Kristina Radej
Kristina Radej ocenjuje, da se je življenje v Iranu v petih letih za večino ljudi izboljšalo. Foto: Daniel Novakovič, STA, vir: MZZ
Mahmud Ahmadinedža
Mahmud Ahmadinedžad je bil predsednik Irana med letoma 2005 in 2013. Foto: EPA
Rohani je na lanskih majskih volitvah prepričljivo zmagal. Foto: EPA

Kristina Radej je profesionalna diplomatka, službovala je na veleposlaništvih v Pekingu in Braziliji, med letoma 2009 in 2013 je bila odpravnica poslov v Teheranu. Njena zadnja naloga je bila zaprtje veleposlaništva zaradi varčevalnih ukrepov. Maja lani se je v Teheran vrnila, tokrat kot veleposlanica.

Ob nastopu mandata ste rekli, da bo prioritetna naloga veleposlaništva podpora slovenskemu gospodarstvu – zdaj vidimo, da se slovenska podjetja umikajo z iranskega trga. V čem je največja težava?
Ne bi se strinjala z vami, da se vsa slovenska podjetja umikajo iz Irana. Prioriteta zunanjega ministrstva je bila vedno gospodarska diplomacija in v tej luči je veleposlaništvo v Teheranu vedno podpiralo slovensko gospodarstvo. Če pogledamo 180-milijonsko menjavo v času najhujših sankcij leta 2013, lahko brez dvoma rečemo, da je interes slovenskega in iranskega gospodarstva izjemno visok. Umikajo se le redka podjetja, večina, ki delajo na resnejših, zrelih trgih, pa ostajajo oziroma prihajajo s trdim korakom nazaj v Teheran. Ne bi rekla, da se umikajo.

Glede na to, da sem v obdobju 2009—2013 štiri leta vodila veleposlaništvo RS-a v Teheranu, dobro poznam tako razmere v Iranu kot potrebe slovenskega gospodarstva. Delovanje veleposlaništva v Teheranu je izrazito usmerjeno v podporo slovenskemu gospodarstvu, kar ponazarja tudi podatek, da je bilo pred zaprtjem veleposlaništva skoraj 80 odstotkov vizumskih vlog izdanih iranskim podjetnikom in tehničnemu osebju, ki je sodelovalo s slovenskimi poslovnimi partnerji. Pričakujemo, da bo veliko zanimanje podjetnikov iz obeh držav tudi v prihodnje osrednja točka delovanja veleposlaništva.

V Iranu poleg skupnega predstavništva slovenskega gospodarstva samostojno delujejo tudi druga slovenska podjetja. Predstavništvo je izključno poslovno-interesna združba podjetij ustanoviteljic (op. Iskratela, Comite, Duola in Rika) in predstavlja le manjši del navzočnosti slovenskih podjetij v Iranu. Veleposlaništvo ima z vodstvom predstavništva slovenskega gospodarstva v Teheranu tesne vezi in podpira podjetja na področjih, kjer je to mogoče. Strategija delovanja podjetij, ki vstopajo na iranski trg, je v večini primerov zastavljena dolgoročno.

Pri tem je treba poudariti, da je v državah z izrazito visoko stopnjo državnega lastništva v podjetjih in gospodarstva, vezanega na državne strukture, usklajeno delovanje podjetij iz tujine in njihovih diplomatskih predstavništev toliko pomembnejše. V tem okviru je vloga veleposlaništva RS-a v Teheranu za delovanje slovenskih podjetij neizogibna. Poslovno okolje, navade in procesi so namreč neprimerno drugačni v primerjavi s tradicionalnimi slovenskimi izvoznimi trgi.

Katere so največje ovire za tuja podjetja na iranskem trgu?
Pri poslovanju slovenskih kot tudi večine tujih podjetij v Iranu predstavlja finančni promet še vedno eno največjih ovir za pospešitev obsega blagovne menjave ter ozko grlo pri sklepanju naložbenih poslov. Največje težave z Iranom so še vedno bančni tokovi.

Zakaj je težave v bančnem sektorju tako težko odpraviti? Je glavni razlog mednarodni, sankcije, ki so v tem sektorju še vedno močne?
To je gotovo eden od razlogov, po drugi strani pa je treba vedeti, da so mednarodne sankcije zadevale bančni sektor. To je dejstvo. Vzpostavitev ponovnih finančnih transakcij in transferjev je velik zalogaj. Vsaka država se sicer vsaka zase trudi. Tudi Slovenija je svojim podjetjem zagotovila nemoteno bančno poslovanje prek Gorenjske banke in SID banke, pa vendarle, te zadeve tečejo počasi. Problem pa je tudi v nerazvitem bančnem sektorju znotraj Irana.

Kakšne so gospodarske razmere v Iranu? Opažate razlike med zdajšnjim obdobjem in obdobjem do leta 2013, ko ste tudi bili v Teheranu? Kakšno je življenje v državi?
Življenje v Iranu se je v vsakem pogledu spremenilo v primerjavi z obdobjem iz drugega mandata predsednika Ahmadinedžada, ko se je država spoprijemala z ostrimi mednarodnimi sankcijami, visoko inflacijo in nezaposlenostjo. Navkljub izrazom nezadovoljstva dobršnega dela prebivalcev ti po mojem mnenju živijo bolje in imajo višjo življenjsko raven. Nedavni protesti so predvsem izraz razočaranja nad velikimi pričakovanji ob podpisu jedrskega sporazuma (JCPOA) in sprostitvijo dela omejevalnih ukrepov, kot tudi nad optimističnimi napovedmi predsednika Rohanija v obeh predvolilnih kampanjah.

Od iranskega jedrskega sporazuma so si mnogi veliko obetali, a ga je nasprotovanje novega ameriškega predsednika povsem ohromilo. Kakšne posledice ima to lahko za notranjepolitične razmere v Iranu in prihodnost države?
Gospodarske razmere v Iranu so se po podpisu JCPOA-ja postopoma zboljšale, kar dokazujejo tudi gospodarski kazalniki (npr. iz negativne gosp. rasti v 2015 znaša zdaj rast BDP okoli 5,5 %). Od vlade predsednika Rohanija so se pričakovali hitrejše odpiranje gospodarstva, odločnejši pritok investicijskih sredstev in izboljšanje varnostnih razmer preko tesnejšega sodelovanja z Zahodom. Vendar v obdobju dveh let od sklenitve JCPOA-ja iranski vladi ni uspelo zagotoviti zadostne količine svežega kapitala in tehnologije za zagon industrijskega razvoja, ki bi omogočil odločnejše prestrukturiranje gospodarstva. Spremembe so sicer vidne, vendar postopne, pri čemer vlada nima vseh vzvodov za izvedbo odločnejšega in hitrejšega prestrukturiranja.

Vlada predsednika Rohanija bo v kontekstu aktualnih dogodkov in povečanega nezadovoljstva dela prebivalstva, predvsem mladih, najverjetneje prisiljena spremeniti določene gospodarske usmeritve. Še posebno tiste ukrepe, ki jih je zastavila v nedavno predstavljenem osnutku proračuna za naslednje leto, ki bi ob potrditvi v parlamentu močno prizadeli najranljivejše dele družbe - to je večino udeležencev tokratnih protestov. Vlada bo predvsem primorana razmisliti o posledicah napovedanega zmanjšanja proračuna in čim prej sprejeti ukrepe, ki bodo odpravili nezaposlenost, zmanjšano kupno moč, korupcijo, nižanje vrednosti riala in neenakomerno porazdelitev bogastva med državljani.

Nedavni protesti in notranjepolitične razmere v Iranu v tem trenutku ne vplivajo neposredno na poslovanje slovenskih podjetij, ki že delujejo na iranskem trgu ali ki so v sklepni fazi sklepanja poslov. Sicer je že dlje časa, še posebno od izvolitve novega ameriškega predsednika, zaznati zaskrbljenost zaradi možnosti poslabšanja odnosov med ZDA in Iranom. Vendar se večina slovenskih podjetij usmerja na iranski trg dolgoročno in razume ciklična nihanja v političnih odnosih, ki se odražajo tudi na gospodarskem področju.

Slovenska podjetja zelo natančno spremljajo aktualna dogajanja v Iranu in o morebitni spremembi odločitev o prihodnjem poslovanju v državi ne razmišljajo, kajti v naslednjih dneh pričakujejo oblikovanje jasnejše slike, ko bodo lažje sprejemali tovrstne odločitve. Tista podjetja, ki so bila v Iranu navzoča tudi v obdobju sprejemanja najostrejših sankcij v času drugega mandata predsednika Ahmadinedžada in nemirov leta 2009, menijo, da trenutne razmere ne bodo preveč vplivale na njihove prihodnje poslovne odločitve. Seveda pod pogojem, da ne pride do izrazitejšega poslabšanja varnostnih razmer, ki bi vplivale na politično in gospodarsko stabilnost države.

Če ne pride do resnejših zapletov z ZDA, se v Iranu pričakuje, da bo poslovanje tujih podjetij potekalo v enakem obsegu in obliki kot do zdaj. Med vsemi političnimi akterji v državi je namreč v tem trenutku zaznati potrebo in zavezo po krepitvi iranskega gospodarstva prek tesnejše povezanosti z mednarodno skupnostjo.

Kako si razlagate ozadje zadnjih protestov?
S protesti je večina demonstrantov želela opozoriti na poslabšanje gospodarskih razmer v državi, predvsem na povečane cene osnovnih živil, nezaposlenost, inflacijo in korupcijo. Pozsneje so protesti prerasli v nemire, v katerih so protestniki zahtevali odločnejše spremembe ustroja islamske države in odstop voditeljev. Tudi v Iranu so deljena mnenja o vzrokih protestov, ki so se začeli v verskem središču Mashadu. Nekateri predvidevajo, da jih je organizirala opozicija, vendar obstaja enotno mnenje, da so se jih v nadaljevanju udeležili pretežno mlajši s popolnoma drugačnimi zahtevami, ki niso imele neizogibno političnega predznaka.

Ocenjuje se, da večina udeležencev tokratnih protestov ni volila predsednika Rohanija na volitvah maja lani, čeprav je med njimi prav gotovo določen del njegovih nezadovoljnih volivcev. Analiza volilnih izidov je pokazala, da obstaja izredno majhna verjetnost, da bi se večinska skupina volivcev že po nekaj mesecih odločila za tako drastičen odklon in nasilne izraze nezadovoljstva. Predsednik Rohani je namreč 19. maja 2017 zmagal s prepričljivo večino več kot 57 odstotkov glasov ob 73,3-odstotni volilni udeležbi.

Jedro tokratnih protestov predstavlja popolnoma druga skupina državljanov, ki se volitev bodisi ni udeležila ali je bila premlada za volitve. Vodita jih predvsem razočaranje nad smerjo in hitrostjo gospodarskih in družbenih sprememb ter občutek nebogljenosti in nezmožnosti vplivanja na dogodke.

Protesti so nedvomno zadali težak udarec predsedniku Rohaniju in njegovi zmerni politični opciji, pri čemer je treba ugotoviti, da se je oster odziv njegovih nasprotnikov že dlje časa pričakoval, čeprav morebiti ne v obliki nasilnih demonstracij.

Več o razmerah v Iranu in pogovor z veleposlanico si lahko ogledate v oddaji Globus na spodnji povezavi.