Carter 30 let po odhodu iz Bele hiše živi v rojstnem kraju Plains, v skromni opečnati hiški, ki sta jo s soprogo Rosalynn zgradila leta 1961, ko je še prideloval arašide.
Kot predsednik se je Carter nedvomno ponašal z določeno "moralno noto" - in to je ohranjal pri svojem delu tudi po koncu mandata, ko ga je leta 1981 premagal Ronald Reagan, piše Guardian, ki je objavil intervju z njim.
Oktobra bo nekdanji prvi mož ZDA dopolnil 87 let, ki okreva po operaciji obeh kolen, a sijoč nasmeh, ki je nekoč očaral Ameriko, je še vedno tu. Do operacije je preplaval 40 dolžin bazena na dan, še vedno pa z ženo, s katero sta ravno praznovala 65. obletnico poroke, nenehno potujeta po svetu.

Zgodba o tem, kako je Jimmy Carter prišel na oblast, je tudi 35 let kasneje še vedno izjemna. Resnično je prišel "od nikoder". "Če ne poskusiš, ne boš uspel," še vedno rad ponavlja Carter, ki se nikdar ni bal poraza in neuspeha.

Carter je k svoji karieri pristopil s pragmatizmom praktičnega človeka in globoko zakoreninjeno moralo vernega človeka. Ameriški politiki vse bolj vlada t. i. verna desnica, a Carter je bil verni levičar, kar je nekaj povsem drugega.

Za človekove pravice, proti nepotrebnim vojnam
Danes Carter v okviru svojega središča Carter promovira človekove pravice, med drugim se trudi izkoreniniti nekaj najtrdovratnejših bolezni sveta. Ob tem spremlja volitve na nekaterih najbolj problematičnih koncih sveta in skuša posredovati na konfliktnih območjih, kot so Severna Koreja (tam je bil aprila), Haiti (tam bo jeseni s Habitat for Humanity pomagal graditi 100 domov) ali Palestina.
Bil je prva vidna javna osebnost, ki je pozvala k zaprtju Guantanama, ostro je nasprotoval obema iraškima vojnama, predsednika Obamo pa je kritiziral, ker ni izpolnil svojih obljub, ker je popustil pri zunanji politiki in ker ni ostal trden glede Izraela. Leta 2002 je Carter dobil za svoje delo na tem področju najvišjo nagrado: Nobelovo nagrado za mir.

A kljub temu se Carterjevo ime danes vse bolj povezuje z Obamovim - Obamo kritiki obtožujejo "Carterjevega sindroma", da mu predsednikovanje razpada "kot novemu Jimmyju Carterju", s Carterjem pa ga primerjajo tudi zaradi "pomanjkanja večje vizije, njegove "avtsajderske" nelagodnosti do Washingtona, njegove propadajoče gospodarske politike in domnevnega pomanjkanja ostrine" (Rolling Stone).

Trije veliki uspehi
A Carter je za republikance to, kar je George W. Bush za demokrate: peniti se začnejo že ob omembi njegovega imena. In zamera je obojestranska. Vrsto let je bil Carter "zguba", ker je vladal le en mandat, ker so ga imeli za šibkega in ker je zavračal vojaško akcijo proti Iranu. A njegovi trije največji dosežki so presunljivi še danes: izsilil je panamski sporazum, ki je najverjetneje preprečil vojno v Srednji Ameriki, uvedel je energijsko politiko, s katero je prepolovil ameriško odvisnost od tuje nafte.

In morda najpomembnejše: v svojem mandatu ni izstrelil niti enega samega strela, ni ubil niti enega človeka, ni popeljal ZDA v vojne. "Državo smo ohranjali v miru. Nikdar se nismo spustili v vojno. Nikdar nismo odvrgli bombe. Nikdar nismo izstrelili strela. A smo še vedno izpolnili svoje mednarodne cilje. Pripeljali smo mir ljudem, vključno z Egiptom in Izraelom. Normalizirali smo odnose s Kitajsko, zaradi panamskega sporazuma pa sklenili mir med ZDA in večino držav Latinske Amerike. Vzpostavili smo delujoč odnos s Sovjetsko zvezo," pove Carter.

Odločila kriza s talci
Nekdanjega demokratskega predsednika je spodnesla kriza s talci na ameriškem veleposlaništvu v Teheranu novembra 1979. Z vprašanjem, kako rešiti talce, se je Carter ukvarjal 444 dni, kriza pa je dobesedno paralizirala njegovo predsednikovanje. Predsednik ni vodil kampanje za ponovno izvolitev, ni hotel prižgati božičnega drevesca pred Belo hišo, ni želel bombardirati Teherana.

Njegova soproga Rosalynn je dejala, da če bi vrgel bombo na iransko prestolnico, bi bil njen soprog ponovno izvoljen. "To je verjetno res. A če bi jo, bi to najverjetneje pomenilo smrt več 10.000 nedolžnih Irancev, pa tudi smrt talcev. Gledano za nazaj, nimam nobenih pomislekov, da nisem ravnal pravilno. Ni pa bila ta odločitev priljubljena v javnosti, ni bila priljubljena celo med mojimi lastnimi svetovalci, vključno z mojo ženo," se spominja Carter.

Namesto tega je Carter sprožil operacijo Orlov krempelj, pri kateri je šlo vse narobe. Končni rezultat je bilo strmoglavljenje helikopterja, osem mrtvih ameriških vojakov in propadel poskus rešitve talcev. Ponižujoč poraz.

"Nobenih obžalovanj. Želim si, da bi bil ponovno izvoljen. Mislim, da bi lahko obdržal našo državo v miru. Mislim, da bi lahko sklenil sporazum med Izarelom in Palestino. Če bi ostal v pisarni, mislim, da bi lahko imeli zelo uspešen energijski zakon. A to so le sanje. To sem pripravljen sprejeti," pove.