V Benetkah rojeni De Michelis je bil dolga leta desna roka zdaj že pokojnega prvega moža italijanskih socialistov (PSI) in dvakratnega predsednika italijanske vlade Bettina Craxija.

Med letoma 1976 in 1993 je bil poslanec socialistov v italijanskem parlamentu, v tem času pa tudi zasedal različne ministrske položaje. Italijanski zunanji minister je bil med letoma 1989 in 1992.

Bil je vodja italijanske diplomacije v ključnih trenutkih osamosvojitvene vojne in občutljivega obdobja po njej ter tudi v trenutku, ko je Italija sprejela odločitev, da 14. januarja 1992 prizna samostojno Slovenijo.

Kot italijanski zunanji minister je v imenu Italije tudi podpisal maastrichtsko pogodbo, s katero se je tedanja Evropska skupnost preobrazila v Evropsko unijo.

Nazadnje je bil De Michelis med letoma 2004 in 2009 evropski poslanec.

Ljubitelj diska

V začetku 90. let je socialistična stranka zaradi množične korupcije v krogih okrog Craxija razpadla. De Michelis se je moral v več sodnih procesih zagovarjati pred sodiščem.

Iz ostankov desnega krila PSI-ja je leta 1997 ustanovil manjšo stranko, ki se je imenovala socialistična stranka (PS). Leta 2001 je nato skupaj s Craxijevim sinom Bobom ustanovil Novo PSI, ki je sodila med desnosredinsko zavezništvo Hiša svoboščin takratnega voditelja italijanske desne sredine Silvia Berlusconija.

V javnosti je bil znan po svojih bujnih, valovitih laseh ter svoji ljubezni do zabav in diskotek. Med drugim je tudi napisal knjigo o italijanski disko sceni.