Jenny in Chris Marr iz Dallasa, oba edinca, sta se na njen 34. rojstni dan odločila, da je čas za potomstvo. Nameravala sta imeti enega otroka, saj se jima je zdelo, da bo to – ob skrbi za družinskega psa – povsem dovolj. 6. oktobra lani, pojasnjujeta za Washington Post, se jima je želja uresničila: nosečniški test je pokazal tako želeni plus. Nato sta nekaj tednov potrpežljivo odštevala dneve do prvega ultrazvoka, ko bosta lahko končno zaslišala bitje srca svojega otroka. A ko sta pri približno 10 tednih nosečnosti prišla na pregled, je 35-letno Jenny njena ginekologinja Lauren Murray malo postrani pogledala že, ko je videla obrise rastočega trebuščka (ta začne pri prvorodkah rasti nekje pri 12–16 tednih, odvisno od postave, lege otroka itd.).

Ko je nato začela opravljati pregled z ultrazvokom, pa "je dobila nek hecen izraz na obrazu in hitro obrnila zaslon stran od naju," se spominja Jenny in nadaljuje: "Pomislila sem, da je nekaj narobe s srčnim utripom. Rekla sem ji, da mi lahko brez zadržkov pove, ali je z otrokom kaj narobe. Odgovorila je: 'Ne, z utripom ni nič narobe. V bistvu ni samo eden, ampak so trije. Tu notri so trije otroci.'" Nato je zaslon znova obrnila proti njima. Chris je doživel tak šok, pravi Jenny, da je popolnoma pobledel in za nekaj trenutkov izgubil zavest.

Po nekaj minutah sta si bodoča starša toliko opomogla, da sta lahko začela jokati. "Želim si, da bi lahko rekla, da so bile to zgolj solze sreče. Vem, da se sliši grozno, ampak v resnici sva bila šokirana in na smrt prestrašena," se prvih trenutkov spominja Chris, po poklicu sicer nepremičninar. "Zato ker nisva potrebovala biomedicinske pomoči pri oploditvi in ker v nobeni družini ni niti primerov dvojčkov, je bila novica še dodaten šok," pa dodaja Jenny.

Ginekologinja ju je nato napotila v ambulanto za tvegano nosečnost v bolnišnico Texas Health Presbyterian Hospital v Dallas, kjer ju je teden dni pozneje sprejel specialist za visokotvegane nosečnosti Brian Rinehart. Najprej ju je napotil k sodelavki, ki je bila pristojna, da opravi še en ultrazvok. "Spet se je zgodba ponovila: tudi na njenem obrazu se je pojavil nek čuden izraz. Ko sva jo vprašala, zakaj traja toliko čaa in kaj je narobe, je dejala, da ne sme nič reči. A je na koncu vseeno bleknila: 'Poslušajta, 100-odstotno sem prepričana, da so tu notri štirje otroci,'" dogajanje opisuje Jenny.

"Jenny sem po tem pregledu v šali rekel, da na naslednjega nikakor ne greva več, saj se ti otroci na vsakem pregledu kar množijo," v smehu doda Chris.

Največ 1:11 milijonov možnosti, da se to zgodi naravno

Rinehart jima je pozneje pojasnil, da so naravno spočeti enojajčni četverčki s skupno posteljico izjemno redki – po svetu je znanih samo 72 primerov – in da sta imela med 1:11 milijonom in 1:15 milijonom možnosti, da se jima to zgodi. Do pojava pride, kadar se oplojeno jajčece razdeli na dva dela, nato pa se ta dva dela še enkrat razdelita. "Dvojčka, trojčki, celo četverčki so zadnja leta pogostejši zaradi razvoja medicine in zdravljenja neplodnosti. Ampak naravno spočeti enojajčni četverčki s skupno posteljico ... tega pa ne vidiš."

Že zaradi večplodnosti je bila nosečnost izjemno tvegana, še več pa je bilo skrbi zato, ker so si otroci delili posteljico, saj je v teh primerih tveganje za neenakomerno rast otrok še večje, saj bi en ali dva ali celo trije od otrok porabili (pre)več hranil in kisika. Kljub vsemu se je Jenny odločila, da se s statistiko ne bo preveč obremenjevala. In imela je prav: vsi štirje fantje so pridno in enakomerno rasli, v nosečnosti ni imela nobenih hujših težav.

Nekaj zapletov se je pojavilo po porodu, ki se je zgodil v 28. tednu nosečnosti, 15. marca, torej, ko je po svetu ravno začel divjati novi koronavirus. Nekdanja vodja zobozdravstvene ordinacije je rodila s carskim rezom, tako da so vsi štirje – Harrison, Hardy, Henry in Hudson – rojeni v treh minutah. Vsi štirje so merili 35 centimetrov, tehtali pa od 878 gramov (Hudson) do dobrega kilograma (Harrison in Henry) oz. 1190 gramov (Hardy).

Po odpustu iz bolnišnice sta morala Jenny in Chris otroke prepustiti oskrbi oddelka za neonatalno intenzivno medicino, kjer sta jih lahko obiskovala ob upoštevanju posebnih zaščitnih ukrepov. Na srečo so bili fantje zdravi, dobro razviti in niti najmanjši pri dihanju ni potreboval pomoči ali dodatnega kisika. Novorojenčki so nato v prvih tednih hitro pridobivali težo, tako da so bili po dveh mesecih drug za drugim odpuščeni, nazadnje prejšnji teden najmanjši.

Zdaj fante počasi spoznavata, pravita, a imata tudi onadva včasih težave pri ločevanju, kdo je kdo, zato sta jim na gležnje pritrdila zapestnice različnih barv. "Včasih jih zamenjava," v zadregi še prizna Chris.