Ženske, ki niso mogle zanositi po naravni poti ali niso imele partnerja, so do zdaj lahko po darovalca sperme odšle v tujino, turško ministrstvo za zdravje pa je potihoma pred dnevi zakonsko prepovedalo tudi to možnost. Zdravniki in odvetniki sicer opozarjajo, da ni jasno, kako namerava vlada ta dejanja preverjati in nadzirati in zakon s papirja spraviti v življenje.

"Otrok mora vedeti, kdo je njegov oče"
V dokumentu piše, da bodo klinika, zdravnik ali pacientka, ki uporabljajo ali le spodbujajo k uporabi tujih semenskih bank, prijavljeni državnim tožilcem, morali pa se bodo tudi braniti pred morebitnimi kazenskimi obtožbami. Ministrstvo je odločitev utemeljilo z besedami, da je za otroka bistveno, da ve, kdo je njegov oče in kdo njegov dedek, spočetje s pomočjo darovalca sperme pa tega ne omogoča.

"To je velik korak nazaj," je dejal Ismail Mete itil, vodja turškega združenja za ginekologijo in porodništvo. "Zakon bi moral biti spremenjen tako, da bi upošteval nove možnosti, ki jih tehnologija ponuja ženskam, a ministrstvo je storilo ravno nasprotno. Ne zavedajo se posledic te odločitve."

Razpravo sprožila znana igralka
Itil je dodal, da je bilo število Turkinj, ki so se za umetno oploditev odločile v tujini, majhno, le okoli sto na leto, boji pa se, kakšne posledice bo imela prepoved tudi na drugih področjih, kot so na primer etnično mešani pari.

Vprašanje umetne oploditve je sicer Turčijo razburkalo že lani, ko je ena najbolj znanih tamkajšnjih igralk Guner Ozkul razkrila, da je s pomočjo darovalca sperme na Danskem zanosila in kasneje rodila tudi zdravo hčer, ki je danes stara pet mesecev.

Premier ženske pozval, naj imajo najmanj tri otroke
Združenje za pravice žensk meni, da je prepoved odraz konservativnih pogledov vladajoče Stranke za pravičnost in razvoj, ki si močno prizadeva za uveljavljanje tradicionalnih družinskih vrednot. Stranka je tako leta 2004 želela za kazenski prestopek narediti prešuštvo, premier Recep Tayyip Erdogan pa je javno pozval ženske, naj imajo vsaj tri otroke.

V Turčiji sta zagovor na sodišču ali celo zaporna kazen zagrožena za zahodne standarde precej "nedolžna" dejanja, kot so na primer žaljenje "turškosti", sodelovanje na protestih ali kazanje najmanjše naklonjenosti do prepovedane Kurdske delavske stranke.