Gutti naj bi v islandskem jeziku pomenilo 'deček'. Peterica (na sliki ni bobnarja Damjana Lebeničnika) je sicer deška leta že davno prerasla, a ime si jim je pač priljubilo in so ga obdržali. Foto: Matevž Paternoster
Gutti naj bi v islandskem jeziku pomenilo 'deček'. Peterica (na sliki ni bobnarja Damjana Lebeničnika) je sicer deška leta že davno prerasla, a ime si jim je pač priljubilo in so ga obdržali. Foto: Matevž Paternoster
Rok Erjavec: Vokal, klaviature. Foto: Matevž Paternoster
Simon Fugina: kitara. Foto: Matevž Paternoster
Blaž Jovanović: bas. Foto: Matevž Paternoster
Vojko Šintler: kitara. Foto: Matevž Paternoster
Guttiji na Utripu poletja v Litiji. Foto: Gutti
Na Gutti so vplivale številne skupine, od Smithsov do Joy Division, od britpopa do Interpola. Foto: Gutti

Petčlanska zasedba z bazo v Litiji je svoj prvenec All Eyes on You izdala pred dobrimi tremi leti, nato pa se s singloma This Love in Oceanlikes prebila na rotacijo MTV Adria ter na Popevko tedna na Valu 202.
Od tipične slovenske "rock" ali "alter rock" skupine fante loči kar precej. Pojejo zgolj v angleščini. Njihov zvok in slog sta bila ob izidu albuma leta 2008 za slovenski prostor nekaj novega, (pre?)sodobnega. Niso pristajali na kompromise, s pomočjo katerih bi njihova glasba morda lahko postala bolj do "radiev prijazna", bolj pop, bolj ... glasbeni gostje pri Mariu.
A vseeno so jih pravi ljudje opazili - in presodili, da je točno ta njihov "nekomercialni" (za slovensko pojmovanje) slog tisti, kar potrebujejo pred Klaxonsi. In tako jih boste lahko v soboto popoldne videli in slišali na Glavnem trgu v Mariboru.
Pogovarjali smo se s pevcem Guttijev, Rokom Erjavcem.


Na Žuru z razlogom se bodo predstavile le tri skupini iz Slovenije. In ne, da bi bila država ravno neka valilnica glasbenikov, ki bi ustrezali namenu in dogodku, a konkurenca je vseeno morala biti precejšnja. Kako ste sploh prišli zraven?
Imamo to slabo ali pa dobro lastnost, da se zelo neradi ponujamo naokoli. Se pravi, so se organizatorji na nas obrnili sami, kar se nam zdi tudi prav. Kako so slišali za nas? Verjetno tako kot po navadi: dobijo nekaj mogočih predlogov in smo imeli srečo, da smo jim bili všeč.

Je igrati kot ena izmed treh slovenskih predskupin Klaxonsov za vas velika stvar?
Glede na to, da smo zadnje čase manj medijsko navzoči, nas je povabilo precej presenetilo, smo se pa seveda z veseljem odzvali. Če bi rekel, da smo v bendu hudi oboževalci Klaxonsov, bi pretiraval, so nam pa vseeno 'kul' in bomo ponosni, da bomo igrali na istem odru.
Bodimo iskreni, Gutti ste bili pred tremi leti s kritiško dobro sprejetim prvim albumom, dvema spotoma na MTV Adria in medijsko pozornostjo na vrhuncu, a nekako vam ni uspelo izkoristiti trenutka. Če pogledate nazaj, bi lahko določili tisti odločilni trenutek, kjer ste ga "polomili", kjer ste izpustili priložnost za veliki met iz rok?
Verjetno smo mislili, da se bo vse zgodilo samo od sebe, kar se skoraj nikoli ne. Resnica je, da je treba za konkreten preboj zelo veliko delati, mi pač nismo. Poleg tega ti realnost slovenskega glasbenega prostora hitro razbije precejšen del iluzij. In seveda s tem, da imamo komade samo v angleščini, si tudi nismo naredili velike usluge. Nas na radiih ni, izjema je morda Val 202. Ko smo ob izidu prvenca promovirali ploščo in po postajah pošiljali single, smo od enega največjih komercialnih radiev, recimo, dobili odgovor: Vaš komad je super, samo tega žal ne moremo 'rolati' na našem radiu. Podpisan je bil glasbeni urednik. WTF?
Kaj (dobrega ali slabega) ste se Guttiji naučili v teh letih od izida prvenca do danes?
Težko bi rekel, kaj je bilo dobro in kaj slabo, ker vsaka stvar je za nekaj koristna, smo pa vsekakor veliko bolj zreli, z več samozaupanja, izkušnjami, poznanstvi. Še vedno smo na poti, ki smo si jo začrtali takrat, ko smo se prvič dobili na pravi vaji, in dokler bomo v tem uživali, bomo tu. Nismo več najmlajši in stvari ne jemljemo za samoumevne, zato skušamo v vsakem trenutku uživati. Se mi pa zdi, da nas čas šele prihaja. S tem ne mislim na komercialne uspehe in medijsko pojavljanje, temveč na artistično kakovost naše glasbe. Z vsakim novim projektom pride tudi težnja po izboljšanju prejšnjega, po koraku naprej v vseh pogledih.
Glasbeni recenzent Miroslav Akrapović mi je za vas dejal, da Slovenija pred tremi leti preprosto še ni bila pripravljena na tip glasbe, ki ga izvajate vi. Za indie (če bi vas nekako lahko dali v ta predalček) takrat še nihče ni slišal. Je zdaj kaj drugače? Se slovensko prizorišče kaj premika?
Počasi se premika. Počasi, po slovensko. Zdaj imamo Kino Šiška, prostor, kakršnega je Ljubljana krvavo potrebovala. Na RTV-ju je spet nekaj oddaj, ki so namenjene popglasbi in ki se trudijo malce 'updejtati' slovenske glave. Še vedno nimamo nobenega pravega festivala, vsi naši sosedje so tu deset let pred nami, recimo. Primerjajte headlinerje Rock Otočca s headlinerji Szigeta, Frequencyja in podobnih. To je takšna razlika kot med črno-belo in barvno televizijo. Saj ne rečem, posamezniki se trudijo, vem, a vse se vedno začne in konča pri denarju. To je pač problem majhnih. Sicer pa indie ni neka nova zadeva. Indie oz. alternativni rock je tu že skoraj 30 let. Kaj pa so bili The Smiths? R.E.M.? Nismo odkrivali tople vode in je tudi z novo ploščo ne bomo.
Kaj odgovarjate tistim, ki trdijo, da se je rock ustavil tam nekje v 80. letih?
Da ne vedo, o čem govorijo. Sami se sicer nimamo za klasičen rockbend, ker to tudi nismo, ampak se prištevamo med kitarske bende, za katere prav tako vedno znova kakšna pametna buča govori, da so preživeti. Na podlagi česa pridejo do teh trditev? Da med najbolj prodajanimi singelploščami ni več tovrstne glasbe? V top 10 in podobno? Kdo danes še kupuje single? Najstnice, pa še to gre za uradne 'downloade', saj se v fizični obliki stvar ne prodaja več tako kot včasih. Koncerti in turneje rockbendov so še vedno polni. Poskusite dobiti vstopnico za kakšen dober koncert v Londonu – vse je takoj razprodano. Morda se je slovenski rock, pa še to samo mainstream rock, res ustavil v 80. Vseeno pa v Sloveniji obstaja in je obstajalo še kaj drugega kot Šank rock.
V nasprotju z zadnjim Žurom z razlogom bo tokratni v primernejšem terminu za koncert na prostem kot MGMT 27. novembra. Pa mislite, da lahko Klaxonsom, pri nas le dokaj neznanemu bendu, in spremljevalnim skupinam, vključno z vami, uspe ogreti to občinstvo, ki je za množične zabave s koncerti le bolj vajeno izvajalcev tipa DJ Umek?
Absolutno. Kot je rekel Prince: "Bring foot spray, because it's gonna be funky …" Kaj pa vem, bomo videli. Pri nas ima 'folk' še vedno problem noreti na glasbo, ki je ne pozna.
Ko je imela kolegica nazadnje na MMC-ju intervju z vami, je bil eden izmed komentarjev bralcev: "Nekdo pa dobro pozna A. K., da je za "krneki" bend spisala toliko, kot ne bi nikdar za koga drugega." Je to edini način, da uspeš v Sloveniji, morda v glasbenem poslu na splošno? Da poznaš "prave" ljudi?
Danes je tako, da ima vsakdo svoje mnenje, pa če je za to vprašan ali ne, a pustimo to … Poznanstva pomagajo, seveda, mislim pa, imamo čisto vest glede tega. Kot sem omenil že prej, nismo bend, ki bi se rinil v ospredje. Za seboj nimamo nobenega menedžmenta. Vse, kar smo dosegli do zdaj, je plod našega lastnega dela in pa pomoči naših sodelavcev, se pravi producenta, režiserjev obeh videospotov. Vse drugo, kar je prišlo pozneje, je rezultat naravnega odnosa med bendom in mediji, TV- in radijskimi postajami ter drugimi.
Odigrali ste že kar nekaj koncertov v precej različnih kontekstih (Utrip poletja v Litiji, turneja po Srbiji, posebni nastop v sklopu evropske klubske noči v Berlinu, predskupina Gallon Drunk v Ortu, koncertna turneja DeTour z Grimmski, The Tide in Naleen ...). So tokrat priprave kaj drugačne? Intenzivnejše? Je vse skupaj bolj formalno?
Ni velike razlike, se mi zdi. Nekako vse koncerte jemljemo enako. Na nas je, da se predstavimo v čim boljši luči in da se ob tem maksimalno zabavamo.
Kaj pa razlike v občinstvih?
Večinoma je to kar podobno občinstvo, razlika je morda v tem, da na določenih koncertih jo je več, na drugih pa manj. To so ljudje, ki jih glasba zanima, ki sami poskrbijo za to, da odkrijejo kaj novega, potem je pa od nas odvisno, ali smo jih prepričali ali ne. Redko se zgodi, da pride na koncert nekdo po nesreči, vsaj zdi se mi tako.
Zdi se, da je vaš drugi album že celo večnost 'na stand-byu'. Je kako upanje, da ga bomo dejansko dočakali ali je izdati album v Sloveniji preprosto prevelik (finančni) zalogaj?
Album bo, verjetno pa še ne letos. Letos je realneje pričakovati kakšen singel ali dva, odvisno od našega elana. Glasbeno industrijo, globalno gledano, je v letih digitalizacije zajel močan val sprememb, ki se odražajo seveda tudi pri nas. Zapis glasbe na fizičnih formatih je za nekoga preživet, sami pa se še vedno nostalgično spominjamo starih albumov s knjižicami, ki smo jih znali na pamet. Tako da bomo verjetno še vedno izdali album v fizični obliki, ko bo stvar nared, seveda.
Nekaj novega materiala vseeno imate. Ste v zadnjem času našli kakšen nov navdih, nov glasbeni trend ali izvajalca, h kateremu bi slogovno težili, ali ostajate zvesti svojemu glasbenemu izrazu?
Skušamo ostati zvesti samim sebi. Vplivom smo sicer podvrženi vsakodnevno, tako od novih izvajalcev kot tudi starejših zadev, a vseeno pazimo, da ne prestopimo meje, ki ločuje med vplivi v glasbi in oponašanjem.
Niste ravno tipični rokenrol bend, pa vseeno: kdaj je navdih za ustvarjanje največji oziroma kaj v vas najbolj prebudi inspiracijo? Določen dogodek, glasba, alkohol, ženske ...?
Življenje in vse tisto, kar pride z njim. Glede na to, da naša glasba ni ravno veseljaška, so naša največja inspiracija morda temnejši trenutki, v katerih se slej ko prej vsakdo znajde. Kaj pravijo, da mora umetnik trpeti? Ja, za nas bo to verjetno kar držalo.
Kaja Sajovic