Prepreka v različnih oblikah (zid, ograja, ovira za vozila) stoji na nekaj več kot 1.000 kilometrih meje med ZDA in Mehiko, ki je dolga okoli 3.100 kilometrov. Na določenih delih so postavljene tudi dodatne (sekundarne) ograje. Foto: EPA

"Vsi Američani, ne samo v najbolj prizadetih zveznih državah, ampak povsod v tej državi, so upravičeno prizadeti zaradi velikega števila nezakonitih tujcev, ki vstopajo v našo državo. Službe, ki jih imajo, bi lahko imeli državljani ali zakoniti priseljenci. Javne storitve, ki jih uporabljajo, predstavljajo breme za naše davkoplačevalce," je v nagovoru o stanju v državi dejal predsednik ZDA. Kljub retoriki pa ne gre za sedanjega republikanskega predsednika Trumpa, temveč za demokrata Billa Clintona iz leta 1995. Clinton je v takratnem govoru v kongresu dodal, da se je njegova vlada "agresivno lotila varovanja meja z zaposlovanjem rekordnega števila obmejnih policistov, dvakrat večjim izgonom zločinskih tujcev kot kadar koli prej, zatiranjem zaposlovanja nezakonitih priseljencev ter odrekanjem socialne pomoči nezakonitim tujcem".

V okviru prizadevanj za zmanjševanje nezakonitih prehodov meje z mehiške strani je Clintonova vlada v devetdesetih letih sprožila več operacij z namenom povečanja nadzora južne meje. Ena izmed njih, Operacija Vratar iz leta 1994, se je nanašala na skrajni zahodni del meje med Tijuano na mehiški in San Diegom na ameriški strani, prepoznana pa je kot začetek prave gradnje obmejnega zid, ki se je nadaljevala pod Clintonovima naslednikoma.

Foto: MMC RTV SLO

A fizično ločevanje obeh držav, ki je vidno še danes, se je začelo že dolgo pred tem. Najstarejši del zidu, ki še danes stoji (pri San Diegu), naj bi tako segal v leto 1962, ko je predsedoval John F. Kennedy. Tudi ideja o zidu oziroma nekakšni oviri vzdolž celotne okoli 3.100-kilometrske ameriško-mehiške meje ni izvirno Trumpova. Kot piše ameriški portal The Intercept, je to idejo zagovarjal že republikanski predsednik Richard Nixon v prvi polovici sedemdesetih let. Projekt gradnje ograje je nato prevzel demokrat Jimmy Carter, v času katerega so postavljali ograje, namenoma oblikovane tako, da so hudo poškodovale ljudi, ki so plezali čeznje.

Izza zidov: 1989–2019
Prispevek je nastal v okviru projekta Izza zidov: 1989–2019 ob 30. obletnici padca berlinskega zidu. Čeprav je bilo porušenih veliko realnih in simboličnih zidov, so se namesto njih dvignili novi in nekateri še vedno globoko vznemirjajo našo družbo. V prepričanju, da ne moremo ustvariti boljše prihodnosti brez kritičnega razmišljanja in večplastnega spominjanja na preteklost, želi projekt ponuditi pomemben prispevek k razumevanju svobode, demokracije in delitve.

Trenutno ZDA in Mehiko loči nekaj več kot 1.000 kilometrov zidu oziroma različnih vrst ograj in ovir, ki se raztezajo v vseh štirih ameriških zveznih državah, ki mejijo z južno sosedo, torej v Kaliforniji, Arizoni, Novi Mehiki in Teksasu (predvsem v prvih treh), med seboj pa niso povezane. Pod Clintonom se je zgradilo okoli 55 kilometrov zidu oziroma ovir, gradnja pa se je močno okrepila po letu 2006, sredi drugega mandata Clintonovega republikanskega naslednika Georgea W. Busha. Pod Bushem so ZDA na meji postavile skoraj 750 kilometrov ovir, pod demokratskim predsednikom Barackom Obamo pa so jih dodale še za okoli 215 (večinoma v prvem letu njegovega predsednikovanja). V času sedanjega predsednika pa so do zdaj le obnovili določene dele že obstoječe ograje. Okoli 570 kilometrov teh ovir predstavlja ograja proti prehodu ljudi, na okoli 480 kilometrih pa so postavljene prepreke za vozila. Čeprav je Trump sprva obljubljal zid na celotni dolžini meje, je kasneje obljubljeno dolžino prepolovil. Na velikem delu meje namreč zahtevno prepreko predstavlja narava v obliki gora, rek in puščave.

Puščava kot naravni in nevarnejši nadomestek zidu

Ravno na puščavo in njeno moč odvračanja migrantov pa so računale ameriške oblasti ob začetku gradnje zidu na zahodu meje. Zid je tako migrante začel siliti v poskuse prečkanja meje v puščavi. Pred tem so ljudje v ZDA nezakonito vstopali razmeroma preprosto. Stekli so čez avtocesto ali skozi hiše in se izogibali obmejni policiji. Težje prehajanje meje, mimo ovir, pa ima svojo, človeško ceno. Po podatkih Projekta pogrešani prebežnik (Missing Migrant Project) Mednarodne organizacije za migracije (IOM), ki spremlja število smrti migrantov po svetu, je leta 2018 v poskusu prečkanja meje med ZDA in Mehiko umrlo več sto ljudi. Organizacija je dokumentirala smrti 214 moških, 20 žensk in štirih otrok, še 138 mrtvim pa niso mogli določiti spola ali starosti. Tudi število 376 pa ni dokončno, saj številnih trupel nikoli ne odkrijejo.

Organizacija Nič več mrtvih (No More Deaths/No Más Muertes) medtem pravi, da je od leta 2001 umrlo več kot 6.000 migrantov, a dokončnega števila ne poznajo. Le Monde Diplomatique je v članku iz leta 2017 navedel prostovoljko omenjene organizacije Maryado Vallet, ki je dejala, da zagotovo vedo le, da ZDA puščavo uporabljajo "namenoma, kot smrtonosno orožje". Pri tem je izpostavila ime Clintonove strategije za zmanjševanje prihoda priseljencev brez ustreznih dokumentov "preprečevanje z odvračanjem". Aktivisti organizacije Nič več mrtvih medtem skušajo zmanjšati število mrtvih migrantov v puščavi na jugu Arizone tako, da na določenih točkah puščajo pomoč v obliki vode in oblačil. Človekoljubne organizacije obmejno policijo obtožujejo uničevanja te pomoči, ameriške oblasti pa so zaradi pomoči ljudem, ki prečkajo mejo, več aktivistov tudi aretirale.

Zid na ameriško-mehiški meji: Zaostrena retorika, stara politika

Manj aretacij, več mrtvih

Število migrantov, ki umrejo med nezakonitim prečkanjem meje, se medtem povišuje. Mednarodna organizacija za migracije je tako v letu 2017 zaznala 412 smrtnih primerov oziroma tri odstotke več kot leto prej. Kot so dejali na IOM-u, je podatek toliko bolj skrb vzbujajoč, ker naj bi v istem času iz Mehike v ZDA vstopilo manj migrantov, kar se odraža tudi v številu prijetih migrantov. V prvem letu Trumpovega predsednikovanja je obmejna policija tako aretirala okoli 310.000 migrantov, najmanj po letu 1971. Lani so jih prijeli nekaj manj kot 400.000, kar je še vedno le del števila iz leta 2000, ko so ameriške oblasti v času Clintonovega predsednikovanja med poskusom nezakonitega prečkanja meje aretirale 1,6 milijona ljudi. Leto kasneje so jih prijeli 1,3 milijona.

V zadnjem času je močan porast števila vloženih prošenj za azil opazen na uradnih mejnih prehodih. Foto: EPA

Razlogov za manjše število migrantov, ki skušajo nezakonito priti v ZDA, je več. Trend padanja tega števila je sicer od začetka finančne krize leta 2008 stabilen. Kot je za MMC dejal Víctor Clark Alfaro z Oddelka za latinskoameriške študije na Univerzi v San Diegu, je eden izmed razlogov ta, da vse manj Mehičanov ZDA vidi kot obljubljeno deželo. Glede na leto 2000 je v Mehiki po njegovih besedah tudi več priložnosti za delo. A Alfaro, ki živi v Tijuani, izpostavlja tudi učinek poostrene retorike na ameriški strani, povečanega števila obmejnih policistov in napredne tehnologije za odvračanje migrantov. Kot je dejal, Mehičani slišijo "Trumpove žaljivke in grožnje z deportacijami", zaradi česar jih vse manj razmišlja o poti v ZDA.

Gradnja zidu na skrajno zahodnem delu meje je migrante prisilila v veliko nevarnejšo pot čez puščavo, obenem pa ima tudi gospodarske posledice za Tijuano. Do leta 1994 oziroma 1995 je bilo to obmejno mehiško mesto najpomembnejša točka za prehod migrantov v ZDA, je dejal Alfaro. Kar 45 odstotkov migrantov, ki so hoteli nezakonito prečkati mejo, je prihajalo v Tijuano, da bi tam poskušali vstopiti v ZDA. To je krepilo gospodarstvo mesta, vključno t. i. neformalno ekonomijo, ki je cvetela ravno na račun migrantov. Gre za poceni hotele in restavracije, pa tudi za prostitucijo, tihotapce ljudi ter izsiljevanja migrantov, ki ga je izvajala lokalna policija. Ko so bili migranti prisiljeni v prečkanje meje drugje, je to vplivalo tudi na gospodarske razmere v Tijuani, medtem ko gospodarstvo na ameriški strani ni utrpelo škode.

Kot je še pojasnil Víctor Alfaro, so odnosi med Tijuano in San Diegom kljub meji odlični. Tamkajšnje prebivalstvo je zelo tesno povezano, ne zgolj gospodarsko. Mehičani iz mehiške države Baja California, predvsem iz Tijuane, v San Diegu letno porabijo okoli šest milijard dolarjev, sam zid, ki ovira nezakonite migrante, pa na ta odnos ne vpliva, je še dejal.

Foto: MMC RTV SLO

Vse več prošenj za azil

Med migranti, ki skušajo na vsak način priti v ZDA, so predvsem Mehičani, vse več pa je ljudi iz Srednje Amerike, predvsem iz Hondurasa, Gvatemale in Salvadorja. V zadnjih letih sicer prihaja do velikega porasta števila ljudi, ki pridejo na mejni prehod in tam zaprosijo za azil. A prosilci morajo nato v Tijuani več mesecev čakati na odločitev ameriških oblasti. Po podatkih ameriške Agencije za carine in varovanje meje (CBP) je v fiskalnem letu 2018 za azil na južni meji zaprosilo skupaj 92.959 ljudi. Od tega jih je 54.690 prošnjo vložilo pri obmejni policiji po prečkanju meje, 38.269 pa jih je to storilo na uradnih mejnih prehodih. Leto prej je bilo prvih 38.300, drugih pa 17.284, oziroma skupaj 55.584. Porast skupnega števila prosilcev za azil na meji z Mehiko glede na leto 2017 je torej 67-odstoten, število tistih, ki so to storili na mejnih prehodih, pa je večje za 121 odstotkov.

Víctor Alfaro je še dejal, da je pred nekaj meseci v San Ysidru za azil v ZDA zaprosilo tudi okoli 100 ruskih državljanov, prošnje pa so vlagali tudi državljani Ugande, Sudana, Somalije, Pakistana. A gre za razmeroma majhno število v primerjavi s prosilci iz Srednje Amerike. Kot piše BBC, dodatna gradnja zidu teh ljudi ne bo ustavila, da zaprosijo za azil in zakonito bivanje v ZDA.

Glavne države izvora dela migrantov, Honduras, Gvatemala in Salvador, so namreč po Alfarovih besedah "propadla gospodarstva". Njihovi prebivalci zaradi nasilja tolp, ki predstavljajo vzporedno oblast, in hude revščine nimajo druge možnosti, kot da odidejo. Glavni izvoz teh držav so tako ljudje, ki potem pošiljajo denar v domovino, od česar te države živijo. Tudi Mehika, kjer so razmere kljub nasilju kartelov vendarle boljše, je odvisna od takšnega vira sredstev. Migranti, ki brez potrebnih dokumentov živijo in delajo v ZDA, namreč v Mehiko letno pošiljajo več kot 20 milijard dolarjev, kar je več kot država zasluži od turizma.

Medtem ko je Trump južno mejo označil za povsem prehodno, kar naj bi bilo tudi predvsem krivo za nezakonito priseljevanje v ZDA, uradni podatki kažejo, da je največji razlog za nezakonito bivanje v državi prekoračitev vizumov. Kot je poročal BBC, je leta 2018 po podatkih ameriškega ministrstva za domovinsko varnost v ZDA nezakonito ostalo več kot 700.000 ljudi. Ocenjuje se, da je teh ljudi sicer še več, saj podatki ministrstva vključujejo le morske in zračne poti, ne pa tudi prečkanja meje po kopnem. To je sicer le delček števila ljudi, ki so v ZDA vstopili zakonito. Leta 2017 je bilo teh 52 milijonov.

Pot v ZDA ljudem z juga ne preprečuje le zid, ampak tudi napredna tehnologija v obliki senzorjev, kamer, brezpilotnih letal z radarji. Foto: EPA

Drug razlog, s katerim Trump upravičuje potrebo po (dodatnem) zidu, je tihotapljenje mamil. V začetku januarja je tako dejal, da je južna meja "cevovod za ogromne količine nezakonitih mamil, vključno z metamfetamini, heroinom, kokainom in fentanilom". Medtem uradni podatki ameriške Agencije za boj proti mamilom (DEA) kažejo, da zid dotoka mamil ne bo ustavil. Kot ugotavlja agencija, tihotapci mamila namreč običajno tihotapijo skrita v avtomobilih, s katerimi v ZDA vstopajo na uradnih mejnih prehodih. Drugi načini za vnos mamil v ZDA so uporaba predorov, ladij, vlakov in celo ultralahkih letal ter brezpilotnih letalnikov.

"Koristi" vojn in okupacije

Ko gre za zid oziroma ograjo na meji, pa ta presega zgolj fizično oviro. Potrebna je namreč podporna infrastruktura v obliki nadzornih stolpov in cest za obmejno policijo, ki na jugu šteje okoli 20.000 pripadnikov, ZDA pa ob tem uporabljajo tudi napredno tehnologijo, ki je pogosto preizkušena v vojnah (konkretno v Afganistanu in Iraku, kot poroča ameriški portal Bloomberg) in na okupiranih območjih po svetu. Meja z Mehiko je tako prepredena s tisoče podzemnih senzorjev, ki zaznavajo gibanje, kamerami, ki zaznavajo toploto in so koristne ponoči, in radarji, ki spremljajo dogajanje tudi globoko na mehiški strani meje, policija pa uporablja tudi brezpilotna letala z naprednimi radarji, ki naj bi lahko zaznali tudi sledi v pesku.

ZDA vzor za tehnološko nadgraditev fizičnih preprek iščejo predvsem v Izraelu. Ta je na meji z Egiptom postavil zid, predvsem za preprečevanje prihoda afriških prebežnikov oziroma "nezakonitih vsiljivcev", kot jih je označil izraelski premier Benjamin Netanjahu, še bolj pa je referenčen zid, ki ga Izrael gradi večinoma na zasedenem Zahodnem bregu. Nič čudnega torej, da je ravno izraelsko orožarsko podjetje Elbit Systems zasnovalo in zgradilo na desetine stolpov v ameriški zvezni državi Arizona, visokih od 24 do 48 metrov, s katerih lahko zaznajo ljudi, oddaljene tudi 12 kilometrov. Kot je poročal britanski Guardian, je izraelsko podjetje pogodbo dobilo ravno zaradi svojih izkušenj s senzorji, kamerami in brezpilotnimi letalniki na t. i. pametni ograji, ki ločuje zasedeni del Jeruzalema od preostanka zasedenega Zahodnega brega. Obsežnost nadzora na obmejnem območju medtem povzroča zaskrbljenost glede možnih posegov v državljanske svoboščine lokalnega prebivalstva.

Foto: MMC RTV SLO

Militarizacija meje kot republikansko-demokratsko soglasje

Meja med ZDA in Mehiko je močno militarizirana, kar se ne kaže le v uporabi vojaške tehnike za njen nadzor, ampak tudi v napotitvah vojaških enot na mejo. Trump je tako lani vzbujal strah pred "invazijo" več tisoč migrantov iz srednjeameriških držav, ki zaradi lastne varnosti pogosto potujejo skupaj v t. i. karavanah, za "obrambo" države pred njimi pa je na mejo napotil okoli 5.900 pripadnikov nacionalne garde. Kritiki so sicer opozarjali, da so na Trumpovo odločitev o napotitvi vojakov na mejo, kjer so postavljali bodečo žico in druge ovire, bolj kot varnostne razmere vplivale kongresne volitve.

Tako kot pri ideji o gradnji zidu tudi pri ideji o uporabi vojske na meji z namenom predvsem preprečevanja prihoda nezakonitih priseljencev z juga Trump le sledi dolgoletni praksi ameriških predsednikov iz vrst obeh največjih strank. Leta 2011 je tako Obama na južno mejo napotil 1.200 pripadnikov nacionalne garde, Bush mlajši pa je pet let prej tja napotil 6.000 vojakov. Pred njimi sta podobno storila tudi Clinton in Bush starejši.

Del širše protipriseljenske agende

Ideja zidu, ki ponazarja jasno ločevanje ZDA od revnejših držav južno od meje, je sicer del širše agende, ki prav tako presega zdajšnjega ameriškega predsednika. Ta vključuje izgone priseljencev brez ustreznih dokumentov, kar je posebej zaznamovalo predsednikovanje Obame. V času njegovih mandatov so ZDA namreč izgnale več kot 2,7 milijona ljudi, kar je po nekaterih ocenah več kot število izgonov iz države v vsem 20. stoletju (pri tej oceni je sicer treba biti previden, saj so, kot je opozoril Le Monde Diplomatique, vsak izgon dokumentirali šele po letu 2005, pred tem pa so bili ti postopki ob meji pogosto izvedeni neformalno in niso bili nujno zajeti v statistikah). Rekordno leto je bilo 2013, ko je bilo izgnanih več kot 400.000 ljudi. Lani so jih ameriške oblasti po poročanju Washington Posta izgnale dobrih 256.000. Trump tako tudi z izgoni in njihovimi grožnjami le nadaljuje ustaljeno politiko, ki združuje republikance in demokrate.

Trumpovi podporniki zagovarjajo gradnjo zidu. Foto: Reuters

T. i. nična toleranca do nezakonitega priseljevanja pa se ne odraža le v množičnih izgonih, pač pa tudi v zapiranju nezakonitih migrantov, tudi otrok, ter ločevanju migrantskih družin. Trumpova vlada je tako ločila okoli 3.000 otrok od njihovih staršev ter jih zaprla v centre, kjer so bili nastanjeni v kletkah. Natančno število takšnih primerov je neznano. V številnih primerih so oblasti izgubile sled za starši oziroma skrbniki in onemogočile njihovo združitev z otroki. Dva otroka iz Gvatemale (sedemletna Jakelin Caal Maquín in osemletni Felipe Gómez Alonzo) sta v času pridržanja umrla. Številni migranti v pridržanju so tudi žrtve različnih zlorab, tudi spolnih, ki jih izvajajo tako drugi zaprti migranti kot agenti zvezne Agencije za priseljevanje in carine.

Na Trumpovo agresivno retoriko glede priseljencev, predvsem iz latinskoameriških držav, ki v ZDA vstopajo in živijo brez ustreznih dovoljenj, letijo številni očitki, njegovo politiko pa se pogosto označuje za rasistično. Medtem ko Trump gradnjo zidu upravičuje z opozorili pred "posiljevalci", "zločinci" in "preprodajalci mamil", ki naj bi prihajali iz Mehike, ter "invazijo" migrantov iz Hondurasa, Gvatemale in Salvadorja, pa je, kot je v začetku leta 2018 poročal Washington Post, na srečanju s kongresniki dejal, da bi morale imeti ZDA več priseljencev iz držav, kot je Norveška. Tarča Trumpovega besa zaradi nezakonitega priseljevanja prav tako niso Kanadčani, ki so v samem vrhu po številu ljudi, ki prekoračijo vizume in v ZDA bivajo nezakonito.

Kritiki gradnje dodatnega zidu medtem opozarjajo tudi na to, da naj bi bile podobne politike odvračanja migrantov z juga obsojene na neuspeh. Migracije namreč v veliki meri povzročata revščina in širša družbena neenakost. Da se bodo nadaljevale ne glede na zidove, stolpe, senzorje, aretacije in izgone, nakazujejo podatki Svetovne banke o bruto družbenem proizvodu na prebivalca po kupni moči. Medtem ko je ta v ZDA 59.531 dolarjev, znaša v Mehiki 18.149, v Gvatemali 8.150, v Salvadorju 8.006, v Hondurasu pa 4.986 dolarjev.