Arhiv oddaj

Denar nad znanjem

21. jan 2015

Slovenija varčuje. Tam kjer gre in očitno se da nekaj vzeti slovenskemu šolstvu. Vsaj tako je prepričana vlada, ki je znova razburila javnost. Marsikdo meni, da jemlje na povsem napačnem koncu.

Ukrepi med drugim učiteljem ukinjajo plačilo za izvajanje učne pomoči učencem, zmanjšujejo sredstva za srednje in glasbene šole, interesne dejavnosti in šolo v naravi. Da so ukrepi takšni, da odpuščanj med učitelji ne bo, učencem in njihovim staršem ne pomaga prav dosti, skoraj bizarno pa se zdi, da bo zdaj vlada privarčevala tisto, česar ni zmogla v pogajanjih z javnim sektorjem. Šolski sindikati govorijo o zgrešeni politiki varčevanja v šolstvu, zato začenjajo stopnjevati pritisk. Zbirajo podpise za peticijo in ne izključujejo protestov, izobraževanje, vztrajajo, bo po sedanjih načrtih pri varčevanju nosilo bistveno večjo težo, kot bi jo moralo.

Po podatkih ministrstva je po odločbah za pomoč v osnovnih šolah odobrenih 8346 ur tedensko. Socialni pedagogi, ki so za to usposobljeni, imajo pomoč že sicer v svoji delovni obveznosti, učitelji, ki nimajo dovolj pedagoških obveznosti, bodo na ta način dopolnjevali svoj urnik obveznosti, kritiki, ki govorijo o »delovanju na etični pogon«, se bojijo, da tudi na račun kakovosti.

Prihranek: 3,3 milijone evrov. In opozorilo: problema bi se bilo treba lotiti pri kali, to pa je pri enormni količini odločb za pomoč otrokom. Prevečkrat jih dobijo tudi učenci, ki težav nimajo, a si predvsem njihovi starši želijo prednosti, ki jih takšna odločba prinaša; tako njihovi otroci dobijo tudi nekakšne brezplačne inštrukcije. Tudi na račun otrok, ki pomoč res potrebujejo. Ob vsem tem pa učilnice na urah dopolnilnega pouka, v katerega varčevalni ukrepi niso posegli, pogosto samevajo.

Ministrica za izobraževanje, znanost in šport Stanka Setnikar Cankar sicer zagotavlja, da so varčevalni ukrepi, ki so začeli veljati z začetkom leta, le začasni. In grozi, da bo odstopila, če bodo šli rezi pregloboko.

Znanje in izobraževanje sta gonilo napredka, poslušamo zadnja leta, ko tudi v drugih državah klestijo proračune. Pri nas, pravijo kritiki, pa država s svojimi ukrepi zmanjšuje kakovost javnega izobraževanja. Na Zvezi prijateljev mladine napovedujejo trajne in nepopravljive posledice.

V šolstvo pa je poseglo tudi ustavno sodišče, ki je različno financiranje osnovnošolskih programov javnih in zasebnih šol razglasilo za neustavno, saj da je osnovnošolsko izobraževanje po ustavi obvezno in se financira iz javnih sredstev. Tudi v zasebnih šolah brez koncesij, ki so doslej dobivale 85 % sredstev, ki so jih prejemale javne šole.

Napad na javno šolstvo in odpiranje vrat privatizaciji tega področja, so prepričani nasprotniki, zagovorniki pa, da je končno odpravljena anomalija, saj bo država financirala le obvezni program, ki ga predpisuje, in ne nadstandardnih programov, ki jih bodo še naprej plačevali starši. Socialdemokrati že zbirajo podpise za spremembo ustave, v katero bi vpisali, da se iz javnih sredstev financira le osnovnošolsko izobraževanje v javnih šolah.

Ob vsem prepihu pa po mnenju strokovnjakov pozabljamo na globlje probleme - nasilje, občutek nepravičnosti, po eni strani pretirano vnemo staršev, ki namesto otrok delajo naloge, po drugi preveliko pasivnost ali pomanjkanje časa, zaradi česar je lahko rešitev tudi odločba o pomoči. In – otroci prvič sedejo v klopi radovedni, številni pa do šole kmalu dobijo odpor, saj je življenje v razredu bistveno manj razburljivo od tistega pred tablico ali računalnikom. Preveč je zasuvanja s podatki in premalo vzpodbujanja razmišljanja in kritičnosti, dobrih učiteljev ni mogoče nagrajevati, reforme in spremembe pa so pogosto narejene premalo strokovno, s premalo premisleka. Po vseh raziskavah je odpor učencev do šole v primerjavi z drugimi državami med največjimi.