NABREŽINA - »Prvi je besedo potica napisal Primož Trubar, kar nam zelo pomaga pri postopku za njeno zaščito kot zajamčeno tradicionalno posebnost v Evropski uniji,« se je pošalil etnolog Janez Bogataj, ki je kot glavni govornik počastil izid knjige Živio Kraška ohcet. Zavedati se, od kod prihajamo, je namreč bistvenega pomena tudi danes, ko smo izgubili občutek skupnosti (vsaj v nekdanjem smislu) in verjetno tudi orientacijo sredi stalno spreminjajočega se okolja, kjer težko razumemo, kaj je avtentično »naše«, kaj pa sad novih, jezikovno in kulturno hibridnih tradiciji.

Zadruga Naš Kras, ki je glavna pobudnica izdaje knjige, in avtorica Vesna Guštin Grilanc sta izbrali idealnega govornika za večer na dvorišču Kraške hiše, simbola petdesetletne tradicije naše najbolj znane etnografske prireditve. V trenutku, ko se vsi potiho in zaskrbljeno sprašujejo o bodočnosti Kraške ohceti (vprašanje seveda ni vezano le na posebno poročno slavje, temveč na odnos do tradicije naših dedov in do usode naše kulturne in folklorne dediščine), je Bogataj prinesel nekaj optimističnega kisika z zanimivim nagovorom o vlogi in pomenu te prireditve, katere uspeh - za razliko od drugih, podobnih slovenskih prikazov nekdanjih šeg in navad - je vezan na osnovni princip (ki ga zagovarja tudi Unesco), da vsak kulturni pojav lahko zaživi le v svojem naravnem okolju.

Obredi, ki so vezani na glavne mejnike v življenju vsakega človeka, se spreminjajo, do najvidnejših sprememb pa je prišlo pri doživljanju skupnosti. Kot je povedal priznani etnolog, je poroka danes stvar samega para ali ožjega kroga, medtem ko je bila nekoč dejanje celotne skupnosti, v kateri so imele starešine protokolarno, vodilno vlogo. Skupnosti obstajajo seveda še danes in ohranjajo pomembno funkcijo (tudi preko socialnih omrežij), a v drugačnih oblikah. Kraška ohcet je historična rekonstrukcija okolja, kjer s pripadnostnimi kostumi in igranjem določenih vlog poudarjamo identiteto in se vračamo v skupnost sorodnikov, prijateljev, znancev in vaščanov, katerim je ta obred pomenil veliko več kot zaobljuba zaljubljenega para. Prav gotovo je tudi Kraška ohcet 21. stoletja veliko več, saj za reflektorji tega javnega, zrežiranega izpričevanja ljubezni stoji ne samo resnična poroka, a tudi resnična manjšinska skupnost, ki zdaj bolj kot kdajkoli potrebuje sredstva za jasno definicijo svoje identitete.

Vesna Guštin, »prva dama« Kraške hiše in steber kulturnega življenja v Repentabru, je v to knjigo vlila leta prizadevanj, pričevanj in raziskav, ki črpajo tudi iz prejšnjih publikacij in raziskav Majde Guštin v stiku z osebami, katerih spomin je segal v konec 19. stoletja. Arhiv Primorskega dnevnika in vseh fotografov, ki so redno sledili prireditvi, pa je opremil besede še s podobami vseh izvedb Kraške ohceti.