Po koncu 1. svetovne vojne je poraženka avstro-ogrska monarhija razpadla na prafaktorje in pojavilo se je cel kup razmejitvenih težav, ki jih je reševala pariška mirovna konferenca v Versajski palači pri Parizu. Udeleženih je bilo kar 25 držav, a dogajanje so dirigirali veliki trije ‒ predsednik Woodrow Wilson (Združene države Amerike), premier David Lloyd George (Združeno kraljestvo) in predsednik Georges Clemenceau (Francija).

Ena od spornih točk je bilo tudi v okviru ogrskega dela avstro-ogrske monarhije avtonomno ozemlje mesta Reka, ki je madžarski kraljevini omogočalo dostop do morja. Tako Italija kot Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS), sta bili prepričani, da pripada njima. Mirovna konferenca je podprla kompromisno rešitev neodvisne mini državice Reške republike, za kar je v mestu obstajala demokratična večina, kar dokazuje zmaga Riccarda Zanelle na demokratičnih volitvah za predsednika republike. Zanella je vodil avtonomistično stranko, ki je podpirala neodvisnost republike, njegov oče je bil Italijan, mama pa Slovenka.

Italijanskim nacionalistom načrt mirovne konference ni bil všeč, zato je Gabriele D'Annunzio z 8000 legionarji iz Trsta krenil na Reko in zavzel mesto že 12. septembra 1919. Sam se nikoli ni oklical za fašista, velja pa za nekakšnega predhodnika, saj so njegove ideje in estetika vplivale na samega Benita Mussolinija. Iz mesta ga je izgnala italijanska liberalna oblast in Reška republika je zaživela v demokraciji, a za manj kot dve leti, saj so se že 3. marca 1922 vrnili fašisti s Francescom Guinto na čelu, ki je med drugim odgovoren za požig slovenskega Narodnega doma v Trstu. Z italijanske bojne ladje so streljali na vladno palačo na Reki in vlada Zanelle je pobegnila v Jugoslavijo, demokracije in sanj o avtonomni republiki pa je bilo konec. Svobodna država Reka je tako obstajala zgolj pičlih 18 mesecev.

"Zgodba je izredno komplicirana, raznih prelomnih dogodkov, ki so krojili dogajanje, je bilo v teh letih nešteto, bili so zelo burni časi, ki so v italijanski psihi pustili eno veliko sled, kajti še danes v javnosti poslušamo, da morajo Istra, Dalmacija in Reka znova postati italijanske," je zgodovinar Jože Pirjevec za MMC ob 100. obletnici Svobodne države Reka pojasnil, da je zgodovinska sled dogajanj pred stoletjem še vedno živa v glavah ljudi.

Vabljeni k branju pogovora.

Kaj se je dogajalo v mestu Reka takoj po 1. svetovni vojni, ko je razpadla stara Avstro-Ogrska, zakaj je vzniknila neodvisna mini državica t. i. Reška republika?
Najprej bi rad povedal, da je imela Reka znotraj habsburške monarhije čisto poseben status, bila je corpus separatum (ločeno avtonomno telo, op. n.), torej posebno telo znotraj madžarske kraljevine. Predstavljala je glavno madžarsko pristanišče. V londonskem paktu iz leta 1915 med Italijo in antanto (dogovor za vstop Italije v 1. sv. vojno, op. n.) Reka ni bila predmet dogovorov med Italijo in Antanto. Italijani so bili prepričani, da bo avstro-ogrska monarhija ostala, do Madžarov pa so bili relativno naklonjeni. Po koncu 1. svetovne vojne imamo nato čisto nov položaj, zdaj Italijani zahtevajo poleg vsega v londonskem paktu obljubljenega še Reko. V mesto so poslali vojake, grenadirje s Sardinije, ki so mesto zasedli skupaj s Francozi. Med obema silama je prišlo do hudih sporov, saj so Italijani podpirali priključitev Italiji, Francozi pa tega niso dovolili. Kraljevina SHS, ki se je z Italijani prerivala za meje, je takrat že nastala. Na pariški mirovni konferenci je prišlo do hudega spopada, ki ga niso mogli rešiti.

Je to še ena zgodba z jadranske obale, v kateri imamo večinsko italijansko mesto in hrvaško/slovensko zaledje?
Reka je bila relativno majhno mesto z okoli 50.000 prebivalci. Po popisu iz leta 1910 je bila približno polovica Italijanov oz. italijansko govorečih, Hrvatov je bilo okoli 13.000, tu so bili tudi številni Madžari, Nemci in Slovenci. Ne smemo pa pozabiti, da v te številke ni vključen Sušak, ki je bil nekakšno predmestje Reke in ki je bil popolnoma hrvaški. Italijansko-hrvaški odnosi v mestu so bili napeti, saj so Italijani zahtevali oblast zase in jo prek izredno močnega meščanstva tudi imeli. Svoje sta igrala tudi madžarska prisotnost in pritisk, kajti pravi gospodarji na Reki so bili Madžari, a po 1. sv. vojni že leta 1919 se Reki odpovejo, kar je dalo Italijanom zagon v krila, da mesto zahtevajo zase.

Ker na pariški konferenci ni posluha za italijanske želje, je samoiniciativni Gabriele D'Annunzio z nacionalisti mesto zasedel 12. septembra 1919. Gre za samoiniciativno akcijo v slogu slovenskega Rudolfa Maistra na Koroškem?
Ne, absolutno ne. Šlo je za akcijo organiziranih italijanskih nacionalistov, t. i. futuristov, republikanskih sindikalistov in drugih združenj, ki so Gabriela D'Annunzia poklicala, naj stopi na čelo legionarjev, bilo jih je kakšnih 8000, ki so se zbrali v okolici Trsta. Od tam so marširali na Reko. Vlogo so odigrali tudi italijanski vojaki iz 1. svetovne vojne, ki so se množično pridruževali legionarjem. Vračali so se s fronte in bili razočarani nad stvarnostjo, v kateri so se znašli, nacionalizem je bil za njih zelo privlačen. D'Annunzio je tako ignoriral mirovno konferenco in z legionarji zasedel mesto, odločil se je, da bo mesto italijansko. Šlo je za državni udar oz. puč. S tem je sprožil vrsto dogodkov, ki so bili zelo dramatični in so močno vplivali na vzpon fašizma v Italiji.

Nacionalizem je povsod po Evropi eksplodiral po veliki vojni, ko so se v anarhiji začele rušiti večnacionalne monarhije, od Irske naprej …
Absolutno! To je evropski fenomen, ki so ga povzročile takratne slabe razmere, cepljen na socializem. Ljudje so upali in želeli, da si zaslužijo kaj več, da bo življenje lepše, kot je bilo pred vojno. Pojavil se je popolnoma odklonilen odnos do starega sveta, želja, da bi ustvarili nov svet, je bila vseprisotna. Vemo, kako nevarne so te želje, pogosto pripeljejo do fašizma ali pa komunizma. D'Annunzio je na primer z določeno simpatijo gledal na socialistično Rusijo in Vladimirja Lenina.

Beda, v katero je Evropo pahnila velika vojna, je bila plodna ravnica za skrajne ideologije ...
Ljudje so prihajali iz vojne in obupano ugotavljali, da nimajo prihodnosti. Podreti je treba vse in z revolucijo ustvariti nov svet, novo družbo, to jih je vodilo. Fašisti so z maršem na Rim takšno revolucijo tudi izvedli, prevzeli oblast in ustvarili totalitarno državo, ki je klavrno končala s kapitulacijo 8. septembra 1943.

Sorodna novica Titov vzpon po Stalinovi čistki: Med vsemogočnim dobrodelnežem in demonom

Če pogledava v Nemčijo, najdeva naciste, v Sovjetski zvezi komuniste ...
Te tri ideologije so zelo podobne, a enačiti jih ne gre, saj nosijo pomembne vsebinske razlike. Je pa res, da so bile vse tri zelo krute, totalitarne in tudi morilske.

Vse tri bi rade uničile svet in ga gradile na novo ...
Točno! Ustvariti hočejo t. i. novega človeka, a komunizem ima vendarle en drobec mesijanskega naboja, ki ga je priznaval tudi sam papež Pij XII., v smislu odrešitve za človeštvo, za malega človeka. Medtem ko fašizem in nacizem gradita predvsem na primatu ene rase, ene vere, enega naroda. V primeru Italije je to italijanski, za Nemce je edini pomemben nemški narod. D'Annunzio na primer govori o italijanskem Bogu, za njega je bil Italijan.

Kakšna osebnost je bil D'Annunzio?
Bil je velik, talentiran demagog, populist, nastopač ter zelo nadarjen kovač uspešnih sloganov. Že leta 1915 je zelo agitiral za to, da je Italija vstopila v 1. sv. vojno. Proti njemu je, to se malo ve, ostro pisal tudi Ivan Cankar. V eni črtici ga je zelo udaril in osmešil, drugače pa je bil v Italiji, pa tudi širše po Evropi, zelo popularen. Ne moremo reči, da ni bil dober pesnik, a bil je nevaren človek, v določenem smislu predhodnik fašizma.

Za Slovence izredno neugodna mirovna rapalska pogodba, ki je slovensko Primorsko določila Italiji, tudi D'Annunziu ni bila všeč. Z italijanskimi oblastmi se je zapletel v spor, zakaj?
Reška republika je bila v določenem smislu baza, iz katere naj bi izpeljali vojaški puč proti liberalni vladi v Italiji. Šlo je za zelo resno in nevarno stvar, tako da je med Rimom in Reko prišlo do kratkega stika. Nova italijanska vlada, ki jo je vodil dokaj pameten človek Giovanni Giolitti, je skušala najti modus vivendi z Jugoslavijo in ga tudi našla z rapalsko pogodbo, podpisano 12. novembra 1920. D'Annunzio je ni priznal! Rimska vlada se je namreč z njo odpovedala Reki in Dalmaciji z izjemo Zadra in nekaj otokov, dobila pa je, kar se tiče nas Slovencev, čisto vse, kar je hotela. Odnosi so se skrhali in Italija je na koncu vojaško posegla ter napadla legionarje na Reki. Zgodil se je t. i. krvavi božič, to je ena v vrsti izjemno uspešnih D'Annunzievih skovank, ko so prišle italijanske čete in jih premagale. Prisiljeni so bili zapustiti mesto, odšla pa je tudi italijanska vojska. Na Reki nato pride do ustanovitve Svobodne države Reke na čelu z demokratično izvoljeno stranko avtonomistov, ki jih je vodil za predsednika izvoljen politik Ricardo Zannella. Svobodna in demokratična državica se obdrži samo dve leti, saj že leta 1922 fašist Francesco Giunta, ki je med drugim odgovoren tudi za požig slovenskega Narodnega doma v Trstu, organizira fašističen puč in zruši demokratično izvoljeno vlado avtonomistov ter prevzame oblast v mestu. Italijanska vojska spet zasede mesto in to stanje s fašisti na oblasti se obdrži vse do dogovora o prijateljstvu in podpisom sporazuma med Benitom Mussolinijem in kraljem Aleksandrom 27. januarja 1924, s katerim je lahko Italija tudi uradno priključila Reko. Poudariti pa je treba, da Kraljevina SHS ni nikoli ratificirala tega dogovora, dogovora med Mussolinijem in Aleksandrom beograjski parlament ni nikoli potrdil. Čeprav de facto je bila Reka seveda italijanska.

Sorodna novica Požig Narodnega doma: "Nasilje je uspelo, ker so ga podpirale državne ustanove"

Zakaj Jugoslavija popusti, niso imeli druge izbire?
Tako. Razlika med Jugoslavijo in Italijo je bila glede na vojaško moč ogromna, saj Italija ni veljala kaj dosti, Jugoslavija pa še manj.

Demokratična večina, ki je izvolila Zanello, je torej želela neodvisno državo ...
Na Reki je sicer bila močna skupina italijanskih iredentistov, ki so želeli priključitev kraljestvu Italije, a še močnejši so bili avtonomisti okrog Zanelle, ki so hoteli ostati neodvisni. Ta je po udaru fašistov s svojo vlado dobil zaščito v Jugoslaviji. Reka se je znašla zaradi odrezanosti od zaledja v hudih ekonomskih težavah, Italija je bila za Reko v tem smislu polomija. To je bil, kot rečejo Italijani, fascismo di frontiera – obmejni fašizem, ki je imel posebne značilnosti. Bil je izjemno nacionalistično nabit in ekstremno antislovanski, torej antislovenski in antihrvaški. Zelo agresiven, raznarodovalen, genocidna politika glede kulture in jezika.

Sorodna novica Neuspeh prve medvladne organizacije Društva narodov je lekcija za sodobni čas

D'Annunzia torej italijanski liberalci zrušijo, se vrne na krilih Mussolinijevega fašizma?
Celotna ta zgodba nam kaže, kako je bil liberalizem v Italiji v tem času v defenzivi in totalni krizi. Ni znal obvladati položaja, razmere so bile izredno nevarne. Na eni strani so bili močni socialisti, ki so organizirali celo vrsto množičnih stavk, na drugi strani pa so marširali fašisti. D'Annunzio se v to zgodbo vključuje, a težko bi rekli, da je bil tipičen fašist. Bil je samosvoj človek in Mussolini si ni mogel privoščiti, da bi tako karizmatičnega in popularnega svojeglavega človeka imel ob sebi. Izoliral ga je v nekakšno notranje izgnanstvo, podelili so mu sicer naslov princ Snežnika, živel pa je v razkošni vili na Gardskem jezeru. Mussolinija je motil in bil je v izgnanstvu do svoje smrti leta 1938.

Kompromis velesil ‒ tamponska neodvisna državica je bila uradno ustanovljena 8. septembra 1920. Ameriški predsednik Woodrow Wilson je hotel tja postaviti sedež Društva narodov, zakaj mu ni uspelo s svojim drznim načrtom?

Mirovna konferenca ni bila sposobna določiti meje med Kraljevino SHS in Italijo. Italija Reko zahteva, a je ne dobi, saj tega ni v londonskem sporazumu, še več, ameriški predsednik Woodrow Wilson je v želji po pravični ureditvi sveta celo nasprotoval vsem takšnim medvojnim tajnim dogovorom, zaradi česar se je Italija znašla v precejšnjih težavah. Zadeva je prišla celo tako daleč, da sta italijanski zunanji minister Sidney Sonnino in premier Antonio Salandra iz protesta zapustita Pariz. V Italiji se je začela širiti ideja o t. i. pohabljeni zmagi, ta slogan pa je bil izjemno uspešen! Prepričani so bili, da so v jarkih na fronti velike vojne žrtvovali 600.000 vojakov za prazen nič! Ta občutek je imel velikanski vpliv na notranjo politiko v Italiji. Wilson je imel z Društvom narodov velikanske načrte, mislil je, da bo lahko ustvaril organizacijo, ki bo lahko zagotavljala mir po vsem svetu, a na koncu ga je zapustila njegova lastna država. ZDA niso nikoli postale članica. Društvo narodov je bila himera (nekaj domišljijskega, utopičnega, op. n.), ki ni nikoli imelo kaj prida vpliva v mednarodni politiki. Če nič drugega, je bil to vzorec za nastanek poznejših Združenih narodov (ZN), s katerimi pa tudi nismo popolnoma zadovoljni.