Ivo Jevnikar. Foto: Primorski dnevnik
Ivo Jevnikar. Foto: Primorski dnevnik

TRST - Glavni urednik slovenskih informativnih sporedov RAI Ivo Jevnikar je z današnjim dnem v pokoju. Pred nekaj več kot trema letoma je pri vodenju radijskega in televizijskega uredništva nasledil Marija Čuka. Vso svojo novinarsko poklicno pot, ki se je pričela leta 1978, ko je nadomestil obolelega kolego, je Jevnikar prehodil v javni radiotelevizijski ustanovi, ki ga je leta 1980 sprejela v službo. V pogovoru sva se tikala, ker sva kolega in se poznava že skoraj 40 let.

Zlasti zadnja leta sem prebil več časa v uredništvu kot doma, zato se bo treba na spremembo privaditi. S pisanjem pa se mislim ukvarjati še naprej, zanimanje za razne raziskave in za javne zadeve naše ter širše skupnosti, me, upam, tudi ne bo zapustilo, a gotovo mi bodo radijsko in televizijsko okolje, zlasti pa ljudje v njem, manjkalo.

V kakšnem »zdravstvenem stanju« se nahaja slovenska redakcija?
Nisem med tistimi, ki na stara leta poudarjajo, da bi ničesar ne spremenili, če bi še enkrat živeli. Marsičesa bi se drugače lotil, tudi v svojem poklicu in tudi kot glavni urednik.

Kaj imaš v mislih?
Ravno zadnje dni sem razmišljal, koliko zadev nisem izpeljal ali jih kljub predlogom, ni bilo izpeljanih. Seveda je uredništvo živ kolektiv in njegova uspešnost ni odvisna le od tega ali onega.

S kakšnimi problemi si se soočal?
Med našimi problemi je ta, da na radiu in televiziji delamo v manjših izmenah, eni v hiši, drugi na terenu, in to vedno v precejšnji naglici. Skupnih razprav in načrtovanj je bolj malo. Odkar sem prevzel glavno uredništvo, nikoli nismo bili čisto polnoštevilni, ne v uredništvu ne v tajništvu, zlasti pa je umanjkala »poveljevalna veriga«, ki bi bolje porazdelila odgovornosti. Vendar pa smo lahko na marsikaj ponosni. Potencial je velik in bo lahko dal to še bolj čutiti v korist naše skupnosti.

Kako vidiš prihodnost Radia Trst A in slovenske televizije?
Celotno deželno informativno omrežje javne radiotelevizije (TGR) se pripravlja na večjo prisotnost na spletu in na socialnih omrežjih. Mi smo tu povsem neustrezni, a brez tega danes ne gre več. Skrbi pa me, kaj bo s konvencijo med predsedstvom italijanske vlade in družbo RAI, ki na podlagi zakonov določa, kaj mora javna radiotelevizija nuditi naši narodni skupnosti in koliko mora država za to prispevati družbi RAI.

Kako je pravzaprav s konvencijo?
Naša konvencija 2013-15 je zapadla na silvestrovo 2015 in so ji že štirikrat podaljšali veljavnost. V njej se že tradicionalno govori tudi o delu italijanskih radijskih sporedov, prvič pa so v isto konvencijo strnili še določila za francoščino v Dolini Aoste ter uvedli 90 ur furlanskih radijskih oddaj na leto. Že precej časa se govori, naj bi po novem »naše« konvencije ne pisali na novo, temveč bi njeno vsebino vključili v tako imenovano servisno pogodbo med vlado in družbo RAI. Bojim se, da njena vsebina v takem širokem dokumentu postopoma zvodeni.

Zakaj pa?
Najnovejša državna konvencija prvič uvršča med jezike, v katerih mora oddajati družba RAI, poleg nemščine, ladinščine, francoščine in slovenščine, še furlanščino in sardinščino. Novosti bo torej veliko.

Iz tvojih besed je razumeti neko zaskrbljenost...
Raje bi videl, da ohranimo svojo konvencijo ter da se z našo problematiko vsaka tri leta ali vsakih pet let ukvarjajo na najvišjih ravneh vlade in družbe RAI. Poleg tega upravičeno pričakujemo, da se v novo konvencijo zapišejo novosti iz zadnje »reforme RAI«. Za sedeže, ki oddajajo v manjšinskih jezikih, je v njej zapisano, da ohranjajo (a tržaški sedež je nima!) finančno in knjigovodsko avtonomijo ter postanejo »decentralizirana produkcijska središča«.

Kdo bo tvoj naslednik ali naslednica?
Ko odgovarjam na ta vprašanja, še ne vem, kako se bodo v Rimu odločili. Ta hip pa tudi namestnika glavnega urednika ni, saj kolegice Eve Fornazarič, ki je odšla iz redakcije še pred mano, konec decembra, niso nadomestili. To gotovo ni najboljše za delovanje uredništva.

Sandor Tence


Več novic na www.primorski.eu