Tunizija je edina država, ki je v revolucionarnem arabskem vrenju leta 2011 diktatorski režim uspešno zamenjala za demokratičnega. Koliko je dejansko demokratičen, si Tunizijci po štirih letih še niso edini. Nekateri pozdravljajo svobodo govora, drugi pogrešajo Ben Alijevo gospodarsko stabilnost. Pomemben del revolucije so bile v Tuniziji ženske.

Neodvisna novinarka in aktivistka za pravice žensk, Myriam Ben Ghazi, je v množičnih protestih pred štirimi leti sodelovala tudi sama. Ne le, kot pravi, zaradi fizičnih napadov na novinarje in aretacij tistih, ki so se drznili obregniti ob Ben Alijev režim, temveč tudi zaradi nehvaležnega položaja žensk v tunizijski družbi. Ker je odrasla v relativno tradicionalnem družinskem okolju, je njena liberalna in uporniška misel, kot pravi sama, presenetljiva in jo večkrat ovira, kot ji koristi. Diplomantka angleškega jezika in velika kritičarka patriarhalne diktature javnega in zasebnega v Tuniziji je spregovorila o vsakdanjiku tunizijske ženske, tudi skozi lastne izkušnje:

Obstajajo tabuji, o katerih konservativna ženska v Tuniziji ne sme niti razmišljati ali se o njih pogovarjati. Med takšnimi sta selitev od doma pred poroko in poskus samostojnega življenja. Kot liberalna ženska – ne vem sicer, kako je do tega prišlo, saj so me vzgajali v konservativnem duhu, zelo težko upoštevam nekatera prepričanja in verjamem vanje, čeprav moja družina želi, da bi. Želim se odseliti od doma, toda to bi bilo za moje domače tako travmatično in takšna sramota, da tega preprosto ne morem storiti. To bi jih uničilo. Zlomila bi jim srce – samo zato, ker želim biti neodvisna in živeti tako, kot si želim.

A če bi se vseeno odločili odseliti, kaj bi se zgodilo?
Če bi se odselila, bi to moja družina občutila kot družbeno sramoto. Ko sem se poskusila odseliti prvič – to je bilo, ko sem se s starši sporekla zaradi svoje službe, sem namreč novinarka in sem dokaj veliko zdoma –, je mati doživela živčni zlom. Odločila sem se, da se vrnem, ker jih nisem hotela prizadeti. Selitev od doma, stran od staršev, za tunizijsko žensko preprosto ni mogoča. Če to vseeno stori, se bo morala soočiti z dejstvom, da jo bodo videli kot tistega, ki je osramotil družino, kot nekoga, ki je storil enega od največjih družbenih grehov, in ljudje se bodo spraševali o razlogih za selitev. Najprej bodo pomislili, ali ni morda imela spolnega odnosa pred poroko in jo je družina zato vrgla na cesto. Družina bo osramočena, četudi dekle tega morda ni storilo. Morda se je odselilo le, ker doma ni imelo dovolj zasebnosti in svobode. Tunizijska ženska se od doma lahko odseli le, ko se poroči.

Toda če se želi poročiti, mora nekako spoznavati moške in hoditi na zmenke …
To je družbena hinavščina. Starši in družina želijo, da se poročiš, ne pa da hodiš na zmenke. S komer koli. Ne smeš hoditi na zmenke in ne smeš imeti fanta pred poroko. Sprejemljivo je le, da moške srečuješ, denimo, na delovnem mestu ali na fakulteti, kjer koli pač imaš svoje obveznosti. Prvi korak pa ni romantično razmerje, temveč to, da ga predstaviš staršem in družini in da se nato zaročita. Zmenki zato lahko potekajo le na skrivaj, tako da družina zanje ne ve – ali pa jih pač ni. Mogoče je tudi, da starši za sestajanje vedo, a se bodo pretvarjali, da ne vedo, in ne bodo dovolili, da takšno razmerje traja predolgo, morda največ pol leta. Sicer bodo zahtevali, da jim hči fanta predstavi ali pa se z njim neha sestajati, saj sicer s tem meče slabo luč na celotno družino, in bojijo se, da bodo ljudje začeli opravljati – ker so ju morda opazili na ulici ali pa so ju videli sosedje.

In če bi dekle v Tuniziji pred poroko imelo nekaj romantičnih razmerij, denimo s tremi ali štirimi moškimi, kar je z našega srednjeevropskega vidika popolnoma običajno, kaj bi si ljudje mislili o takšnem dekletu?
To ne gre. Če se dekle z nekim moškim videva dalj časa in ga njena družina pozna, se pričakuje, da se njim poroči. Če se ne, je nekaj narobe. Če ga po vsem tem času želi zapustiti, mora imeti zares, ampak zares dober razlog. To, da ga morda ne ljubi več, ne zadošča. Imeti mora tehten razlog, morda to, da je zloben ali da jo pretepa. A tudi če se razideta, jo bodo ljudje vedno povezovali s tem moškim, češ, to je ta ženska, ki je bila s tistim. Če ima dekle zatem novo razmerje in se ne poroči, bodo ljudje mislili, da je z njo nekaj narobe. Hitro bodo sklepali, da ni več devica.

In če dekle ob poroki ni več devica, je to zelo nesprejemljivo
Seveda. Ženska, ki pred poroko ni več nedolžna, si je tako rekoč napisala smrtno obsodbo. Če kdor koli izve, da ni več devica, dekle do skrajnosti osramoti sebe, družino in sorodnike. Družina se ji lahko tudi odreče, družba jo izloči in jo označi za kurbo ali prostitutko. Zaradi družbenega pritiska zelo verjetno ne more na delo, če ostane doma, ji starši omejijo izhode in svobodo gibanja. Vse se spremeni. Če imaš kot ženska spolne odnose z moškim, s katerim se nameravaš poročiti, a potem iz kakšnega razloga tega ne storiš, lahko ta moški, če je dovolj zloben – in to se dogaja –, popolnoma uniči tvoj ugled. Ljudem preprosto pove, da nisi več devica in da si se pač prehitro predala užitkom in spolnosti. Takšna ženska je stigmatizirana do konca življenja.

Ali to pomeni, da mladi v Tuniziji nimajo spolnih odnosov?
Ne, to ne pomeni, da jih nimajo. Ženske sicer manj kot fantje, a še vedno jih imajo – na skrivaj, se ve. Dekleta se v spolnost običajno spustijo le z moškim, ki mu popolnoma zaupajo. Če ženska naredi napako in je intimna z nekom, ki zlorabi njeno zaupanje, lahko ta moški to izkoristi, jo izsiljuje in jo drži v pesti. Toda dekleta se še vedno odločajo za spolnost, predvsem z moškim, ki ga imajo rada. A tu nastanejo težave: vedno bodo imela občutek krivde, ker se niso hranila do poroke. Vse življenje dekletom namreč govorijo, da se morajo hraniti do poroke. In če tega kot ženska ne storiš in se odpoveš deviškosti, za vedno nosiš breme krivde. Misliš, da si storila največji greh, da si onečastila sebe, starše in svojo družino, če seveda verjameš v te vrednote. Če ne verjameš, potem je v redu, a še vedno moraš popolnoma zaupati partnerju, s katerim si intimna. Če je ženska liberalna, to še ne pomeni, da je liberalna tudi njena družina.

In če je dekle že imelo spolne odnose in se želi poročiti, kaj lahko stori? Kako razreši problem skoraj zanesljive stigmatizacije
Za to ni rešitve. V Tuniziji je zelo veliko ločitev, večina težav v zakonu je seksualne narave. Ločijo se, ker se seksualno ne ujamejo, saj pred poroko nimajo spolnih odnosov in se v tem pogledu ne poznajo. Poročijo se, v spolnosti so nezadovoljni, kar se odrazi tudi na drugih ravneh odnosa, in se po dveh ali treh letih ločijo. Bojim se, da za to težavo ni rešitve. So ženske, ki se požvižgajo na družbene pritiske in imajo spolne odnose. Odločijo se, da deviškost ni pomembna, da tako ne želijo živeti, in zato kršijo družbena pravila. Druge pa ne, saj verjamejo v te družbene norme ali pa se jih preveč bojijo kršiti.

Slišal sem, da se dekleta, ki imajo spolne odnose pred poroko, odločajo za rekonstrukcijo himena.
Res je. So kirurgi, ki to počnejo, a takšna operacija ni popolnoma zanesljiva. Ni namreč gotovo, da se bo iz nožnice z rekonstruirano deviško kožico pocedila kri. In ni gotovo, da novopečeni mož ni tako neizkušen, da ne bi posumil, da gre za rekonstrukcijo kožice. A takšne operacije se na nekaterih klinikah izvajajo, seveda anonimno.

Morda veste, koliko ženske plačajo za takšno operacijo in koliko se jih na leto odloči za poseg?
Približno 500 tunizijskih dinarjev (pribl. 250 evrov). Nimam pa natančnih podatkov, koliko operacij je opravljenih.

Na eni strani so tunizijske ženske, ki morajo spoštovati določena pravila, da jih družba ne izloči, na drugi strani pa so moški, za katere se zdi, da lahko delajo, kar se jim zahoče.
Ne da se zdi. Dejansko počnejo, kar želijo. Celotna družba je vzgojena v duhu prepričanja, da so moški višja sila. Ta družba je izredno patriarhalna. Morda se na prvi pogled ne zdi tako, vendar je. Punčka, ki odrašča skupaj s svojim bratcem, bo zrasla v prepričanju, da je brat več vreden kot ona. Bratec ima pravico do novih stvari, prej dobi hrano na mizo in dobi boljšo hrano. Dobi, kar si zaželi. Ko odraste, lahko zahaja ven, lahko hodi na zabave, tudi če kadi ali spije kaj alkohola, je v redu, lahko ima spolne odnose. Še več, celo ponosni so na sina, če jih ima in če pridobiva prve izkušnje. Tebi kot dekletu pa govorijo, da ne smeš početi nič od naštetega, kajti če kaj podobnega storiš, boš osramotila družino. Ti si dekle in lahko nekaj izgubiš, medtem ko tvoj brat ne more. Himen te bo izdal. Izguba deviškosti te bo izdala. V družbi, kjer ima prvo in zadnjo besedo moški, kjer v družinah o vsem odloča oče, kjer mati nima vpliva na pomembne odločitve, kjer je hči vzgajana kot drugorazredna državljanka, smo ženske v podrejenem položaju. To je popolna hinavščina! Najbolj žalostno pa je, da številne ženske verjamejo, da je resničnost pač takšna in da bi življenje takšno moralo biti. Da se s tem poistovetijo in da te vrednote prenašajo na svoje otroke. Matere so tiste, ki vzgajajo svoje sinove kot boljše in hčere kot manjvredne. Res je žalostno, da ženske ne razumejo, da to ni v redu in da to ni pravično.

Več dejavnikov je privedlo do tega, da se ženske ne zavedajo svojih pravic, da se ne zavedajo, kakšno življenje bi lahko živele, in da to, ki ga živijo, ni niti podobno dobremu življenju. Od nekdaj se je na ženske gledalo kot na osebe, ki ne služijo denarja, ali na osebe, ki ne sprejemajo pomembnih odločitev. Bile so breme, ki ga je treba vzdrževati. Moški torej ne skrbi več samo za svoje potrebe, temveč tudi za potrebe ženske. Ta ideja je bila živa že zelo zgodaj, tudi v zahodnih družbah, vendar so se zahodne družbe razvile in ugotovile, da takšen pogled ni pravi, ženske pa so si izbojevale svoje pravice in ugled. Pri nas se to ni zgodilo, pri nas so ženske še vedno breme. In ker jim nenehno govorijo, da sta njihovi osrednji nalogi rojevanje otrok in zadovoljevanje moških, to dejansko verjamejo. Tudi če je ženska visoko izobražena, zaposlena in finančno neodvisna, čuti potrebo, da moškemu rodi otroke in da skrbi za njegovo udobje. Ta ideja se prenaša iz generacije v generacijo. Posledica tega je neenaka vzgoja otrok po spolu, zato ima moški potomec večje možnosti za uspeh kot ženska. Na hčere se s tem prenašajo tudi vsa tradicionalna prepričanja in vrednote.

Ko vas poslušam, se mi zdi, da so ženske nenehno podvržene najmanj psihičnemu nasilju, četudi se tega morda niti ne zavedajo.
Da. To je boleče, nagnusno in ponižujoče. Sem ženska, ki dvakrat premisli, preden gre na ulico; ki vsakič premisli, kako priti od točke A do točke B s čim manj nadlegovanja in neokusnih komentarjev. Počutim se ogroženo vsakič, ko uporabim javni prevoz, ko se podam v središče mesta ali ko hodim po ulici. Ne počutim se varno. V samo desetih ali petnajstih minutah hoje po ulici se najdejo številni moški, ki ali komentirajo moje telo ali pa mi govorijo zelo zelo nedostojne in ponižujoče stvari o tem, kakšna sem na pogled, kaj bi z menoj počeli ali o čem razmišljajo, da bi z menoj počeli, ali kakšne so moje prsi. Včasih me celo zasledujejo. In če se ne morem sprehajati po ulici niti deset minut, ne da bi se počutila ogroženo, potem je to zelo velika težava. Četudi sem oblečena v dolgo krilo do peta in jopico, jih to ne ustavi. Obleka pri tem ni dejavnik.

Kako se na to odzovete?
Včasih se zgodi, da se ustavim in se z njimi spustim v prepir, največkrat pa ne, saj se to dogaja prepogosto. Poleg tega vem, da ne bi bilo dobro za moje duševno zdravje in da ne bi prav nič pomagalo. Morda bi me celo fizično napadli. Se je pa že zgodilo, da sem se ustavila in nanje vpila, da je nagnusno in sramotno, kar počnejo, in da se tako pravi moški ne vedejo. A vem, da me to ne bo nikamor pripeljalo.

So fizični napadi na ženske ali celo posilstva pogosti?
Težko rečem, ali so pogosti. Tudi če se posilstvo zgodi, ga ženska ne prijavi, saj ve, da bodo krivili njo. Prav zato je število posilstev nejasno. Dogodek lahko prijavi, a hkrati lahko pričakuje, da policija ne bo storila nič. Prej bo deležna prezirajočih pogledov in vprašanj v smislu, kaj je tako pozno počela zunaj, zakaj je tako oblečena, kot je, in zakaj je s tem izzivala. Naredili bodo sicer zapisnik, a bo ostal v predalu, posebno če žrtev napadalca ne pozna.

Kako se ob takem dogodku odzove družina? Lahko dekle v njej najde razumevanje?
To je zelo odvisno od družine. Nekatere družine se odzovejo z ogorčenjem. Počutijo se osramočene in okrivijo njo, še posebej če ocenijo, da je njena obleka razkazovala več, kot je še moralno sprejemljivo. Ali pa ji očitajo, zakaj se je družila s tem in tem človekom. To so argumenti družin, ki so konservativne: krivijo svoje hčere, ker so posiljene.

Kje pa fizično ali spolno zlorabljene ženske lahko poiščejo pomoč?
V Tuniziji je nekaj centrov za pomoč ženskam, ki doživljajo fizično ali spolno nasilje ali so kakor koli drugače zlorabljene. Ponujajo jim psihološko in pravno pomoč, tudi izobraževanje in varno nastanitev. Če nimajo službe, jih izobrazijo do stopnje, da so lahko samostojne. A težava je, ker so ti centri dokaj majhni. Vsi trije ali štirje centri za pomoč ženskam, kolikor jih je v vsej Tuniziji, ponujajo od dvesto do tristo mest. To pa ni dovolj. In če ni prostega mesta, se ženska morda ne bo mogla obrniti nikamor drugam. Če se ji odreče tudi družina, saj spolno zlorabljena ženska zanjo predstavlja sramoto, bo prepuščena ulici. Številne od teh žensk končajo kot prostitutke. Nimajo podpore družin, nimajo službe, niso dovolj izobražene ali kvalificirane in končajo v prostituciji. Žalostno.

Ampak država se trudi stvari izboljšati. Če se ne motim, ima Tunizija celo ministrstvo za mladino in ženske zadeve?
Da. Ukvarja se z različnimi temami, ki se tičejo otrok, mladih, najstnikov in žensk, tudi s primeri žensk, ki se soočajo s fizičnim nasiljem ali spolnimi zlorabami. A žal ne delajo in ne naredijo veliko. Rezultatov dela tega ministrstva ni.

Osebno menim, da bi morali najprej izobraziti ženske. Matere namreč skrbijo za vzgojo otrok in jim vcepljajo vrednote. Če izobrazimo matere in če nam jih uspe prepričati, da ne živijo življenja, kakršno bi lahko živele; da nimajo pravic, kakršne jim pripadajo; in da njihove hčere lahko živijo drugačno življenje kot one same, potem obstaja možnost, da bodo te hčere vsaj malce bolj ozaveščene in bodo prenesle drugačne vrednote na nove generacije. Treba je seveda izobraziti tudi moške, a takoj za ženskami. Vloga matere v družini je namreč izredno pomembna – ona oblikuje vrednote svojih otrok, tako sinov kot hčera. Moški k hiši prinaša denar. Njegova izobraževalna vloga je minimalna v primerjavi z materino. Gre za dolg proces, a to je edini način, da se kaj spremeni. Težko bo, a je mogoče.

A Tunizija je vseeno ena izmed najliberalnejših arabskih držav …
Tunizija je ena izmed najliberalnejših držav, kadar govorimo o pravicah žensk. Splav je dovoljen, je brezplačen, prostovoljen, o njem odloča ženska, če si ne želi imeti otroka. Ženska lahko zahteva ločitev, če čuti, da se v zakonu ne počuti več dobro. Ženske imajo tu vseeno kar nekaj pravic v primerjavi z ženskami, denimo, v Savdski Arabiji, kjer ne smejo niti voziti. Še zdaleč pa nismo popolni, smo zelo zelo daleč od popolnosti. Na papirju smo namreč zgledni, v praksi pa ne. Zakoni ne odločajo, še vedno družba in družina prepogosto odločata o tem, ali je sprejemljivo, da bo ženska naredila splav, in ali se bo ločila in kakšne bodo posledice ločitve. Ne gre namreč toliko za samo ločitev kot za to, kaj bo prišlo po ločitvi. Ko se ženska odloči za to dejanje, prekrši družbena pravila in družba jo vidi kot krivca za razdor zakona. Po ločitvi se je zato najteže postaviti na noge.

Minula štiri leta so bila za Tunizijo zelo turbulentna, vse od revolucije dalje. Se je po njej za ženske kar koli spremenilo?
Število spolnih napadov na ženske se je povečalo, vse drugo je enako. Ni tako pomembno, ali je na oblasti Ben Ali ali kdo drug. Pravice žensk niso zelo povezane s politiko. Kot sem povedala, zakoni so napisani. Težave niso toliko pravne ali zakonodajne narave, temveč družbene. Zakoni ne odločajo. Dovolijo sicer, da se ženska loči ali da naredi splav, toda vprašanje je, ali bo to zaradi družbenega pritiska res storila, tudi če želi? Revolucija ni ničesar spremenila in nič se ne bo spremenilo, dokler se ne bo spremenila družba sama.

Ko vas poslušam, se mi zdi, da se liberalna in izobražena ženska, kakršni ste vi, težko uresniči v tako patriarhalnem okolju. Sta jeza in nezadovoljstvo, ki ju gojite do družbene ureditve, motiv, da nekaj spremenite, ali se izobražene in liberalne ženske raje podate v tujino?
Vsi si želijo iz države. To ni moja želja ali želja tukajšnjih žensk, temveč vseh. Socialno in gospodarsko stanje v Tuniziji ni rožnato. Sama sem poskusila že neštetokrat nekaj narediti za ženske. Ne morem reči, da neuspešno, je pa to zelo utrujajoč in dolg proces. Ali bi rada tudi zapustila državo? Da, bi. Tu se počutim omejeno in čutim, da ne dosegam tega, kar bi lahko. Ne morem si pridobiti svojih pravic in svoboščin, zato bi rada odšla. A če nato pomislim … če jaz in meni podobni ljudje odidemo, kaj bo od te države ostalo? Kaj se bo z njo zgodilo? Še bolj bo nazadovala. To me za zdaj še drži tu, a mislim, da se bom s časom utrudila. Ne bom vam lagala, čutim, da to lahko tako zelo vpliva na moje duševno zdravje, da ne bom več zdržala in bom odšla. Pri tem pa vem, da deželi tudi v tujini ne bom obrnila hrbta. Poskušala bom pomagati, kjer koli že bom, kolikor bom lahko, in se bom po določenem času morda celo vrnila.