Delo v zobozdravstveni ambulanti. Foto: Ekipa Madagaskar
Delo v zobozdravstveni ambulanti. Foto: Ekipa Madagaskar
Tradicionalni malgaški čoln. Foto: Ekipa Madagaskar
Pregled v ambulanti splošne medicine. Foto: Ekipa Madagaskar
Skupinska slika z misionarjem Janijem Mesecem. Foto: Ekipa Madagaskar
Tipične malgaške hiške. Foto: Ekipa Madagaskar
Proslava ob malgaškem dnevu državnosti - 26. 6. 2018. Foto: Ekipa Madagaskar
Odprava na Madagaskar
Odpravo na Madagaskarju sestavljajo Tjaša Žagar (v sredini spredaj), Aida Zečkanović (desno spredaj) in Barbara Viltužnik (levo spredaj), absolventke splošne medicine, ter Ana Ferfolja (levo zadaj) in Metka Kelbič (desno zadaj), absolventki dentalne medicine. Foto: Arhiv odprave
Akamasoa. Foto: Ekipa Madagaskar
Ordinacija splošne medicine. Foto: Ekipa Madagaskar
Vzhodna obala Madagaskarja. Foto: Ekipa Madagaskar
Zobozdravstvena ordinacija. Foto: Ekipa Madagaskar
Skupinska slika z misionarjem Janezom Krmeljem. Foto: Ekipa Madagaskar

Iz Ljubljane smo na začetku maja letele proti Madagaskarju, kjer smo prve dni preživele v Akamasoi - skupnosti, ki jo je ustanovil misijonar Pedro Opeka. Prijazno nas je sprejel in poskrbel za našo nastanitev ter prevoz. Udeležile smo se tudi njegove maše, kar je bila zanimiva in lepa izkušnja. Obreda se udeleži več tisoč ljudi, veliko je petja in koordiniranega plesa, s čimer se močno razlikuje od naših maš. Pedro Opeka nas je povabil tudi na kosilo in nam predstavil življenje ter delo v skupnosti. Zelo smo vesele, da smo ga imele priložnost spoznati. Iz Akamasoe smo se kmalu odpravile na dvodnevno potovanje proti Matangi. Naš kombi je bil nabito poln z vsemi zdravili in medicinskimi pripomočki. Približno 750 kilometrov dolgo pot so spremljale slabe ceste, policijske kontrole in številni ovinki, na poti pa smo morali zamenjati tudi gume. Zadnji del poti od Vangaindrana do Matange so nas peljale sestre v terenskem vozilu, saj so ceste neasfaltirane in luknjaste. Imele smo toliko medicinskih pripomočkov, da sta za nas ostala le dva kvadratna metra v tovornem prostoru vozila.

V Matangi so nam izrekli dobrodošlico in nas prijazno sprejeli. Prve dni smo pospravljale dispanzer, saj pred našim prihodom tukaj eno leto ni bilo nobene odprave. V dispanzerju, ki je lepo urejen in dobro opremljen, dela sestra Jeanne, ki skrbi za paciente, ko tukaj ni odprav. Opravila je izobraževanje za medicinsko sestro in odlično opravlja svoje delo. Skrbi, da bolniki dobijo zdravila ceneje kot v državnih lekarnah. Tako tudi najrevnejši dobijo zdravila, ki jih nujno potrebujejo. V misijonu živijo še druge sestre, ki skupaj skrbijo za dispanzer, šolo, v kateri je 900 otrok, in kmetijski projekt.

Številni bi radi, da jim izpulimo zdrave zobe
S prvim ponedeljkom v Matangi smo začele delati. Največji izziv nam predstavlja komunikacija, saj velika večina ljudi govori le malgaško. Ob prihodu smo se začele učiti njihovega jezika in naše znanje se postopno izboljšuje. Po osmih tednih se tako lahko že same pogovarjamo s pacienti. Na začetku sta nam pri komunikaciji pomagali sestra Jeanne in pomočnica v dispanzerju, brez njiju bi bilo res zelo težko. Še vedno pa smo daleč od tega, da bi tekoče govorile malgaško. Mnogi pacienti v zobozdravstveni ordinaciji denimo želijo, da jim izpulimo zdrave zgornje sekalce. Zelo so namreč priljubljene zgornje proteze z zlatimi okraski. Zaradi jezikovne prepreke jim težko pojasnimo, da ne bomo pulili zdravih zob.

Iz Slovenije nam večkrat svetuje Izidor Grošelj - nekdanji misijonar in ustanovitelj dispanzerja, ki podpira sklad za zdravstveno oskrbo ljudi, ki si je ne morejo privoščiti. Za vse nasvete in pomoč smo mu zelo hvaležne. Na voljo nimamo vseh diagnostičnih pripomočkov, kar je izziv tako za splošno kot dentalno medicino. Velikokrat se srečamo z bolniki, ki bi jih v Sloveniji lahko boljše diagnosticirali in oskrbeli, tukaj pa smo pri tem zelo omejeni. Kot primer lahko navedemo 4-letnega dečka s hudo možgansko obliko malarije. Čeprav smo ga odpeljale v bolnišnico, tam zaradi pomanjkanja opreme zanj niso mogli veliko storiti. Včasih se srečamo z nenavadnimi prigodami, ki jih v Sloveniji gotovo ne bi doživele. V dispanzerju nas večkrat obišče kokoška, ki v naši lekarni vali jajca. Čeprav jo vsakič spodimo ven, se vedno vrne.

Presenetili so nas nizki higienski standardi. Zaradi pomanjkanja čiste tekoče vode in revščine se ljudje manj umivajo, zato pogosto vidimo glivične in bakterijske okužbe kože. Starši si ne morejo privoščiti plenic, tako da dojenčki lulajo kar v oblačila. Upamo, da bomo lahko odprave in druge humanitarne organizacije s kontinuiranim delom to nekoliko spremenile.

Vsako jutro nas pozdravi vrišč otrok
Delovni dan začnemo ob osmih zjutraj in končamo ob petih popoldne. Na poti v dispanzer nas vsako jutro spremljajo glasni pozdravi množice otrok. V ambulanti splošne medicine na dan povprečno pregledamo od 60 do 70 bolnikov, na tržni dan pa do 90. Večinoma k nam prihajajo otroci, ki najpogosteje zbolevajo za okužbami (malarija, prehlad, vnetje ušes, pljučnica). Odrasle po drugi strani pogosteje mučijo kronične bolezni (gastritis, bolečine v sklepih, povišan krvni tlak). Bolnike, ki jih same ne moremo oskrbeti, pošljemo naprej v bolnišnico v Vangaindrano. Če si kateri izmed njih ne more plačati prevoza in zdravljenja, jim stroške pokrijemo me. Opravimo veliko prevez kroničnih ran in manjših kirurških posegov zaradi gnojnih okužb kože. V zobozdravstveni ordinaciji predvsem puliva zobe, saj so v preslabem stanju za drugo oskrbo. Do zdaj sva jih izpulili 1300. Problem je pomanjkljiva ustna higiena, zato načrtujeva izobraževanje o čiščenju zob, kjer bova otroke v šoli učili pravilnega ščetkanja. Nimava dentalnega rentgena, zato določenih posegov ne moreva izvajati. Pacienti pridejo k nama z zobobolom, so otekli ter imajo gnojna vnetja. Ker je strokovna zobozdravstvena oskrba težje dostopna in draga, pacienti živijo s kroničnim zobobolom. Do pred kratkim je bil v ordinaciji tudi delujoč mikromotor, s katerim sva lahko odstranjevali karies in nato naredili plombo. Žal se je pokvaril, tako da takšna oskrba ni več mogoča. Za nami prihajata še dve odpravi, ki se bosta potrudili prinesti ali nov mikromotor ali nov sestavni del. Tako bomo lahko naredili kaj več kot zgolj puljenje zob. Bolniki so nam zelo hvaležni in nam to tudi pokažejo. V zahvalo so nam na primer prinesli slasten kokosov oreh.

Ko ni ne elektrike ne tople vode
V hiši, kjer živimo, ni elektrike, zato večere preživimo ob svečah. Ob deževnih dneh zaradi slabšega delovanja sončnih celic ni dovolj tekoče vode, ki nikoli ni topla. Zaradi slabe povezave z Vangaindranom so v Matangi stojnice na tržnici slabše založene. Veliko hrane in potrebščin smo prinesle s seboj in z njimi varčujemo; na primer marmelada, mleko v prahu, toaletni papir … Zelo pogrešamo določeno hrano – čokolado, mlečne in mesne izdelke. Za zajtrk si kruh spečemo same, kosilo in večerjo pa nam med tednom pripravi kuharica Mirjam.

Med konci tedna smo proste. Če je vreme lepo, se peš odpravimo do 12 kilometrov oddaljene plaže, kjer preživimo dan. Čeprav je na Madagaskarju zdaj zima, je morje toplo in zunanje temperature zelo prijetne. V prostem času kartamo, beremo, telovadimo in gledamo filme. Konec tedna si kuhamo same, kar nam predstavlja izziv, saj moramo biti zaradi pomanjkanja sestavin in nam novih vrst zelenjave iznajdljive. Kuha nam je tudi v užitek.

Obiskale smo bližnji misijon v Manambondru, v sklopu katerega delujejo osnovna šola, vrtec in lekarna. Vodi ga slovenski duhovnik Jani Mesec. Čeprav je od Matange oddaljen le 50 kilometrov, vožnja tja zaradi slabih cest traja skoraj pet ur. Tam smo prebivalcem štiri dni nudile zdravstveno in zobozdravstveno oskrbo in v tem času skupaj oskrbele kar 432 bolnikov. Sestre in misijonar so nas lepo sprejeli in nam celo organizirali izlet na morje v tradicionalnih lesenih čolnih. Prav tako smo obiskale misijon Ampitafa, kjer deluje še en slovenski duhovnik Janez Krmelj. Tam smo praznovale tako slovenski kot malgaški dan državnosti, ki je 26. junija. Otroci osnovne in srednje šole Ampitafa so ob tem dogodku pripravili proslavo s tradicionalnimi plesnimi točkami in glasbo. V sklopu Akamasoe Pedra Opeke delujeta tako bolnišnica kot porodnišnica, kjer smo tudi pomagale. Zobozdravnici sva bili navdušeni nad odličnim zobozdravniškim stolom, ki ga je daroval zobozdravnik Mihael Weber. Poleg tega misijon skrbi za kmetijstvo, pastoralno delo, šolstvo ter gradnjo cest.

Za nas je delo na Madagaskarju neprecenljiva izkušnja tako na osebni kot na strokovni ravni. Naša pomoč in delo sestre Jeanne prebivalcem Matange pomenita veliko, saj jim omogočamo zdravstveno in zobozdravstveno oskrbo. Rade bi poudarile, da smo le ena izmed številnih slovenskih medicinskih odprav, ki si v Afriki prizadevajo za bolj dostopno zdravstvo. Ker vemo, koliko truda je treba vložiti v tak projekt, želimo veliko sreče prihodnjim odpravam in se iz srca zahvaljujemo vsem, ki so nam pomagali na naši poti.