Dolgo pričakovana avtobiografija, naslovljena A Journey, bo uradno izšla danes, a časopis Daily Telegraph se je že dokopal do celotnega prevoda knjige, v kateri je največ prostora namenjenega odnosu Tonyja Blaira z Gordonom Brownom, ki sta bila vodilna človeka laburistov od leta 1997. Blair je spomine pisal kar tri leta.

"Brown je lahko človeka spravil ob živce in imel je nično čustveno inteligenco," je zapisal nekdanji britanski premier in dodal: "Da, bil je težaven, včasih bi ob njem kar znorel. A bil je tudi močan, sposoben in briljanten in te lastnosti sem vedno občudoval pri njemu. Njegove spoosbnosti za analitičnost so bile izjemne, a čustvena inteligenca je bila enaka nič."

Browna, ki ga je leta 2007 nasledil na Downing Streetu 10, je večkrat opisal kot "čudnega fanta", za katerega je vedel, "da kot premier nikoli ne bo uspel". "A bilo je nemogoče, da bi mu preprečil vzpon na stolček," ni skoparil z besedami Blair. Dodal je, da Brown ni bil politik, ki bi se bil sposoben spopasti z reformami in voditi "novo politiko", ki jo je napovedala Laburistična stranka - in prav zato se je po Blairovem mnenju podpora laburistom strmo znižala.

"Odnosi so postali tako rekoč nemogoči"
Odnosi med njima so se proti koncu Blairovega mandata zaostrili že do te mere, "da so bili tako rekoč nemogoči". "Težave so nastale zato, ker je bil številka dve v državi, minister za finance. Zato se je ljudem zdelo samoumevno, da me nasledi na premierskem stolčku, a njegove sposobnosti in zmožnosti so precenili." Zato je Blair sklenil, da je bolje, da Brown ostane "znotraj stranke, ker je tako lahko omejen in nadzorovan", kot da bi izgubili povezavo z njim.

Blair je odkrito spregovoril tudi o svojih težavah z alkoholom, saj se je v času, kot so se mu iztekali dnevi na Downing Streetu, vse bolj zatekal k opijanju in žganim pijačam. Pred vsako večerjo si je tako privoščil gin s tonikom ali whisky, hrano pa je poplaknil z nekaj kozarci vina.

"Bližnji vzhod me je zaznamoval"
Kaj si danes misli o vojni v Iraku in strmoglavljenju režima Sadama Huseina? Pravi, da je zaradi te vojne občutil tesnobo in strah, priznal pa je tudi, da mu ni uspelo predvideti "nočne more", ki je sledila prvim tednom in mesecem vdora. A kljub temu še vedno zagovarja vojaško posredovanje, zaradi mnogih težav na Bližnjem vzhodu, ki mu jih ni uspelo rešiti, pa ga še vedno preganjajo neuspele misije. "Iz te tragedije se želim nekaj naučiti. Bližnji vzhod je močno zaznamoval moje življenje, zato želim pripomoči k miru na tem območju."

"Princesa Diana je bila manipulatorka"
Zanimiv je tudi njegov zapis o tem, da so ameriški "jastrebi", predvsem takratni podpredsednik Dick Cheney, želeli vojaško posredovati tudi v drugih državah na Bližnjem vzhodu. Cheney naj bi tako posebej veliko govoril o vdoru v Sirijo.

V knjigi je opisal tudi "čudna" srečanja s člani britanske kraljeve rodbine in z nekaterimi tujimi voditelji. Tako se je nekoliko posmehljivo spomnil skoka čez plot Billa Clintona, Georgea Busha pa je po drugi strani pohvalil zaradi njegove inteligence. Celotno poglavje je namenil smrti princese Diane, ki jo je tako kot sebe označil za "manipulatorja", in dejal, da je bil po njeni smrti v slabih odnosih s kraljico, ki se mu zdi ošabna in ohola.