Na golobe so pritrdili majhne kamere, ki so imele v tistih časih celo boljšo resolucijo kot satelitski posnetki. Foto: Reuters

Nezakonito fotografiranje, namestitve prisluškovalnih naprav na okenskih policah nedostopnih zgradb ali prisluškovanje sovjetskim podmornicam, kdo bi bolje izpeljal to nalogo kot živali.

Med drugo svetovno vojno je javnosti manj znana britanska obveščevalna služba MI14(d) vodila t. i. tajno službo za golobe. Ptice so namestili v majhne zaboje, na katere so bila pritrjena padala, in jih spustili nad okupiranim delom Evrope. Več kot tisoč golobov vohunov je imelo na svoja telesca pritrjena vprašanja, ob vrnitvi domov pa so prinesli odgovore, na katera so odgovorili tajni sodelavci na terenu, kot je bila izstrelitev rakete V1 in položaji nemških radarjev, je za BBC poročal posebni dopisnik za varnostne teme Gordon Corera.

Golobi kot vojni vohunski 'fotografi'

A medtem ko so začeli Britanci po drugi svetovni vojni opuščati tovrstne programe, jim je začela Cia posvečati več pozornosti. Že v sedemdesetih letih so imeli program Tacana, v katerem so se ukvarjali predvsem z različnimi metodami urjenja ptic. Po neuspelih poskusih s kakaduji in falconi, so se golobi izkazali za najpriročnejše.

Golobi imajo namreč to sposobnost, da se vrnejo domov, čeprav jih izpustimo več deset kilometrov stran. Čeprav so te mestne ptice kot kanal za komunikacije uporabljali že pred tisoč leti, so jih začeli prvič uporabljati za zbiranje tajnih podatkov šele med prvo svetovno vojno. Med hladno vojno je Cia na golobe pritrdila majhne kamere, težke le 35 gramov, ki so delale samodejne posnetke. Ti so bili baje celo boljše kakovosti kot takratni satelitski posnetki.

Nadzor nad sovjetskim programom s pticami selivkami

Kot zelo priročne ptice so se izkazali tudi krokarji, ki so lahko odnesli in prinesli manjše objekte, do 40 gramov teže, na okenske police nedostopnih zgradb. Ptici so tarčo označili z rdečim svetlobnim laserskim signalom, pot nazaj pa so ji signalizirali s svetilko.

Cia pa je med drugim preizkušala tudi to, ali bi lahko za nadzor Sovjetske zveze uporabili tudi ptice selivke, ki bi po tej 'sovražni' državi nameščale senzorje, s katerim bi imeli Američani nadzor nad ruskim jedrskim programom.

Urili tudi pse in mačke

Kot je razvidno iz javnosti dostopnih podatkov, pa je Cia poskusila trenirati tudi pse in celo mačke vohunke, na katere so pritrdili prisluškovalne naprave, operacija se je imenovala Ozvočena mucka (Acoustic Kitty). Do leta 1967 je Cia za tri živalske vohunske programe za delfine (Oxygas for dolphins), ptice (Axiolite) ter pse in mačke (Kechel) namenila več kot 600.000 dolarjev.

V šestdesetih letih je Cia v svoj program vključila tudi delfine, pri čemer se je izkazal za veliko težavo prenos nadzora nad delfinom s trenerja na agenta na terenu. Velike pliskavke so uporabljali za podvodne napade sovražnih ladij. Testirali pa so tudi, ali bi lahko delfini nosili senzorje, s katerimi bi zbirali zvoke s podmornic takratne Sovjetske zveze.