno.

Urban Pulz ‒ Amazing Day

Ste v času delovanja skupine morda opazili, da obstaja labirint birokracije, s katero se kot glasbeniki morate ukvarjati?
Pa ni preveč neke birokracije. Je nekaj obrazcev, ki jih je treba izpolniti, ko se organizira koncert ali pripravlja studijska plošča. Je pa to v današnjem času zelo preprosto, saj lahko vse najdeš na spletu, izpolniš, pošlješ po pošti in s tem zelo hitro zaključiš. Mislim, da je prav, da se stvari prijavljajo in da je vse nekje zabeleženo, da na trgu ne bi nastal kaos.

Kje se po vaših izkušnjah pri ustvarjanju glasbe oziroma plošče najhitreje zalomi?
Pri nas je to pomanjkanje prostega časa. Vsi imamo redne službe in delamo, imamo družine. Laže se je bilo dobiti, ko smo bili vsi v srednji šoli. Ampak smo zadovoljni, da smo s toliko, relativno malo časa, ki smo ga na teden vložili v skupino, v relativno v redu času končali celoten album, in da najdemo čas tudi za koncerte, tako da smo kar zadovoljni. Kje pa se lahko kaj zalomi? Če povem iz preteklih izkušenj z drugimi projekti: če se člani benda ne razumejo, če eden vleče na svojo stran in ostali na neko drugo stran. Če niso skupni interesi, je največja možnost, da se nekaj zalomi. Mi se razumemo in dopolnjujemo, vsem je to, kar počnemo, super, tako da smo za zdaj srečni.

Koliko časa oziroma energije namenite promociji in trženju?
Premalo (smeh). V bistvu namenimo toliko časa, kot ga lahko najdemo. Z iskanjem koncertov se ukvarjamo vsi, za kakšen resnejši pristop k temu pa bi bilo najbolje imeti nekoga, ki je profesionalen, to obvlada in ima tudi čas, mi pa se lahko posvetimo zgolj glasbi. Nam je pa to za zdaj predvsem v veselje in nam je v redu tudi, če to urejamo sami. Bi bilo pa fajn, če bi to še okrepili in bi kdo prinesel še svoje znanje zraven.

Kako težko je po Sloveniji dobiti priložnosti za koncerte?
Nekje je zelo preprosto, spet v drugih klubih pa se nam dogaja, da večkrat pišemo oziroma kličemo in še vedno ne dobimo nobenega odziva. Tako da nekega pravila ni. Nočem nobenega imenovati, ker ne bi bilo pošteno, ampak se da dobiti koncerte, vendar je treba biti vztrajen in klicati ljudi. Ko dobiš prvi koncert, je za drugega že laže.

Zakaj besedila v angleščini? Se v tem jeziku laže izražate ali gre zgolj za željo po večji prepoznavnosti?
Angleščina nekako "paše" zraven naše glasbe. Poskusili smo pisati tudi v slovenščini in hrvaščini, vendar nam eno z drugim najbolje zveni ravno v angleščini. Ne gre za nič drugega.

Se laže najdete v baladah ali v bolj energičnih skladbah?
Mislim, da mora obstajati ravnovesje. Na tem albumu je veliko hitrejših pesmi in bolj energičnih, je pa tudi nekaj počasnejših ... to mora biti tako kot v življenju – ravnotežje vsega, drugače postane preveč monotono.

O novem albumu za zdaj še ne razmišljajo, bodo pa ustvarjali novo glasbo. Foto: Arhiv izvajalca

Kako gledate na mlajše generacije slovenskih glasbenikov oziroma ali se opazi, da se določenih stvari lotevajo drugače, kot se jih morda vi?
Ne vem, kako se jih lotevajo (smeh). Opazim samo tiste, ki so uspeli priti na površje in so zdaj postali prepoznavni. Koala Voice so mi recimo padli v oko in uho. Slučajno sem jih nekaj let nazaj videl, kako so igrali na ulici in so bili posebni. Mislim, da so iskreni v tem, kar počnejo, se tudi vidi, da verjamejo v glasbo in sporočilo. Tudi na odru se vidi, da v tem uživajo, in to je najpomembnejše. Težko pa mi je posplošiti to razliko med mladimi in starimi, saj mislim, da je to odvisno od benda do benda oziroma od posameznika do posameznika in ne od neke posamezne generacije.

Lahko rečete, da je vaš končni zvok že izoblikovan, ali lahko na novem albumu pričakujemo spremembe?
Bomo videli, kaj bo prinesel prihodnji album. Mislim, da se zvok razvija, in verjetno bo kaj drugačnega, bomo pa zagotovo tudi en del tega prepoznavnega dali tudi tja – to so glasne kitare, močen bas in boben, glasna ritemska sekcija, tudi kombinacija liričnega in dramskega vokala, spremljevalni vokali. To mislim, da bo ostalo. Tudi že na tej plošči niso vse skladbe nastale hkrati, ampak je bilo razdeljeno v dve fazi, zato je teh drugih pet skladb že malenkost drugačnih od prvih petih. Lahko pričakujemo, da se bo naša glasba razvijala.

Ne boste pa skočili v popolnoma drugačen žanr?
Ne, to pa ne (smeh). Dvomim, da se bomo lotili kakšnega reggaeja. Mislim, da je tisto, kar delamo mi, definirano z nekim alternativnim rockom, tukaj se počutimo domače, se lahko iskreno izražamo.

Alan pravi, da je dobro vzdušje laže ustvariti v manjših prostorih, od domačih mladih zasedb pa kot primer dobre prakse izpostavlja Koala Voice. Foto: Arhiv izvajalca

So vam všeč konceptualni albumi ali se raje v celoti prepustite toku ustvarjanja, da vas ponese kamor koli?
Všeč so mi konceptualni albumi, rad jih poslušam, mislim pa, da ne smejo biti sami sebi namen. Da si ne rečemo, dajmo pa zdaj narediti konceptualni album. Mislim, da če slučajno glasba teče iz ene skladbe v drugo in je zgodba povezana, je to fajn, če tako uspe. So pa takšni albumi redkejši in pomembno je, da niso prisiljeni. Všeč mi je bil eden od skupine Dream Theatre, benda, ki sem ga poslušal, ko sem bil mlajši: naredili so tako, da teče iz ene skladbe v drugo, kar se mi zdi fajn. Tudi Foo Fighters so naredili konceptualni album iz različnih mest v obliki roadtripa, ampak to bi bil lahko tudi nekonceptualni album in bi za moje pojme enako funkcioniral. Predvsem, pomembno se mi zdi to, da je glasba iskrena in dobra, pa če je to konceptualno ali ne.

Urban Pulz ‒ Again (360 ° Music Video)

Kaj vam je pomenil nastop na tako ogromnem dogodku, kot je Ritem mladosti?
Ena super izkušnja. Poslušalo nas je največ ljudi do zdaj, čeprav se dvorana še zdaleč ni napolnila, ker smo nastopali kot prvi. Ampak fino je imeti izkušnje tako iz manjših klubov kot iz večjih dvoran, tako da smo odprti za vse možne kombinacije.

Kakšno je bilo tam vzdušje v primerjavi z drugimi vašimi koncerti, glede na to, da dvorana Stožice še ni bila polna?
Vzdušje je laže narediti v manjšem prostoru, to opažam tudi pri že uveljavljenih bendih, ker jih je tudi meni lepše poslušati na manjšem odru kot na stadionu. Tako da jim moram čestitati, da tudi na stadionu lahko ustvarijo takšno vzdušje. Mi imamo do nastopa enak pristop, če je pod odrom en sam človek ali pa je vse nabito polno. Se nam je pa laže sprostiti, če dobimo odziv od več ljudi pod odrom.

Če potegnete črto pod leto 2018 ‒ kako bi ga za vaš bend označili kot celoto?
Pa super! Izdali smo album, imeli smo približno deset koncertov, kar se ne sliši veliko, je pa približno eden mesečno, kar je tudi fino za naše razmere, ker nam od glasbe ni treba živeti in nam je to predvsem strast. Pridobili smo nekaj prepoznavnost, zdaj pa gremo naprej v leto 2019 iskat nove koncerte, ustvarjat nove skladbe.

Je vaš cilj to, da bi od tega kdaj živeli?

Ne, to ni naš cilj, temveč to, da naredimo v glasbi nekaj, za čimer lahko stojimo. Radi bi ustvarjali dobro glasbo in v tem, kar počnemo, uživali. To, da živiš od tega, ne sme biti cilj, ker bi potem morali narediti različne kompromise, za katere je zdaj fino, da nam jih ni treba.

polona.brajkovec@rtvslo.si