John Holmes, vodja za humanitarne zadeve pri Združenih narodih, je na zasedanju Varnostnega sveta v New Yorku dejal, da so pred tem pri Svetovni zdravstveni organizaciji (WHO) ugotovili, da je v petih letih krize na zahodu Sudana umrlo okoli 200.000 ljudi. "Gre torej za kar 50-odstotno povečanje. V to število spadajo tisti, ki so umrli v samih bojih pa tudi ljudje, ki so umrli zaradi bolezni in podhranjenosti."

Holmes je sicer dejal, da so to le ocene, da natančnega števila življenj, ki jih zahtevajo razmere v Darfurju, ne bodo nikoli izvedeli. Sudanska vlada sicer trdi, da je kriza od izbruha leta 2003 zahtevala 10.000 življenj.

Poklicali smo Toma Križnarja, velikega poznavalca Darfurja in nekdanjega posebnega odposlanca pokojnega slovenskega predsednika Janeza Drnovška.

Kakšno je vaše mnenje, koliko žrtev je zahteval spopad?
Tega nihče ne šteje. O evropskih vojnah so napisane knjige, znana je vsa statistika, o Darfurju pa ni nobene dokumentacije. Moje mnenje je, da je žrtev vsaj dvajsetkrat več, kot trdi sudanska vlada, in malo manj, kot trdi uporniško gibanje. Jaz bi rekel, da je umrlo med 200.000 in 300.000 ljudi.

Več kot 17.000-članska mirovna misija Združenih narodov in Afriške unije sploh še ni začela dela, čeprav jo je Varnostni svet ZN-a odobril že leta 2006. Zakaj njeno organiziranje poteka tako počasi?
Razlog za to je tretja svetovna vojna. Mi imamo vodo, energente, supermarkete, zavarovalnice, banke, tretji svet pa trpi zaradi pomanjkanja vode. Plemena se bojujejo za to, kar je še ostalo, potem ko so zahodne sile vse že izkoristile. Velike sile - ZDA, Kitajska, Evropska unija se ne zganejo. Zdi se mi, kot bi se nekdanje kolonialne metropole želele maščevati afriškim državam za to, da so se osamosvojile in jih želele videti na kolenih.

Ali je vzrok za nerešitev te krize le v pomanjkanju politične volje?
Ne, kriva je tudi splošna ignoranca med ljudmi in neko razširjeno prepričanje, da se ničesar ne da storiti, d a sami ne moremo premakniti stvari. Ko se pogovarjam z ljudmi na ulici, pri njih ni čutiti povezanosti in zavedanja, da gre pri tem, kar se dogaja v Darfurju, v resnici za vse nas. Če ne drugega, bi nas moralo skrbeti, da nas bo dosegel val beguncev, ki bo šel po poti, kot smo jo mi ubrali pred 60.000 leti. Ti ljudje potrebujejo vodo, v zadnjih 40 letih pa je v tej pokrajini padlo kar za polovico manj dežja, zaradi pomanjkanja vode pa ni hrane.

A takšna morala se nam bo maščevala, Evropa se mora takoj zganiti, saj Darfur leži tako rekoč na našem dvorišču. Moramo razumeti, da Sahara in Sredozemsko morje nista oviri za te ljudi, ampak poti, po katerih nas bodo dosegli. Evropska unija ne sme več odlašati, kar skočiti bi morala iz svojih sedežev in začeti ukrepati.

Katera so še druga najbolj pereča krizna žarišča v Afriki?
V Kongu je v zadnjih desetih letih umrlo med pet in deset milijonov ljudi. Vzrok je v koltanu, saj ima država okoli 80 odstotkov vseh svetovnih rezerv. Iz njega pridobijo tantal, sestavino, ki je nujno potrebna za proizvodnjo prenosnih telefonov, fotoaparatov, digitalne tehnike. Zame je to ljudožerstvo. Tudi v Somaliji vlada strašno trpljenje, tam ni več vlade, ni Združenih narodov, vsa humanitarna industrija pa je politično usmerjena. Doseže le kraje, v katerih ima svoje interese Zahod.

A. P.