Kupi smeti, ki jih na kopno prinesejo tokovi. Foto: Arhiv Henriqueja Ramosa
Kupi smeti, ki jih na kopno prinesejo tokovi. Foto: Arhiv Henriqueja Ramosa
Plaža Porto Pim bi morala vedno biti taka. Žal se po nevihtah pokaže drug obraz realnosti. Foto: Arhiv Henriqueja Ramosa
Ramos je po izobrazbi geograf, poklicno pot pa je zapisal dejavnostim, povezanim z morjem in okoljevarstvom. Foto: MMC RTV Slovenija
Vreča cigaretnih ogorkov in drugih smeti. Foto: Arhiv Henriqueja Ramosa
Ena od čistilnih akcij,v okviru katere pobirajo smeti, bodisi na plažah bodisi v jarkih in potokih. Foto: Arhiv Henriqueja Ramosa
Velik problem na Azorih je tudi neločevanje odpadkov. Foto: Arhiv Henriqueja Ramosa
Kot poudarja Ramos, pri skrbi za okolje šteje vsako dejanje slehernega posameznika. Foto: Arhiv Henriqueja Ramosa
"Izkupiček" ene od čistilnih akcij. Foto: Arhiv Henriqueja Ramosa

Tako začne pogovor Henrique Ramos, okoljevarstvenik z Azorskih otokov, ki je bil na obisku v Sloveniji v okviru projekta QNeST, katerega partner je tudi Fakulteta za turistične študije – Turistica. Gre za projekt razvoja mreže trajnostnega turizma (Quality Network on Sustainable Tourism-QNeST), katerega glavni cilji so med drugim dvig standardov kakovosti na področju trajnostnega turizma ter promocija in povezovanje turističnih ponudnikov.

Azorski arhipelag sestavlja devet večjih otokov ter več manjših otokov in čeri, ki se razprostirajo na območju, širokem 600 kilometrov, ki so od evropske celine oddaljeni okrog 1.500 kilometrov, na njih pa živi okoli 250.000 prebivalcev. Otoki so del Portugalske, njihov uradni status pa je avtonomna regija, kar med drugim pomeni, da imajo lokalno vlado.

Ramos je sicer rojeni Lizbončan, ki pa je portugalsko prestolnico pred dobrimi 20 leti zamenjal za življenje na več kot 1.500 kilometrov oddaljenem otoku Faial. "Naveličal sem se življenja v velikem mestu. Raje živim na Azorih in grem občasno v Lizbono kot obratno," pojasnjuje eno od življenjskih odločitev. Na otoku je ustanovil svoje podjetje, ki deluje kot ribiško svetovalno podjetje, v okviru katerega sodeluje z lokalnimi podjetji, dejaven pa je tudi na mednarodnem področju, predvsem pa so v ospredju njegova okoljevarstvena prizadevanja. "Živimo sredi Atlantika in nikakor ne moremo odvrniti obraza od težav s smetmi v morju," pojasnjuje realnost, ki je ujela ta oceanski raj. Najhuje je po nevihtah, ko se na plaže zgrnejo kupi smeti, ki jih prinesejo morski tokovi.

Ramos je tako začel spoznavati tematiko in postal zelo dejaven na področju okoljevarstva. Ena od pobud, pri katerih sodeluje, je gibanje Nič več plastike na Azorih (No more plastics on the Azores), ki ga je pomagal ustanoviti. "Gre za globalno težavo, ki pa jo je treba reševati lokalno. Če razmišljaš globalno, potem govorimo o 10 do 12 milijonih tonah plastičnih odpadkov, ki vsako leto končajo v morju. To je srhljivo. Tako imamo sredi Atlantika plaže, polne plastike. Na naši plaži smo našli več kot 4000 kosov plastičnih odpadkov na kvadratnem metru. Tega se ne da ignorirati."

V okviru gibanja so začeli izvajati različne čistilne akcije, pri katerih pa so bili sprva dejavni predvsem tuji prostovoljci. Akcije organizirajo večkrat, predvsem se stanje močno poslabša po nevihtah. "Takrat greš lahko na plažo in tam najdeš različne odpadke: od plastike, telefonov, kablov, vrvi do ostankov ribiških palic. Res vsakovrstni odpadki," pravi Ramos.

Če so na eni strani številne smeti na plažah posledica dogajanja na drugih koncih sveta, pa so smeti v potokih in jarkih na celini "delo" domačinov. Kot pravi sogovornik, so domačini, ko govorimo o odgovornem odnosu do okolja, še precej trd oreh. To predstavlja drug pomemben vidik njegovih okoljevarstvenih prizadevanj. "Na mojem otoku Faial je 15.000 prebivalcev, ki dnevno proizvedemo 20 ton smeti, ki gredo v ločevalni center, kjer pa ne morejo vsega predelati. Pri tem je treba vedeti, da je približno 37 odstotkov odloženih odpadkov organskih. Torej, če bi nam že to uspelo, da bi jih domačini ločili, bi bil narejen velik korak naprej." 12 ljudi, ki dela v tem centru, dnevno sortira 9.000 kilogramov smeti, preostalih 11 ton pa gre v zabojnik in na drug otok, kjer je sežigalnica. Ločene smeti, sami prebivalci ločijo le od 10 do 15 odstotkov smeti, pa pošljejo na celino, kjer jih predelajo, na Azorih namreč nimajo reciklirnega obrata.

"Pri krajevnih prebivalcih se šele prebuja ozaveščanje o varovanju okolja. Kako to storiti? Pobrali smo smeti, ki so jih pometali v bližnje potoke in jarke, od plastičnih vreč do ostankov gradbenih materialov, in smo jih "razstavili" sredi trga. Tako so ob sobotah in nedeljah gledali smeti in se izgovarjali drug na drugega, kazali so s prstom na druge. Toda ključno je bilo predvsem to, da so začeli govoriti o tem, in počasi so se začele stvari spreminjati. Nam ni mar, kdo je dejansko kriv za smeti, za nas je pomembno, da se pogovarjajo o tem in da spreminjajo svoje navade." Kot dodaja, so iz teh jarkov in potokov pobrali že več deset ton smeti. "Treba je vztrajati. Če greva midva danes čistit okolico, pa se nama jutri pridružita še dva prijatelja, je že velik napredek. In tako naprej. Pred šolo, na katero hodita moja otroka, je bilo polno smeti, polno cigaretnih ogorkov. Enkrat sem jih pobral in polno vrečo stresel na mizo pred učence, poleg je bil tudi ravnatelj." Kot pravi, so debelo pogledali, ampak je delovalo. Od takrat se je marsikaj spremenilo, okolica šole je veliko čistejša. "Vsak študent bi moral vsake tri mesece preživeti pol ure v centru za ločevanje odpadkov in bi se gotovo zmanjšala količina odpadkov, ki jih proizvedejo in povečala učinkovitost ločevanja odpadkov," je prepričan Ramos. Ob tem dodaja, da se morajo državljani zavedati, da nimajo samo pravic, temveč tudi dolžnosti. Vsak mora biti zgled, vsak pomeni razliko, pribije.

Miselnost ribičev: Morje je naše
Veliko svojih prizadevanj usmerja tudi na spreminjanje razmišljanja ribičev. "Ribiči so v celoti odvisni od morja: vse vzamejo iz morja in vse vržejo vanj. To ni prav, morje ni njihova lastnina," razloži globoko ukoreninjeno razmišljanje. V zadnjih letih so zato izvedli veliko različnih izobraževanj in projektov za ribiče, obstaja celo nagradno tekmovanje zanje, kdo med njimi pripelje čim več odpadkov nazaj v pristanišče. V preteklosti so namreč vse odvrgli v morje.

Njegovo razmišljanje je usmerjeno v spremenjeno delovanje vsakega posameznika, seveda pa je določene stvari treba urediti sistemsko. Nedavno je Evropski parlament sprejel direktivo, v skladu s katero bo z letom 2021 prepovedana prodaja nekaterih plastičnih izdelkov za enkratno uporabo, kot so plastični pribor, krožniki, slamice ipd. Ramos grenko pove svojo izkušnjo. "Pred tremi meseci sem šel na sestanek v Bruselj glede položaja avtonomnih regij in ribištva. Komisar Vella je govoril tudi o težavi z odpadno plastiko, na mizi pa smo imeli plastične kozarce. Govorite o trajnostnem razvoju, potem pa uporabljate plastiko?" se jezi ob dvoličnosti, ki bi terjala en sam ukrep in bi bila praksa drugačna.

Dve plati turizma
Ker je v Sloveniji kot gost v okviru projekta trajnostnega turizma, je sledilo logično vprašanje: kakšno vlogo ima lahko turizem v okoljevarstvenem vidiku, je sploh lahko pozitivna? Že dejstvo, da je na Azore mogoče priti le z letalom, ponuja nikalen odgovor. "Dobro je, da nimamo še preveč turizma. Sicer se število turistov povečuje, pa vendar. Razlog, da ni skokovitega porasta turizma, je po moje v tem, da nimamo luksuznih letovišč z dolgimi peščenimi plažami. Imamo pa prelepo zeleno naravo in odlične možnosti za pohodništvo." A kot pravi, se v praksi že čuti večje število turistov. "Turizem je priložnost, predvsem kot vir financiranja, tudi okoljevarstvenih pobud, hkrati pa pomeni tudi težavo. Azorčani radi uživajo v svoji naravi, zdaj pa je že tako, da kamor koli greš, je tam neki turist. To je nova resničnost. Recimo najvišji vrh: včasih je bil dostop prost, zdaj pa je omejen, vsak dan je omejeno število ljudi, ki se lahko povzpnejo na vrh z vodnikom. Tako lokalni prebivalci ne smejo več tja, kadar koli si želijo, in ne morejo iti sami, pa še plačati morajo za vzpon." Novi realnosti ne moremo ubežati, pravi in poudarja, da je treba vedno imeti v glavi osnovno pravilo, da ima prednost narava, in ne ljudje.