Foto: Primorski dnevnik Foto:
Foto: Primorski dnevnik Foto:

TRST - Državna meja je na nekaterih področjih med slovenskim obmejnim prebivalstvom še zelo občutena. O njeni trdoživosti na kulturnem, medijskem in drugih področjih je tekla beseda na predstavitvi monografije Skupnost v središču Evrope. Slovenci v Italiji od padca Berlinskega zidu do izzivov tretjega tisočletja, ki se je v torek zvečer v organizaciji Slovenskega raziskovalnega inštituta (Slori) odvijala v Tržaškem knjižnem središču.

Na srečanju sta direktorica sežanskega Kosovelovega doma Nina Ukmar in docentka slovenistike na novogoriški univerzi Ana Toroš v pogovoru z Martino Kafol podali svoj pogled na stvarnost Slovencev v Italiji.

Po uvodnem pozdravu direktorice Slorija, Maje Mezgec, sta govornici iz Slovenije, ki pripadata mlajši generaciji, ugotavljali, da si zamejska mladina, denimo, ne ogleduje filmov v izvirniku s slovenskimi podnapisi, ki jih redno predvajajo v Sežani. Tudi SSG s težavo pridobiva obiskovalce s slovenskega Krasa, iz katerega ljudje večinoma hodijo nakupovat knjige v Koper in manj v Trst, ki je gotovo bližji. Šibka je tudi redna ponudba informacij o tem, kar se dogaja na drugi strani meje: slovenski mediji se na obeh straneh oklepajo svojega izvornega prostora in premalo poročajo o sosedih.

Prisotni so izpostavili, da si morajo sami prek brskanja po spletu priskrbeti informacije o zanimivi razstavi in glasbenem koncertu, ki bo potekal na drugi strani meje. Razlike so tudi pri produkciji t.i. alternativne ali neformalne kulture, ki jo mladi v Sloveniji samostojno oblikujejo in gojijo, medtem ko je pri zamejcih, vsaj v organizirani obliki, ni, tudi zaradi tega, so dejali, ker ogromno število zakonskih predpisov v Italiji pravzaprav onemogoča izražanje ustvarjalnosti, ki je navadno za mlade bistvenega pomena.

Medsebojno nepoznavanje prevladuje tudi na čezmejnem goriškem območju, ki, v primerjavi s kraškim, ima urbani značaj. Novogoriški študentje slovenistike, denimo, ne poznajo ustanov slovenske manjšine v Gorici in jih ne obiskujejo. Mladi iz Šempetra in Vrtojbe naj bi ne poznali pomena, ki ga ima Trgovski dom. O zgodovini Slovencev v Italiji ne vedo veliko. Kulturne interakcije med Slovenci ni. Kar se tiče dvojezičnosti so zanjo dovzetnejši na Koprskem kot pa v Sežani.

Kako izboljšati to situacijo?

Za udejanjenje tesnejših stikov med Slovenci bi bilo treba spodbujati večjo mobilnost na eni in drugi strani meje, so dejali. Omenili so tudi, da bi bilo primerno vpeljati v šole specifični predmet, pri katerem bi posredovali mladim zgodovino zamejskega prostora. Med dijaki bi moralo prihajati do kontinuiranih čezmejnih srečanj.

Na predstavitvi je o publikaciji, ki, analizira stanje naše skupnosti v minulem četrt stoletja, postavlja manjšini ogledalo in jo predstavlja drugim, spregovorila raziskovalka Norina Bogatec, ki je knjigo uredila s Zairo Vidau.

Publikacija govori tudi o izzivih, ki se ponujajo slovenski narodni skupnosti v Italiji. Kaže, da raziskava omenja nekatere sugestije, ki so nemara zanimive za vse, a še predvsem za tiste, ki sooblikujejo razvoj slovenske manjšine.


Več novic na www.primorski.eu