Meloni je med sobotnim obiskom v Libiji sklenila osem milijard dolarjev vreden sporazum o energetskem sodelovanju med državama, v okviru katerega sta italijanski energetski velikan ENI in libijska nacionalna naftna družba NOC sklenila dogovor o dobavah libijskega plina za naslednjih 25 let.

Po besedah prvega moža NOC-a Farhata Bengdare dogovor zavezuje Libijo o dobavi 22 milijonov kubičnih metrov plina dnevno, kar je označil za najpomembnejši posel v zadnjem četrtletju za energetski sektor te severnoafriške države.

Libijski minister za nafto Mohamed Oun je že pred podpisom dogovora opozoril, da NOC ni pristojen za sklepanje takih poslov, ki so v pristojnosti njegovega ministrstva. Že v nedeljo je Oun po poročanju turške tiskovne agencije Anadolu sporočil, da je dogovo nezakonit, saj se NOC pred podpisom ni posvetoval z ministrstvom.

V nedeljski izjavi za javnost je ministrstvo za nafto sporočilo, da dogovor v celoti krši zakon, ki od NOC-a zahteva predhodno soglasje ministrstva pri sklepanju poslov s tujimi partnerji. Ministrstvo je pozvalo NOC, naj sledi zakonu za sklenitev posla.

"Enostranska odločitev korporacije za spremembo sporazumov utira pot drugim partnerjem, da se lahko odločijo za kakršno koli spremembo predhodno dogovorjenih sporazumov brez upoštevanja postopkov, ki jih določa libijska zakonodaja," je so zapisali pri ministrstvu.

Minister želi večji vložek ENI-ja

Ministrstvo so še posebej zmotila določila sporazuma, s katerimi se je delež ENI-ja v plinskem projektu zvišal s prejšnjih 30 na 37 odstotkov. Minister Oun je tudi prepričan, da bi morala italijanska energetska družba prevzeti večji del naložbenih stroškov, ki so trenutno enakovredno razdeljeni med ENI-jem in NOC-om.

Sorodna novica Slovenci tlakovali traso gigantskega projekta Velike umetne reke v Libiji

Nasprotovanje dogovoru je verjetno tudi posledica merjenja moči med naftnim ministrom in upravo NOC-a, ki je najpomembnejša gospodarska družba v Libiji in največji vir prihodkov za državno blagajno.

Nezadovoljstvo s poslom je izrazila tudi vzporedna vlada narodne stabilnosti, ki nadzoruje vzhod države in ne priznava sicer mednarodno priznane vlade narodne enotnosti v Tripolisu, s katero je Italija sklenila posel.

Tudi več kot desetletje po strmoglavljenju nekdanjega voditelja Moamerja El Gadafija se Libija ne more izviti iz frakcijskih bojev in političnega kaosa, ki predstavljajo glavno oviro za tuje naložbe v njen energetski sektor, s katerimi bi lahko financirali gospodarski preboj države.