V desetletjih človeškega raziskovanja tega majhnega dela vesolja, ki ga poznamo, so astronavti s seboj "tja " odnesli ali poslali zanimiv nabor predmetov. Stvari, ki so dovolj majhne in lahke, da so jih lahko spravili v plovila, s katerimi so se odpravili v vesolje. Nekateri predmeti so imeli za astronavte simbolni pomen, spet druge so v vesolje poslali v raziskovalne namene - ali pa zgolj oglaševalske.

Glasba v vesolju: Oda radosti ...
Najpogosteje potniki v vesolje za spomin in za srečo s seboj odnesejo poročne prstane, medaljone s fotografijo svojih najdražjih, pest kovancev ali zastave svoje države, piše Nasa na svoji spletni strani. Včasih pa združijo tisto, kar jim je pri srcu, s širšim simbolnim pomenom. Astronavtka Stephanie Wilson, sicer tudi glasbenica (v mladosti pa je nekaj časa delala v trgovini z glasbili), je tako leta 2007, ko je poletela na Mednarodno vesoljsko postajo, s seboj vzela del notnega zapisa Beethovnove Ode radosti, ki so ji ga podarili pri bostonskem simfoničnem orkestru.

... in zvoki Zemlje
To pa še zdaleč ni prva glasba z Zemlje v vesolju. Znano je, da so leta 1977, ko so Američani v vesolje poslali oba Voyagerja, na dve zlati plošči "naložili" 116 analognih slik in tudi številne zvoke, značilne za Zemljo - od šumenja morja, padanja dežja in piša vetra do oglašanja različnih živali in celo zvoka matere, ki poljublja otroka. Morebitne razvite oblike življenja tam zunaj bodo poleg tega (če jim seveda uspe ugotoviti, kako glasbo zvabiti s plošče) lahko poslušale tudi pozdrave v 55 različnih jezikih ter nagovora tedanjih ameriškega predsednika Jimmyja Carterja in generalnega sekretarja Združenih narodov Kurta Waldheima.

Tudi kranjska klobasa
Pogosto se je v vesolju znašla tudi najljubša hrana katerega izmed astronavtov. Sunita Williams, ameriška astronavtka indijsko-slovenskega rodu, se je tako na ISS-u krepčala s "slovensko" kranjsko klobaso, ki ji jo je tja kot božično darilo (s pismi in pozdravi) poslala njena teta Mary Ann.

V 60. in 70. letih so s seboj v vesolje nosili (ali tja pošiljali) številne precej nenavadne predmete. Slovit je primer Alana Sheparda, ki je na Apollo 14 vzel palico za golf in dve žogici, nato pa na Luni "uprizoril" igro golfa. No, bolj udarec ali dva. Fotografija, ki je nastala 6. februarja 1971 in na kateri Shepard pošilja žogico za golf "milje, milje in milje daleč" v neznano, velja za eno najbolj ikoničnih iz obdobja prvih poletov na Luno.

Družinski portret namesto na steno na Luno
Leto pozneje je astronavt Charles Duke med sprehodom po površju Lune na tla položil fotografijo svoje družine - in vse skupaj fotografiral. Šele čez nekaj let je priznal, da je zaradi visokega sevanja in močne svetlobe fotografija začela bledeti in se zvijati že po nekaj minutah. A vseeno je verjetno edini, ki se lahko pohvali, da je fotografija njegove družine ležala na Luni - in ne zgolj visela na steni v domači dnevni sobi.

Že v prvih letih potovanj v vesolje se je pokazalo, da se cena predmeta, ki je bil v vesolju, močno dvigne. Podjetna posadka Apolla 15 je tako s seboj vzela kar 385 različnih razglednic. Ko so se astronavti vrnili domov, so jih prodali na dražbi in mastno zaslužili.

Med nenavadne predmete, ki so v svojem "življenju" prepotovali na tisoče in tisoče kilometrov, lahko štejemo tudi svinčeno ploščo iz Jamestowna v ameriški zvezni državi Virginia, ki so jo arheologi našli na dnu nekega vodnjaka in za katero domnevajo, da so jo ameriški priseljenci leta 1611 prinesli iz Anglije. Stoletja pozneje, leta 2007, je nato ta ploščica na krovu Discoveryja odpotovala še v daljno vesolje.

Lukov svetlobni meč nazaj v vesolje
Najbolj simboličen predmet, ki smo ga ljudje poslali v vesolje, pa je zagotovo svetlobni meč, s katerim se je junak iz franšize Vojna zvezd Luke Skywalker bojeval v Jedijevi vrnitvi. V vesolje so ga poslali ob 30-letnici predvajanja izvirne trilogije, na pot iz Los Angelesa, kjer so ga hranili v studiih Georgea Lucasa, do vesoljskega centra v Houstonu pa so ga pospremili številni oboževalci omenjenih filmov. Držalo svetlobnega meča je na krovu Discoveryja po vesolju potovalo 14 dni.

Tja poslali tudi pepel očeta Zvezdnih stez
A niti Zvezdne steze niso zapostavljene, saj ima ta serija tam zgoraj nekaj "svojega": oče Zvezdnih stez Gene Roddenberry si je namreč zaželel, da bi po njegovi smrti del njegovega pepela poslali v vesolje. Leta 1992 so z njim napolnili kapsulo v velikosti šminke, jo v vesolje poslali na krovu Columbie, od koder so jo nato odvrgli v širno prostranstvo.

Po njegovih stopinjah si je želel tudi James Doohan, ki je igral Scottyja v prvi televizijski seriji in številnih filmih, ki so sledili. Dve leti po njegovi smrti (umrl je leta 2005) so tako del njegovega pepela v vesolje poslali v zasebni raketi, a je ta v suborbitalnem prostoru zdržala le kratek čas, nato pa strmoglavila v puščavo ameriške zvezne države Nova Mehika. Izjalovil se je tudi podoben poskus leto pozneje, ko je (še ena) zasebna raketa z njegovimi posmrtnimi ostanki eksplodirala nad Tihim oceanom.

Legokocke in druge igrače
Zadnja leta je precej bolj priljubljeno v vesolje pošiljati - igrače. Leta 2012 je japonski astronavt Satoshi Furukava na mednarodno vesoljsko postajo odnesel paket legokock in iz njih tam sestavil - vesoljsko postajo. Že leto prej je Nasa na krov Juno, vesoljskega plovila, ki bo raziskovalo Jupiter (ko do njega pride, to bo julija 2016), postavila tri plastične potnike: legofigurice. Ena predstavlja rimskega boga, po katerem je planet dobil ime, druga Jupitrovo ženo Juno, tretja pa astronoma Galilea Galileja, ki v eni roki drži teleskop, v drugi pa miniaturo planeta Jupitra. Nasa je želela s tem sodelovanjem z družbo Lego spodbuditi otroke k raziskovanju znanosti in tehnologije.

Že leta 2008 pa je z Discoveryjem na ISS odpotovala figurica iz filma Svet igrač (Toy Story), Buzz Lightyear. Plastični Buzz (poimenovan po Buzzu Aldrinu, seveda) je na postaji preživel 450 dni. Ko se je vrnil, ga je pričakal veličasten sprejem v zabaviščnem parku Disneyland, kjer je dobil tudi častno mesto.

Edina žival, ki preživi vse, tudi vesolje: počasnik
Od začetka vesoljskih odprav so pogosto v vesolje potovale tudi živali - od miši, podgan, bolh, ščurkov do želv, pajkov, opic in nepozabne psičke Lajke. A eno bitje, poslano v vesolje, izstopa.

Leta 2008 so namreč v vesolje poslali mikroskopsko majhna bitja z osmimi nogami, poimenovana počasniki (tudi tardigradi ali medvedki), za katere velja, da se lahko prilagodijo praktično kakršnemu koli okolju. Preživela so ekstremne temperature (od globokega "minusa" do vrelišča), močno sevanje, visok tlak, vakuum, celo desetletja brez vode. In celo vesoljsko izkušnjo. Ko so namreč pripotovala nazaj, so bila ta bitja povsem zdrava. In zdaj se lahko ponašajo z laskavim nazivom: edina žival, ki je preživela potovanje v vesolje v nenadzorovanih pogojih.