Sanchezu sicer te dni v Parizu sodijo zaradi štirih bombnih napadov na vlake v Franciji leta 1982 in leta 1983, v katerih je bilo ubitih 11 ljudi, ranjenih pa 100.
Podrobnosti o Šakalovi vlogi pri reševanju Miloševića Dragan M. Filipović, kandidat za prvega moža srbske Udbe, opisuje v knjigi Anatomija globalističnega smradu. Kot poroča Slobodna Dalmacija, je Filipović dalj časa preživel v znanem budističnem samostanu Šaolin na Kitajskem in je mojster borilnih veščin.
V svoji knjigi avtor piše o vohunskih in obveščevalnih akcijah srbske tajne policije in srbskih političnih spletkah, še posebej pa se razpiše o nevladnih organizacijah, za katere pravi, da so "klasične plačanske organizacije zahodnih vlad".
Jeklena četa
Po pisanju Filipovića naj bi Miloševića Albanci hoteli ubiti nekje v začetku devetdesetih let. V ta namen so angažirali Jekleno četo, mrežo Šakalove tajne revolucionarne vojske, ki je delovala tudi v Romuniji in na Madžarskem. Ta mreža je po padcu Berlinskega zidu razpadla, pripadnike organizacije pa so bodisi ubili, zaprli, bodisi so postali plačanci novih oblasti v državah vzhodnega bloka. Jeklena četa se je preoblikovala v klasično kriminalno organizacijo.

Ko je tajna policija v Beogradu izvedela, da je Jeklena četa, ki je načrtovala napad na Miloševića, del Šakalove organizacije, so začeli izrabljati svoje nekdanje zveze, da bi prišli v stik s Carlosom. To sicer ni bilo težko, saj je bilo znano, da je bil Šakal še v času SFRJ-ja plačan morilec takratne tajne policije. Sancheza so uporabljali tudi tudi za obračun z ustaškimi emigranti.
Iz Beograda v Irak, iz Iraka v Sudan
Carlosa je Miloševićeva tajna policija leta 1975 prijela s še štirimi visokimi predstavniki jugoslovanske tajne policije. Ravno takrat naj bi nemška tajna policija nameravala Carlosa prijeti v Beogradu, da bi lahko okrivili maršala Josipa Broza Tita kot zaščitnika teroristov. Carlosa so sicer prijeli, a so ga tudi izpustili in iz Beograda je odšel v Irak.
Ko je bila Miloševićeva tajna policija že na sledi Šakalu, naj bi bil ta že v Sudanu, kjer je v eni izmed tamkajšnjih bolnišnic čakal na operacijo mod. Tam ga je aretirala francoska tajna policija in ga z odobritvijo sudanskih oblasti na skrivaj v vreči z letalom odpeljala v Pariz.

Opustitev načrta
Carlos je skupaj s svojim poveljnikom organizacije Johanesom Vajnrihom, ki danes prestaja kazen v nekem nemškem zaporu, obvestil Miloševičevo tajno policijo, da nikoli ne bi ubil niti enega komunističnega voditelja, še najmanj pa Miloševića. V Beograd sta sporočila, da z Jekleno četo nimata več nobenega stika, a da sta našla način, kako pomagati in rešiti Miloševića pred atentatom.

V Beograd sta poslala imena, vzdevke in osebne podatke članov organizacije, pa tudi številke računov, prek katerih so Albanci plačali za naročeni atentat. Jeklena četa je priprave na atentat opustila, Filipović pa ugiba, da gre za to zasluge morda kljub vsemu pripisati Carlosovemu vplivu na njih. Morda pa tudi zato, ker so izvedeli, da ima Miloševićeva tajna policija podatke o njih in da bi na vsakem mejnem prehodu tvegali aretacijo.